Pisalnica
Hi!
No, to je nadaljevanje moje prejšnje grozljivke in upam, da vam bo bolj všeč.
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Sem Harper Moore. Verjetno se me še spomnite iz zgodbe iz Yale University.
Zdaj sem stara 32 let in delam kot nekakšna kriminalistka za temne stvari. Sodelujem še z Rihanno in najino skupino forenzikov. Kako je to sploh lahko služba? Po vseh teh napadih sva se z Rihanno skupaj odločili, da narediva to skupino, ki se imenuje The Invisible Guests. Kmalu boste ugotovili, zakaj.
Jutro je. Tečem moj običajni krog po gozdu. Moj telefon zazvoni. Ustavim se in se oglasim. "Nov primer imava. Pošiljam ti lokacijo in slike," reče Rihanna in prekine. Pogledam na telefon in se odpravim. Čez sekundo sem že tam. Kako? Teleportacija. To sposobnost sem pridobila po moji smrti. In še nekaj drugih. Nisem zaman umrla. Da vam razložim, res sem umrla, ampak me zdaj še ne sprašujte, kako sem oživela. Raje se vrnimo k primeru.
Razgledujem se po stanovanju. Ni sledov o žrtvi. Kot v večini primerov. Zdaj moramo samo še čakati.
Tiho sedim. Od našega prihoda je minilo že nekaj ur. Kmalu zaslišim tihe, podrsavajoče korake. Dvignem glavo in pogledam proti Rihanni. Ona pomigne z glavo. Vem, kaj to pomeni... Zdaj prihaja moj del.
Vstanem. Pred sabo končno opazim to, kar želim. Pred sabo zagledam mlado dekle. Ker vi ne veste cele zgodbe, naj vam jo na kratko opišem:
'To dekle je nekega večera prišlo domov. Usedlo se je na kavč in prižgalo tv. Kmalu za sabo zasliši glasno dihanje. No, vsaj za njo je glasno. Obrne se in za sabo zagleda osebo z nožem v roki. Ne vznemiri se. Samo obrne se nazaj in gleda naprej tv. Oseba se nekoliko zmede, potem pa zamahne z nožem. Centimeter nad dekletino glavo nož zaustavi roka. Oseba se obrne in za sabo zagleda... Dekle, ki jo je želel ubiti. Ampak je drugačna. Iz oči ji lije kri, zobe ima ostre kot nož itd. Ubije ga in nadaljuje s svojo večerno rutino.'
Zdaj pa resnično napoči moj čas. Ko se dekle približa, vidim kri pod njenimi očmi. Mirno iztegnem roko, iz katere pride svetloba, tako močna, da morajo vsi, razen mene, zamižati. Ko se spet stemni, dekleta ni več. Polovica mojega dela je opravljena. Obrnem se proti kavču in na njem vidim dekle, nezavestno. Delo moram končati, še preden se zbudi. Obrnem roko in zeleno se zasveti. Oseba z nožem stoji pred mano. Odprem portal za njo in jo pahnem skozi njega. Prileti v prazno ječo. Portal se zapre. Obrnem se proti Rihanni. Ta pomigne ekipi in vsi stečejo skozi svoje portale nazaj v svoja življenja. Zadnja odidem jaz. Trenutek po moji teleportaciji se dekle zbudi.
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Upam, da vam je bilo všeč. Ta zgodba bo malo bolj fantazijska, ampak ne toliko, ker mora še vedno ostati grozljivka.
'Monsters are real, ghosts are real too. They live inside us, and sometimes, they win.' (Stephen King, 'The Shining')
P.S.: Poglejte v hvalilnico, če želite videti The Invisible Guests logo.
No, to je nadaljevanje moje prejšnje grozljivke in upam, da vam bo bolj všeč.
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Sem Harper Moore. Verjetno se me še spomnite iz zgodbe iz Yale University.
Zdaj sem stara 32 let in delam kot nekakšna kriminalistka za temne stvari. Sodelujem še z Rihanno in najino skupino forenzikov. Kako je to sploh lahko služba? Po vseh teh napadih sva se z Rihanno skupaj odločili, da narediva to skupino, ki se imenuje The Invisible Guests. Kmalu boste ugotovili, zakaj.
Jutro je. Tečem moj običajni krog po gozdu. Moj telefon zazvoni. Ustavim se in se oglasim. "Nov primer imava. Pošiljam ti lokacijo in slike," reče Rihanna in prekine. Pogledam na telefon in se odpravim. Čez sekundo sem že tam. Kako? Teleportacija. To sposobnost sem pridobila po moji smrti. In še nekaj drugih. Nisem zaman umrla. Da vam razložim, res sem umrla, ampak me zdaj še ne sprašujte, kako sem oživela. Raje se vrnimo k primeru.
Razgledujem se po stanovanju. Ni sledov o žrtvi. Kot v večini primerov. Zdaj moramo samo še čakati.
Tiho sedim. Od našega prihoda je minilo že nekaj ur. Kmalu zaslišim tihe, podrsavajoče korake. Dvignem glavo in pogledam proti Rihanni. Ona pomigne z glavo. Vem, kaj to pomeni... Zdaj prihaja moj del.
Vstanem. Pred sabo končno opazim to, kar želim. Pred sabo zagledam mlado dekle. Ker vi ne veste cele zgodbe, naj vam jo na kratko opišem:
'To dekle je nekega večera prišlo domov. Usedlo se je na kavč in prižgalo tv. Kmalu za sabo zasliši glasno dihanje. No, vsaj za njo je glasno. Obrne se in za sabo zagleda osebo z nožem v roki. Ne vznemiri se. Samo obrne se nazaj in gleda naprej tv. Oseba se nekoliko zmede, potem pa zamahne z nožem. Centimeter nad dekletino glavo nož zaustavi roka. Oseba se obrne in za sabo zagleda... Dekle, ki jo je želel ubiti. Ampak je drugačna. Iz oči ji lije kri, zobe ima ostre kot nož itd. Ubije ga in nadaljuje s svojo večerno rutino.'
Zdaj pa resnično napoči moj čas. Ko se dekle približa, vidim kri pod njenimi očmi. Mirno iztegnem roko, iz katere pride svetloba, tako močna, da morajo vsi, razen mene, zamižati. Ko se spet stemni, dekleta ni več. Polovica mojega dela je opravljena. Obrnem se proti kavču in na njem vidim dekle, nezavestno. Delo moram končati, še preden se zbudi. Obrnem roko in zeleno se zasveti. Oseba z nožem stoji pred mano. Odprem portal za njo in jo pahnem skozi njega. Prileti v prazno ječo. Portal se zapre. Obrnem se proti Rihanni. Ta pomigne ekipi in vsi stečejo skozi svoje portale nazaj v svoja življenja. Zadnja odidem jaz. Trenutek po moji teleportaciji se dekle zbudi.
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Upam, da vam je bilo všeč. Ta zgodba bo malo bolj fantazijska, ampak ne toliko, ker mora še vedno ostati grozljivka.
'Monsters are real, ghosts are real too. They live inside us, and sometimes, they win.' (Stephen King, 'The Shining')
P.S.: Poglejte v hvalilnico, če želite videti The Invisible Guests logo.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Zelo dobra zgodba!:kissing_heart:
1
Moj odgovor:
Loona_Lovegod
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
materialne stvari
Jah in jaz se ful preveč navežem na njih. Junija sem mogla menjat fon ker je že kar počasi delal + kamera je bla kar boga (6 let star) in sem se en teden vsak dan jokala ker se mi je smilil. In ista situacija je z čevlji. Mam ene airforsice cca leto pa pol ki so ble z mano za tak vse najpomembnejše in najlepše spomine (jaz jih obožujem) ampak so se vtrgali ob strani in meni jih je ful škoda, dejansko sme jih popravla (zašila) ampak bojo verjetno šivi spet počli ker je usnje natrgano. Pač in kak naj jaz te čevlje vržem v smeti pač enostavno ne morem tak pred tem sem skoro celo leto sanjala o njih ker so mi bli pač res najlepši čevlji sploh in jah. Pač saj mam še ene od valete bele superge ki jih nosim za v šolo ampak ni isto ahhh kak se sovražim zarad tega. Pa jz čisto vse shranim, ko da me bo konec če pulover ki mi je bil premali 3 leta nazaj, je zaflekan pa ma lukno vržem vstran namesto da mi prah nabira v omari. Kaka pomoč? Zna kdo to rešit?
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
Priljubljene objave
Oglas
Zadnji odgovori
Super, bom ga poskusila, pa da vidimo, če ...
Zelo dobro! bi te pa morda opozorila na uporabo ...
