Navaden fant v nenavadnem letu

Tim je bil petnajstletnik, ki bi ga lahko opisal v eni besedi: normalen.
Normalni čevlji, normalna frizura, normalne ocene. Mogoče malo bolj sramežljiv kot večina, a nič takega, kar bi izstopalo.

Do tistega dne.

Tistega torka je v razred stopila Lara – nova sošolka. Vsi so dvignili glave, nekateri zaradi radovednosti, drugi zaradi dolgočasja, Tim pa… Tim pa je kar pozabil dihati.

Ni bila “filmsko popolna”, ampak je imela nekaj, kar ga je zaneslo: nasmeh, ki ni bil narejen, in energijo, zaradi katere se je zdelo, da vse okoli nje postane malo bolj zanimivo.

Tim se je prvič v življenju zaljubil.
Ne počasi. Kar naenkrat, kot da bi ga nekdo porinil v bazen.

Raziskovanje, ki ga ni učil noben predmet

Od tistega dne so bile ure matematike težje, ker se je v bližini Lare seštevanje prelevilo v računanje, kako se narediš čim bolj neopaznega, a hkrati viden.
Biologija je postala mučna, ker mu je srce razbijalo, kot da bi se sam spremenil v laboratorijski poskus.
Slovenščina pa je bila nenadoma najljubši predmet – ker je Lara sedela dve vrsti pred njim.

Ni vedel, kaj naj naredi.
Naj jo ignorira? Naj ji reče “hej”? Naj se pretvarja, da je super samozavesten, čeprav ga je bilo strah že, ko je moral vprašati natakarico za dodaten kečap?

Na srečo je imel Žigo.
Najboljšega prijatelja, z magičnim darom za postavljanje neposrednih vprašanj, kot je:

»A si zaljubljen, al ti je samo vroče, ker se potiš k norc?«
Tim je zavzdihnil: »Ne vem. Mislim, da… mogoče?«
Žiga je dvignil obrvi: »To je ja! Bravo, legenda.«

Prvi mali korak

Preboj se je zgodil nepričakovano.

Lara mu je nekega popoldneva napisala sporočilo:
Hej! A mi lahko razložiš fiziko? Jaz tega res ne štekam, ti pa si bil edini, ki je profesorja vprašal dodatno.

Tim se je dvakrat zazrl v zaslon, da se prepriča, da ni narobe prebral.

Med njunim srečanjem v knjižnici ni šlo samo za fiziko.
Smejala sta se neumno narisanemu diagramu, ki ga je Tim narisal, ko je poskušal razložiti pospešek.
Pogovarjala sta se o glasbi, o tem, kako je seli tja in nazaj zaradi mamine službe, o tem, kakšen je občutek, ko prideš v nov razred.
Tim pa je prvič začutil, da ga nekdo res posluša.

Ko sta končala, mu je Lara rekla:
»Tim… hvala. Zelo si mi pomagal.«
Nato se je malce nerodno nasmehnila:
»Pa… fino mi je bilo. Zelo.«

Tim ni vedel, ali bi se razveselil, omedlel ali pobegnil.

Pogum, ki ga ni pričakoval

V naslednjih dneh sta si začela pisati. Ne veliko – ravno toliko, da je Tim vsak večer preverjal telefon pogosteje, kot bi bilo zdravo.
Na šolskem hodniku sta se pozdravila. Včasih malo predolgo gledala drug drugega.

Za Tima je bilo to veliko.

Za Laro morda tudi.

Nekega petka, ko sta se s Žigom vračala domov, je Tim rekel:

»Mogoče bi jo povabil, da greva po šoli na sok… ali nekaj takega.«
Žiga je zavpil, kot da je ravno zadel gol:
»JA! Končno! Gremo! Mislim… greš.«

Tim ni bil prepričan, da je pripravljen. A bil je utrujen od skrivanja.
In čeprav mu je srce nabijalo, kot da ima rock koncert v prsih, jo je naslednji ponedeljek počakal pri omaricah.

»Lara?«
»Ja?«
»A bi šla mogoče po šoli z mano na sok? Mislim, če želiš. Če ne, je čist okej. Mislim—«
Lara se je nasmehnila, tiho, toplo.

»Rada bi šla.«

In kaj potem?

Ni postala njegova punca takoj.
Ni bilo velikih izjav ali filmskih prizorov.
Je pa bilo nekaj, kar je vredno:

Dva petnajstletnika, ki sta se počasi spoznavala.
Sramežljivi nasmehi, dolgi pogledi, pogovori o stvareh, ki so pomembne samo njim.
Raziskovanje – sebe, drug drugega in tiste nove vrste topline, ki se pojavi nekje med strahom in srečo.

Tim je spoznal, da ljubezen ni samo metuljčki.
Je proces.
In da ti ni treba biti poseben, da se ti zgodi nekaj posebnega.