1.poglavje *i*Livia*i*
Moje potovalke, končno do konca spakirane me čakajo pred vrati. Celo poletje ne bom videla teh vrat, sploh pa ne te hiše. Ob tej misli se nasmehnem. Celo poletje ne bom videla STARŠEV. Čez trideset minut me pride iskat avtobus, ki bo mene in ostale, ki bodo delali tam peljal v slovenski kamp na Hrvaškem. Tam bom delala, kot reševalka iz vode na eni od plaž. Dve moji najboljši prijateljici bosta stregli v baru. Ostalih pa sploh ne poznam, tako da upam, da se bomo razumeli. Usedem se na rob terase in nemirno čakam. Iz žepa potegnem telefon in odprem snap. Moji prijateljici Manca in Zala sta že na avtobusu in na našo grupo komentirata fante. Večina se jima zdi lepih. Tipično. Pregledam snepe ostalih, nekaj luštnih fantov mi je poslalo za ognje, zato jim pošljem nazaj. Nakremžim se ko vidim svoj obraz prekrit s pegami. Spet odprem grupo z Manco in Zalo. Zdaj se gresta kiss marry kill z fanti, ki so na avtobusu. Na hitro preletim slike fantov. Uf to poletje bo še zanimivo. Ker vidim, da je minilo šele slabih deset minut ponovno, v tretjo odprem grupo in si jih podrobno ogledam. Zdaj se že sprašujem kje so našli vse te fante, kaj bodo sploh počeli? Čistili stranišča. Na široko se nasmehnem, to bi bilo smešno videti.
Zdrznem se, ko vidim koliko je ura. Hitro pograbim potovalke in svojo torbo s supom. Stečem okrog hiše na dvorišče in avtobus se v tistem trenutku pripelje. Vstavi se in jaz se mu pribljižam. Voznik mi odpre vrata in me prijazno pozdravi. Odzravim mu in povem svoje ime.
“A reševalka iz vode ne?” me vpraša. Prikimam mu in se odpravim proti Manci in Zali. Usedem se nasproti, zraven dekleta katere obraz jemlje sapo.
“Hejjj,” me prijazno pozdravi.
“Ojla,” jo odzdravim in ona se prikupno nasmehne. Fantje bodo ubijali za te ustnice.
“Jaz sem Elenor. Kako pa je tebi ime??” me vpraša. Povem svoje ime in ona ga pohvali.
“Kaj boš pa ti počela v kampu?” nadaljuje pogovor.
“Reševalka iz vode sem,” ji odgovorim in ona mi nameni še en tak nasmeh.
“Oh jaz tudi! bova lahko skupaj hodili na malico,” prijazna je, z veseljem bom hodila z njo na malico. To povem tudi njej.
Obrnem se proti Manci in Zali, ki me pogledata z rahlim ljubosumjem v očeh. Edina stvar, ki me lahko reši te zadrege je:”Na smrt sem vaju pogrešala.” Nasmehneta se mi in si zaželita, da nadaljujemo njuno igro.
“Ah, sita sem že tega,” jima rečem nakar mi nemenita tak pogled, ki pove, da nimam izbire. Močno zavijem z očmi, tako da me zabolijo. “Prav naj vama bo,” siknem s tečnobo v glasu. “Saj nisva nič rekli,” mi reče Zala. Ponovno zavijem z očmi:”Vajina obraza sta.”
Zlobno se zahititata. “No začnimo” v smehu pripombi Manca. “Se gre lahko Elenora zraven?” ju vprašam in njuna obraza kažeta ravno nasprotno kot mi odgovorita. “Seveda,” rečeta v en glas. Spet se obrnem in vprašam Elenoro če bi se šla zraven. Navdušeno prikima.
“Ti začni,” spodbodem Zalo.
———-
Čez slabo uro, ko obdelamo vse fante, čeprav še vedno nismo prispeli čez mejo sta moji prijateljici močno razočarani nad mojim okusom za fante. Obupno izbirčna sem. Elenorin okus je podoben njunima, tako čeprav je dve leti mlajša od nas in je komaj končala osnovno šolo jima postaja všeč. Če se vrnem k meni, vsaka malenkost na fantih me zmoti. Vmes sem imela kratek breakdown, ko sem mislila, da ne občutim privlačnosti do fantov. Pol leta kasneje sem se zaljubila v sošolca, tako sem to misel opustila.

Avtobus se ustavi in vstopita fant in dekle, ki sta si noro podobna. Če se ne motim sta brat in sestra.
“Huf tale bi bil pa za marry,” pripomni Manca ko stopita mimo. Podrobneje si ga ogledam. Nič posebnega ne vidim na njem.
“Ej Ela imaš kakšno domačo žival?” Elenor sem hitro začela tako klicati. Ob tem stavku se zatopiva v pogovor.

-------------
Evoga upam da vam je všeč povejte če nadaljujem:))
Baileyyyy