Ste kdaj sanjali o svojih že umrlih sorodnikih? Ne. Mogoče. Ja. Jaz sem in to ravno danes. Bilo je čudno ker sem imela občutek da ne sanjam in da tej duhovi stojijo v moji sobi jaz pa jih lepo gledam in se čisto mirno pogovarjam z njimi. Ene stvari pa ne razumem zakaj se vsega spomnim ker ponavadi kar sanjaš pozabiš.

No da se vam predstavim. Sem Zoja. Stara sem 20 let in obiskujem 1 letnik faksa na medicinski fakulteti. Imam samo enega starejšega brata po imenu Žan ampak z njim se ne pogovarjam veliko. Z Žanom nimava več staršev. Mami in oči sta umrla zaradi neke bolezni, katere sta se nalezla v tropskih gozdovih ko sta bila tam pred 10 leti. Ja. Prav ste zaračunali jaz sem bila takrat stara 10 let Žan pa je od mene starejši 4 leta zato je bil takrat star 14 let. Ko sta najina starša bila v bolnici sva tja hodila z babi in najino teto Darjo. Ko pa sta nama povedali da ju ni več sva se iz bloka v katerem smo živeli preselila v hišo babice.

No to je vse o meni kar morate vedeti. Zdaj pa še lahko posvetimo temu kar se dogaja zdaj.
Kot ponavadi Žani ni več doma z svojo punco je že odšel v šolo. Aja Žan hodi v 5. letnik na fakulteti za matematiko in fiziko.

No jaz sem vstala tako kot ponavadi in odšla do kuhinje si naredila zajtrk vzela torbo in v šolo odšla z mojo najboljšo prijateljico Manco. Vedno vse počneva skupaj čisto vse.

Na poti v šolo sem Manci povedala da sem sanjala, no da vsaj mislim da sem sanjala da sem se pogovarjala z mami in očijem. Zato sva se odločili da greva po pouku v knjižnico in pogledava če so take stvari možne ali sem res samo sanjala.