Pisalnica
Heej!
Začela sem pisati novo zgodbo.Če ste brali Peecyja Jacksona vam bo da zgodba malo bolj jasna. Govori o punci ki ji je ime Lilly.
Živjo!
Jaz sem Lilly. Lilly Next. Malo smešen priimek ne? Imam disleksijo. To mi ni niti malo všeč. Velikokrat nevem kaj se dogaja okoli mene. Vse gre prehitro. Ko sem bila še majhna sva se z očetom ves čas selila. Zato tudi nisem mogla imeti ves čas iste šole. Nato sva prispela v Hollywood. Imele sva srečo saj je bil moj očka slaven igralec. Tam sem se vpisala v šolo in zdaj sva tu že 3 leta. Vse je potekalo v najlebšem redu. Ampak nekaj mi ni dalo miru. Zakaj sva se z očetom vsa ta leta selila, zakaj imam kdaj občutek da me kdo opazuje in kdo je moja mami in kje je?
Edino kar mi je bilo jasno je bilo to, je bilo, da lahko veliko stvari zaupam svoji najboljši prijateljici Thalii ki mi razlaga veliko zgodb o punci, kateri so se na poti zgodile zelo zanimive stvari. Kako se je potem spremenila v smreko in spet oživela, kako se je bojevala s pošastmi itd.
Thalia je imela črne lase in pegice. Bila je pogumna in podpirala me je, ter mi govorila da stvari ki se dogajajo okoli mene... No, pač da se preveč sekiram. Bolj ko razmišljam o tem, bolj se mi zdi resnično. Njej edino zaupam. Poleg očeta seveda! A oče postaja zadnje čase nekam skrivnosten. Imam občutek kot da si bom vsak hip razbila glavo. Ampak to še ni vse. Če bi vedela kaj se bo zgodilo jutri v šoli, bi padla v nezavest. Veste, nemaram biti živčna!
To je bil prvi del zgodbe. V odgovoru povejte če vas kaj moti. Lajkajte in komentirajte.
Rada vas imam:blush:.
lp
Začela sem pisati novo zgodbo.Če ste brali Peecyja Jacksona vam bo da zgodba malo bolj jasna. Govori o punci ki ji je ime Lilly.
Živjo!
Jaz sem Lilly. Lilly Next. Malo smešen priimek ne? Imam disleksijo. To mi ni niti malo všeč. Velikokrat nevem kaj se dogaja okoli mene. Vse gre prehitro. Ko sem bila še majhna sva se z očetom ves čas selila. Zato tudi nisem mogla imeti ves čas iste šole. Nato sva prispela v Hollywood. Imele sva srečo saj je bil moj očka slaven igralec. Tam sem se vpisala v šolo in zdaj sva tu že 3 leta. Vse je potekalo v najlebšem redu. Ampak nekaj mi ni dalo miru. Zakaj sva se z očetom vsa ta leta selila, zakaj imam kdaj občutek da me kdo opazuje in kdo je moja mami in kje je?
Edino kar mi je bilo jasno je bilo to, je bilo, da lahko veliko stvari zaupam svoji najboljši prijateljici Thalii ki mi razlaga veliko zgodb o punci, kateri so se na poti zgodile zelo zanimive stvari. Kako se je potem spremenila v smreko in spet oživela, kako se je bojevala s pošastmi itd.
Thalia je imela črne lase in pegice. Bila je pogumna in podpirala me je, ter mi govorila da stvari ki se dogajajo okoli mene... No, pač da se preveč sekiram. Bolj ko razmišljam o tem, bolj se mi zdi resnično. Njej edino zaupam. Poleg očeta seveda! A oče postaja zadnje čase nekam skrivnosten. Imam občutek kot da si bom vsak hip razbila glavo. Ampak to še ni vse. Če bi vedela kaj se bo zgodilo jutri v šoli, bi padla v nezavest. Veste, nemaram biti živčna!
To je bil prvi del zgodbe. V odgovoru povejte če vas kaj moti. Lajkajte in komentirajte.
Rada vas imam:blush:.
lp
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Super začetek:grinning::thumbsup:
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Super! Bom brala!
1
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
