Odkar smo se preselili nisem dobila niti enega prijatelja. Vedno sem po hodnikih tavala sama in vsem je bilo vseeno. Kot da sem ujeta v mehurčku, ki ga ne morem predreti. Vsak dan ista zgodba: držina me zignorira, v šoli sem nevidna, po poku pa se zaklenem v sobo in pišem glasbo. Ko sem še živela v Piranu so mi vsi razen moje najboljše prijateljice govorili, da imam lep glas. Čez čas sem se navadila, da sem tiho. Nikoli nisem bila ravno popularna. v prostem času sem večinoma rolkala in igrala košarko s svojim klubom. Ko pa nas je mama zvlekla v Maribor mi ni bilo preveč težko. Nič kar bi res pogrešala ni ostalo za mano. Zato sem sehitro navadila na nov kraj, kjer me lahko ignorirajo, in ne bom lagala: všeč mi je biti nevidna.
8.18 zjutraj
"šiiiiit, zamudila bom v šolo!" sem paničarila. Moja starejša sestra Kaja je zavila z očmi."koga briga,Merri, saj bo vsem vseeno"
Sem edina v družini, ki ima angleško ime. ko sem se rodila, se je staršem zdelo zabavno, če mi dajo ime Meredith. Vsi me kličejo Merri. No, vsa družina. Razen učiteljev se ne spomnim, da bi me kdo kdaj ogovoril. Med rolkanjem v šolo so mi misli divjale sto na uro. Kako pozna bom? Kaj sploh je prvo uro? V avli sem pustila čevlje in upala, da jih informator ne najde. Nekje sem zgubila ključe od omarice. Šprintala sem, kolikor hitro sem lahko. Še dva hodnika...še en hodnik...TRESK! Med divjanjem sploh nisem opazila fanta, ki je očitno tudi zamujal. "hej, si ok?" je vprašal. "Meredith, kajne?" Njegov naglas je bil grozen, zato sem se zasmejala."Ne smej se, slišali naju bodo!" Takoj sem utihnila. Pomagal mi je pobrati stvari in tiho sva skupaj odšla v razred.