Pred dvema letoma…
»Zakaj me v šoli vsi obravnavajo, kot čudakinjo, dedi?« sem vprašala. »Včasih so dejali, da je resnica očem skrita in da takih ljudi nihče ne vidi takšne kot so,« je dejal dedi. »Kako naj jim pokažem kakšna sem?« »Oh, Rose. Se res ne spomniš mojih starih pripovedk? O vraču, ki lahko odpravi težave?« Dedi je včasih res prav čudaški. Ampak morda je to moja zadnja priložnost. Dedijeva pripovedka pravi, da v zapuščeni medvedji jami živi star vrač, ki meša napoje, ki odpravljajo težave. Tako sem ob polni luni ponoči odšla do edine zapuščene medvedje jame, ki sem jo poznala. »Zdravo, Rose. Me veseli, da si prišla,« je rekel glas iz jame. »K-k-k-kako me poznate?« »Jaz poznam vse, le vi ne mene. Kakšno težavo imaš?« »Kako veste, da imam težavo?« »Ljudje pridejo k meni le če so v stiski. Nihče me ne pride pozdravit kar tako,« je vrač odgovarjal na moja vprašanja. Takrat se je v jami prižgala bakla. Videla sem lahko moža, starega preko sto let. Oblečeno je imel kožo živali, ki je nisem prepoznala. Ni več imel las. Pomignil mi je naj vstopim, zato tudi sem. »Čutim, da nočeš več biti šolska čudakinja. Res potrebuješ napoj?« »Da nujno je! Prosim!!« sem kot majhen otrok kričala. Usedel se je na tla in začel mešati raznolike barve v stekleničkah. Vse skupaj je nekajkrat premešal nato pa zeleno mešanico zlil v kelih iz zlata in draguljev. »Popij ga ob sončnem vzhodu,« mi je še rekel, ko sem že s kelihom v rokah tekla domov. Bdela sem v postelji in kar naprej gledala skozi okno. A sem ponesreči zaspala. Glas v sanjah mi je šepetal čudne glasove, ki so bile podobne netopirjevemu glasu. In zbudili so me svetli žarki, ki so mi svetili v oči. Sonce se je že dvignilo izza gora. Pogledala sem v kelih in zagledala…rdečo mešanico? Ali ni bila zelena? Verjetno sem bila ponoči tako utrujena, da nisem razlikovala barv. Dvignila sem kelih in popila rdečo vsebino. A v ustih me je začelo grenko peči. Kot, da bi mi rastli zobje. Popravek: zares so mi rastli zobje. Ampak samo zgornji podočniki. Iz ust mi je pritekla kri in kapljala na posteljo, ter na tla. Nato so se mi skodrani črni lasje nekako poravnali in pramen, ki mi je vedno stal pred očmi je vstal, ter se poravnal nazaj. Takrat pa sem zagledala tisto svojo kri na tleh. Izgledala je tako okusna. Zajela sem jo z rokami in jo začela piti. Na koncu sem jo z rok celo lizala. A takrat je v sobo prišel moj dedek in kelih sem ponesreči podrla na tla. Najprej je gledal mene, nato moje krvave roke in nato še kelih. Začutila sem strah in takrat se je okoli mene začel ovijati vijolično črn dim in me pogoltnil. Ko sem pet zagledala dedija, sem bila majhna. Pogledala sem se. Namesto rok sem videla usnjena krila in bila sem dlakava. Zamahnila sem s krili in poletela. Bila sem netopir. Zletela sem skozi okno in zbežala. Ko sem bila dovolj daleč, v goščavi brez žive duše sem se usedla zraven neke smreke in se zjokala. Spet se je okoli mene ovijal dim in spet sem postala človek, le da sem bila oblečena v črna oblačila in ogrinjalo. Nad menoj se je v naslednjem trenutku pojavila senca in takrat se mi je življenje čisto spremenilo.