Že kot mladičko so me zapustili. Bila sem vajena trdega življenja. Znanje sem pridobila z bolečino. A ko sem se naučila tako živeti, je postalo bolje. Naučila sem se, kaj jesti in kje, kje te ne bodo našli in komu zaupati. Še vedno stradam, a je bolje. Živim pa v gozdu blizu mesta. To sicer ni pravi gozd, ampak območje z majhnimi drevesi in bodičevjem. Živim pod skalnim previsu, ki je nastal ob zelo močni nevihti. Teh sem bila že vajena. Pogosto je deževalo. In to ne par kapljic kot drugje. Tu je deževalo par dni, pravi naliv.
Capljam ob cesti. Spet dežuje. Brskam po tleh, če najdem kaj. Nič. Že teden nisem nič jedla. Bila sem že strašno sestradana. Proti meni se je zapeljal avto. Iz njega je stopil človek. Pogledala sem ga. Nisem vedela, kaj naj pričakujem. Naj bežim, ali se mu približam. Nato je proti meni vrgel kruh. Pognala sem se nanj. Človek se je nasmehnil. Nato je pohitel v avto in se odpeljal naprej. Svežega kruha nisem jedla že vsaj pol leta. V mislih sem častila človeka, sem pa ga hkrati tudi preklinjala. To bitje človek je najbolj butasto bitje na svetu. Zagrmi in mene požene iz mojih misli. Stečem v zavetje gozda. Pod moj skalni previs. Zavzdihnila sem, in zvok dežja me je zazibal v spanje.
Vrglo me je pokonci. Zaslišala sem korake. Človeške korake. Samo ljudje hodijo tako trdo. Mene lovijo, saj "potepuški psi ne smejo biti na ulicah". Tu ni nikakršnih ulic. Potiho sem zarenčala in preklinjala človeka, ki mi je vrglel kruh. Zagotovo me je izdal. Stečem iz previsa. Moji koraki so v bučanju dežja neslišni. Potuhnem se pod grm. Čisto tiho in pri miru moram biti. Ljudje gredo mimo mene. "Nastavimo past" slišim. Kaj je past? A se mi ni zdelo pomembno. Pogledam izpod grma. Nikjer ljudi. Stopim ven. Železna škatla. In v njej sveže meso. Njami. Približam se. So to pustili ljudje? Bila sem zadržana. Vonj mesa me omami. Odločim se. In storim grozljivo napako. Stopim v škatlo. Za mano se zaprejo vratca. Skoznja vidim ljudi, ki prihitijo iz vseh smeri. Začnem se premikati in lajati. "Preveč je divja. Uspavajmo jo" opazim, da je še meso zletelo skozi režo. Ko hočem šavsniti po njem, začutim ostro bolečino. Zgrudim se. Pokrijejo mojo kletko in potem ne vidim ničesar več.