Sedim na sovoznikovem sedežu bratovega avtomobila.
Vroče je. Stegnem se naprej do gumbov in klimo navijem na največ, kar je možno. Hladen vetrič sunkoma pihne v moj obraz.
V avtu je mučna tišina. David, ali kot ga vsi kličemo-Dave, je moj starejši brat. V avtu sovraži radijsko glasbo, zato je radio izklopljen. Sliši se le brenčeči motor in klima.
Dolgčas mi je.
Opazujem kdaj bomo pripeljali mimo znanega napisa-Seaside city.
S prstom bobnam po svojem, od potu lepljivem stegnu. Ozrem se skozi okno. V daljavi, nekje med borovci se v popoldanskem soncu svetlika morje. Prečudovito je.
Avto ropota, ko se vzpenjava na hrib. Desno ob cesti je na veliko napisano Dobrodošli v Seaside cityju!
Moje telo napolni veselje, da bi lahko skakala do neba. Spet sem tukaj!
Sem hodim z družino odkar sem se rodila. Stanujemo v hišici, ki jo je mama podedovala od njenega pokojnega očeta, mojega dedka.
Zame je ta kraj poseben. Tukaj se mama in oče nista prepirala, tukaj sem se zares počutila, kot družina.
Tukaj imam prijatelje in morje. Ta kraj mi v telesu vzbudi nekakšno toplino in srečo. Tukaj so vse skrbi pozabljene.

Zapeljeva v mesto. Vse hiše so pastelno obarvane. Peljeva se po oski cesti čez naselje do znanega dovoza.
Stopim iz vročega avtomobila in se nadiham svežega zraka s pridihom morja. Uzrem se naprej do bele hiške, s katere se že lušči barva. Pri srcu me pogreje. Ja, pa sem spet tukaj!
»Cheyenne, pridi mi pomagat s partljago!« mi zakliče Dave.
Iz prtljažnika dviga kovčke na tla. Vzamem jih in jih odnesem na leseno verando, ki vodi v hiško.
Zdi se mi, da se kovčkov kar ne konča. Sva res vzela toliko prtljage?
Še zadnjo vrečo položim na lesena tla verande. Dave iz žepa potegne ključe in mi jih vrže.
Vdih, izdih. Porinem jih v ključavnico in odklenem. Vrata se počasi odklenejo. Pritisnem na kljuko in odprem škripajoča vrata.
Vstopiva na majhen hodnik. Na levi strani so obešalniki in polička za drobnarije, ter lesena vrata, ki vodijo v kopalnico. Na desni strani so velika drsna vrata, ki se odpirajo v kuhinjo in dnevni prostor.
Dave prinese prtlago v ozek hodnik. Sprehodim se do kopalnice.
Še zmeraj je ista, kot se spomnim. Tla so pokrita z modrimi ploščicami. Steno prekrivajo bele ploščice, krasijo pa jih školjke. V kotu je kad, zraven pa stranišče, nasproti pa je majhen umivalnik.
Sprehodim se nazaj do kuhinje. Dava ni več na spregled.
Odprem drsna vrata. Vstopim v veliki prostor. Na levi je kuhinja in kuhinjski otok s stoli, nasproti pa je okrogla jedilna miza. Prekrita je z belim prtom, na njej je skrbno postavljena vaza, brez rož.
Naprej je dnevni prostor s kavčom in televizijo in velikim oknom s pogledom na peščeno plažo in morje.
Odpravim se po hodniku do velikega lesenega stopnišča, ki vodi v zgornje nadstropje. Stopnice škripajo, pa če se še tako trudiš tiho hoditi po njih, vseeno škripajo.
Stopim in si ogledam sobo za goste in Davovo sobo. Svojo sobico preskočim (najboljše za na konec) in se odpravim naprej do še ene otroške sobe in velike spalnice. Spalnica ima veliko zakonsko posteljo in televizijo.
Ko še starša nista bila ločena smo se vsi skupaj stiskali pod odejo in gledali filme, ponavadi jih je izbrala mama. Prime me da bi zajokala, to so prekrasni spomini.
Preden me lahko preplavi val čustev, grem nazaj do svoje sobe. Na njih je, kot okras obešena školjka, na kateri z lepo pisavo piše moje ime-Cheyenne.
Odprem vrata in se razgledam. Bela lesena postelja stoji pod oknom, s pogledom na morje. Ob steni je omara, na drugi strani pa toaletna mizica. Zraven vrat so predalniki in police.
Vržem se na posteljo in se uzrem v bel strop.
Pa sem spet tukaj!


-------------------------------------------------
Prvi delček moje nove zdodbice! Upam, da vam je všeč. Verjetno bom dele objavljala na vsaka dva dni.
Uživajteee<33