Sem Tessa. Tessa Connor. Živim v sirotišnici, saj sta oba moja starša mrtva. Ne vem, kako sta umrla. To sem že večkrat vprašala upravnico sirotišnice, a je vedno zamenjala temo, ali pa me nagnala stran. Sumim, da ve nekaj, kar jaz ne.

Sirotišnica je umazano siva stavba pravokotne oblike. Povsod okoli nje je beton. Nikjer ni igrišč, kjer bi se otroci lahko igrali. Sobe so majhne, edino kar je v njih, je postelja, omara in miza. Na vem, da naj bi na njej počeli, saj nikjer ni bilo papirja ali svinčnikov, jedli pa smo v jedilnici.
Rada bi šla od tu, kolikor hitro bo mogoče. Na srečo sem stara enajst, kar pomeni, da grem v novo šolo. Ker si sirotišnica ne mora privoščiti, da bi vse otroke poslala v šolo, zato nas šolajo kar tu. A pri enajstih nas pošljejo v šolo zato, ker… Sicer ne vem čisto zakaj, ampak tako pač je. Jaz grem v bližnjo šolo Acrylila. Sicer ni bogvekaj, a mi vsaj ne bo treba gniti v sirotišnici z Mayo.

Maya je moja cimra. V trenutku, ko so naju dali skupaj, sva vedeli, da se ne bova razumeli. Ona je bila ukazovalna, tečna in vse ji je šlo na živce, jaz pa… Sem bila taka kot sem. Tiha, sramežljiva in vedno v ozadju. Nič čudnega, da se nisva razumeli. Bili sva kot jing in jang. Ali pa sladko in kislo. Ali… No, saj razumete. Sovražili sva se.
Večkrat sva celo prosili za zamenjavo sob, a rekli so nama, da ne bo šlo. Torej sem s to žabo obtičala do smrti.

Še en razlog, da si želim v šolo je hrana. V sirotišnici je preko 200 otrok, zato ne jemo kot bogovi. Dnevno dobimo le dva obroka, pa še ta bi nahranila le mravljo.
V šoli bom dobila kosilo, vredno svojega naziva, dve malici in zajtrk. Nebesa (vsaj zame).

A nisem se niti zavedala, da šolskega praga ne bom niti prestopila. In da nikoli več ne bom videla Maye. In da bo moje življenje veliko bolj razburljivo, kot je bilo do sedaj.