minilo je že kar nekaj časa odkar sem objavila kakšno zgodbo. to sem napisala za en natečaj in se mi zdi kar kvalitetna. Predvidoma bo imela okrog 15 delov.
Upam da vam bo všeč, seveda pa bom vesela vsake kritike, ki mi jo bo pomagala izboljšati <3
-----------------------------------------------------------------------------------------
Danes je zadnji dan šole. Zvonec je ravnokar zazvonil, kar pomeni, da bodo kmalu domače naloge in učenje le še zgodovina in se bodo začeli dolgi dnevi neizmernega uživanja in počivanja. Blede, popisane stene učilnic ter slabe malice bodo za nekaj časa pozabljene. Ne bo potrebno, vsako jutro zgodaj vstajati in občasno tekati na avtobusno postajo. Naslednja dva meseca bo življenje mirno.
Osmošolci so danes prav posebej ponosno odkorakali iz šole. Namreč, od zdaj naprej so najstarejši na šoli. Vseh petinštirideset jih je izdelalo razred in kmalu se bodo podali na zadnje skupno šolsko leto. Ampak, do tja je še daleč. Do takrat bodo ustvarili še veliko skupnih spominov, čaka jih dolgo poletje polno smeha in zabave. Med njimi je tudi Ela.
Ela se poslavlja od prijateljic, pa tudi od ostalih sošolk in sošolcev na avtobusni postaji. Lahen veter ji mrši oranžne lase, njene rdeče pegice pa so v soncu še posebej vidne. Ob smehu se ji delajo gubice v licih veselo se ozira naokrog, čeprav je to bolj kot ne krinka. Pogrešala bo prijateljici.
Počasi se sprehajajo po poti do šolske avtobusne postaje. Ob poti je trata, ki že dolgo ni bila pokošena. Predolgo. Bele marjetice in regradove lučke se kar skrijejo v živi rumeni repeče zlatice.
»Saj mi boš kaj pisala?« reče Daša, njeni svetli kodri izgledajo prav angelsko na poletnem soncu, njene modre oči pa so posebej opazne ob beli poletni oblekici, ki jo nosi.
»Tudi meni piši!« reče Rebeka ko okrog svojega prsta mota pramen kratkih rjavih las.
»Res škoda, da boš spet cele poletne počitnice pri babici in dedku Eli, imela sem kup zabavnih načrtov za nas tri« se spet oglasi Daša.
»Upam, da bo v tisti luknji sploh WiFi, mislim v tisti vasi itak živijo sami starci,« se je prvič po nekaj časa oglasila Ela, ki se zbudi iz transa, saj je do sedaj samo kimala. »Veliko raje bi počitnice preživela doma, z vama.«
»Mogoče pa ne bo tako slabo, mislim, saj živita v kar lepi vasici, ni veliko turistov, pa še kopala se boš lahko…« poskuša Rebeka, ampak jo Ela prekine »Gotovo ja. Nič zanimivega ni. Vse kotičke sem že pretaknila, vse ljudi že poznam, po 13 letih bi že skoraj lahko poznala vas. Tsto nekaj morja tam doli pa je itak čisto brez veze.«
Eline počitnice so bile vsako leto takšne. Ko je bila otrok se je veselila dogodivščin v majhni vasici, kjer so jo vsi starčki občudovali. Zadnje čase pa jo je čisto minilo. Želela si je pustolovščin, zabave, ne pa počitnic podobnih domu upokojencev. Potrebovala je družbo.
Upam da vam bo všeč, seveda pa bom vesela vsake kritike, ki mi jo bo pomagala izboljšati <3
-----------------------------------------------------------------------------------------
Danes je zadnji dan šole. Zvonec je ravnokar zazvonil, kar pomeni, da bodo kmalu domače naloge in učenje le še zgodovina in se bodo začeli dolgi dnevi neizmernega uživanja in počivanja. Blede, popisane stene učilnic ter slabe malice bodo za nekaj časa pozabljene. Ne bo potrebno, vsako jutro zgodaj vstajati in občasno tekati na avtobusno postajo. Naslednja dva meseca bo življenje mirno.
Osmošolci so danes prav posebej ponosno odkorakali iz šole. Namreč, od zdaj naprej so najstarejši na šoli. Vseh petinštirideset jih je izdelalo razred in kmalu se bodo podali na zadnje skupno šolsko leto. Ampak, do tja je še daleč. Do takrat bodo ustvarili še veliko skupnih spominov, čaka jih dolgo poletje polno smeha in zabave. Med njimi je tudi Ela.
Ela se poslavlja od prijateljic, pa tudi od ostalih sošolk in sošolcev na avtobusni postaji. Lahen veter ji mrši oranžne lase, njene rdeče pegice pa so v soncu še posebej vidne. Ob smehu se ji delajo gubice v licih veselo se ozira naokrog, čeprav je to bolj kot ne krinka. Pogrešala bo prijateljici.
Počasi se sprehajajo po poti do šolske avtobusne postaje. Ob poti je trata, ki že dolgo ni bila pokošena. Predolgo. Bele marjetice in regradove lučke se kar skrijejo v živi rumeni repeče zlatice.
»Saj mi boš kaj pisala?« reče Daša, njeni svetli kodri izgledajo prav angelsko na poletnem soncu, njene modre oči pa so posebej opazne ob beli poletni oblekici, ki jo nosi.
»Tudi meni piši!« reče Rebeka ko okrog svojega prsta mota pramen kratkih rjavih las.
»Res škoda, da boš spet cele poletne počitnice pri babici in dedku Eli, imela sem kup zabavnih načrtov za nas tri« se spet oglasi Daša.
»Upam, da bo v tisti luknji sploh WiFi, mislim v tisti vasi itak živijo sami starci,« se je prvič po nekaj časa oglasila Ela, ki se zbudi iz transa, saj je do sedaj samo kimala. »Veliko raje bi počitnice preživela doma, z vama.«
»Mogoče pa ne bo tako slabo, mislim, saj živita v kar lepi vasici, ni veliko turistov, pa še kopala se boš lahko…« poskuša Rebeka, ampak jo Ela prekine »Gotovo ja. Nič zanimivega ni. Vse kotičke sem že pretaknila, vse ljudi že poznam, po 13 letih bi že skoraj lahko poznala vas. Tsto nekaj morja tam doli pa je itak čisto brez veze.«
Eline počitnice so bile vsako leto takšne. Ko je bila otrok se je veselila dogodivščin v majhni vasici, kjer so jo vsi starčki občudovali. Zadnje čase pa jo je čisto minilo. Želela si je pustolovščin, zabave, ne pa počitnic podobnih domu upokojencev. Potrebovala je družbo.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Hejjj! Zelo mi je všeč zgodba<3
ughhh, jaz bi tud mela zadnji dan šole. Super pišeš, pa ta vasica bo mislim da neka posebna. Pač pet prijateljev stil.
Me lahk še plis obveščaš?
Drgač se pa fanj mej, pa naj ti šola hotrro mine!<33
ughhh, jaz bi tud mela zadnji dan šole. Super pišeš, pa ta vasica bo mislim da neka posebna. Pač pet prijateljev stil.
Me lahk še plis obveščaš?
Drgač se pa fanj mej, pa naj ti šola hotrro mine!<33
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
uu okej lovam<3
tko take summer vibes mi že daje mau u naprej heh<3 tko js kr čutim kako se bom ob tem počutlaa<3
drgač pa ja, lohka me plis obveščaš ka me zanima<3
zihr bo najdla kkšnga tipa al pa prjatla tm hah da b fajn<3 no neki že bo<3
ugl jap nism vedla da tak dobr pišeš heh<3
tko take summer vibes mi že daje mau u naprej heh<3 tko js kr čutim kako se bom ob tem počutlaa<3
drgač pa ja, lohka me plis obveščaš ka me zanima<3
zihr bo najdla kkšnga tipa al pa prjatla tm hah da b fajn<3 no neki že bo<3
ugl jap nism vedla da tak dobr pišeš heh<3
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
waw! kul zgodba jee!
0
Wiwi 💗
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
girl ze komaj zaj to vijim. ti si nadarjena za pisanje
0
Moj odgovor:
Anonimna punca
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
NEobladovanje jeze
Hejjj. Sem ena prijavljena PILovka, ampak res nočm, da se razve kdo sem.
Torej... Jaz res ne morem obvladovati jeze. Razjezim se npr, ko nimam dovolj pozornosti, ni po moje itd.. Sej v šoli se nena. Samo doma pa... Ne bom zdj rekla, da sm za koga ne varna, ampak vseeno ni fajn ko se nekdo dere nate. To je oblika psihičnega nasilja najbrš.
Sej čez čas se zavem, da sem naredila neki narobe in se opravičujem. Ampak za taka dejanja ni opravičila. Poleg tega to ni enkratno dejanje (dejanje ki bi ga naredila samo enkrat), ampak stvar ki se ponavlja vsak dan. Ali pa celo več krat na dan.
No. In včeraj sem se drla na starše. Vem, da to ni okej!!! Pač meni je res res žal za tisto. Pol sem šla v svojo sobo in od jeze, bese dihala kot pes. V glavnem težko se dihala. Vzela sem list in ga začela čečkat. Nisem vedela kaj naj, pa sem šla čečkat list, ker (baje) pomaga. Ampak vseeno mi ni bilo lažje. Potem... Potem... Sem vzela škarje in se šla rezat. Ampak samo toliko, da me je bolelo. Rezala sem si blazinico od prsta. Vem, da ni okej!!! Potem sem vzela barvico in so ko zarila v kožo da mam še zdaj 'flek'. To sem naredila samo zato, da sem začutila bolečino. Da sem se začela zavedati in sem prišla k sebi.
To sem povedala enim prijateljicam. Ne morm reč, da je neki ful pomagalo. Sej se bojijo zame in so mi pravile naj neham... Ampak ni tko izzi. Zdaj mi škarje skrivajo, ampak vseeno jih mam še doma.
Če je to res tako nujno ne vem. Ampak jaz res ne morm več tko zato sem to sem napisala. Res želim ostati anonimna.
*b*Ampak res se nočem v realnem svetu s kako osebo pogovoriti, ker ne vem kako pristopiti. Staršem pa NI šnans, da bi povedla. Kaki svetovalni delavki na šoli tudi ne, ker ne vem kako bi pristopila. Če že morm kam iti bi rje, da nekdo pride pome in opazi, da nekaj ni okej. Svetovalne delavke na naši šoli so pa itak res zlo antipatičene. Mamo eno psihologinjo, ki je še kr okej. Ampak ne vem kako naj grem k njej. K psihologu pa ne bi šla, ker pol morejo starši zvedet zato. Nisem še 18.*b*
Če vam kaj pomaga stara sem med 9 in 12.
Res če mA kdo kako idejo kaj naj, vsem res iz dna srca hvala!
Hvalaaa, vsem za pomoč!
Torej... Jaz res ne morem obvladovati jeze. Razjezim se npr, ko nimam dovolj pozornosti, ni po moje itd.. Sej v šoli se nena. Samo doma pa... Ne bom zdj rekla, da sm za koga ne varna, ampak vseeno ni fajn ko se nekdo dere nate. To je oblika psihičnega nasilja najbrš.
Sej čez čas se zavem, da sem naredila neki narobe in se opravičujem. Ampak za taka dejanja ni opravičila. Poleg tega to ni enkratno dejanje (dejanje ki bi ga naredila samo enkrat), ampak stvar ki se ponavlja vsak dan. Ali pa celo več krat na dan.
No. In včeraj sem se drla na starše. Vem, da to ni okej!!! Pač meni je res res žal za tisto. Pol sem šla v svojo sobo in od jeze, bese dihala kot pes. V glavnem težko se dihala. Vzela sem list in ga začela čečkat. Nisem vedela kaj naj, pa sem šla čečkat list, ker (baje) pomaga. Ampak vseeno mi ni bilo lažje. Potem... Potem... Sem vzela škarje in se šla rezat. Ampak samo toliko, da me je bolelo. Rezala sem si blazinico od prsta. Vem, da ni okej!!! Potem sem vzela barvico in so ko zarila v kožo da mam še zdaj 'flek'. To sem naredila samo zato, da sem začutila bolečino. Da sem se začela zavedati in sem prišla k sebi.
To sem povedala enim prijateljicam. Ne morm reč, da je neki ful pomagalo. Sej se bojijo zame in so mi pravile naj neham... Ampak ni tko izzi. Zdaj mi škarje skrivajo, ampak vseeno jih mam še doma.
Če je to res tako nujno ne vem. Ampak jaz res ne morm več tko zato sem to sem napisala. Res želim ostati anonimna.
*b*Ampak res se nočem v realnem svetu s kako osebo pogovoriti, ker ne vem kako pristopiti. Staršem pa NI šnans, da bi povedla. Kaki svetovalni delavki na šoli tudi ne, ker ne vem kako bi pristopila. Če že morm kam iti bi rje, da nekdo pride pome in opazi, da nekaj ni okej. Svetovalne delavke na naši šoli so pa itak res zlo antipatičene. Mamo eno psihologinjo, ki je še kr okej. Ampak ne vem kako naj grem k njej. K psihologu pa ne bi šla, ker pol morejo starši zvedet zato. Nisem še 18.*b*
Če vam kaj pomaga stara sem med 9 in 12.
Res če mA kdo kako idejo kaj naj, vsem res iz dna srca hvala!
Hvalaaa, vsem za pomoč!



Pisalnica