*b*PROLOG*b*


Drobna senca švigne čez cesto. Veter nežno plapola, noč je že in vsa vas spi. Postava se priplazi do okna. Dotakne se hladnega stekla. Na drugi stani de druga dlan odzove. Udari ob steklo in povzroči tih, a za člveška ušesa neznosen, zvok. Postava z dlanjo seže skozi steklo in druga dlan izgine. Ko se cela postavi v hišo, zasliši korake. Umakne se v temo odprte omare. Po stopnicah se primaje žensk srednjih let. Prižge luč v kuhinji in zavre čaj. Postava v tem čaka. Ženska prižge luč v dnevni sobi in sede na fotelj. Srkne požirek čaja, nato pa skodelico odloži na mizo.
»Vem, da si tu, Essahetra. Čutim te,« reče z mirnim glasom. Iz senc se izlušči ženska. Mlada ženska. Zelo mlada ženska. Ima vranje črne ravne lase, spete v nizek čop, temne oči in črna oprijeta oblačila, ki niso značilna za to obdobje človeštva.
»Vem, kaj iščeš in moram te razočarati. Nimam ga več. Nekdo je prišel pred tabo in ga vzel,« jo že v trenutku zavrne. Essahetra prhne.
»Sence vstajajo, Mary. Ne moreš ga skriti za vedno.«
»Pa preišči vsak kotiček moje hiše. Zlij se v sence in pretakni vsak kot, vsako špranjo, a ga ne boš našla. Prehiteli so te,« ji mirno odvrne Mary. »Essahetra, veliko pošasti ga išče. Nekdo te je prehitel. Tvoj gospodar bo razočaran.« Essahetrin izraz na obrazu se ne spremeni.
»Skrivaš se med ljudmi, namesto, da bi bila bitko, ki je tudi tvoja,« reče.
»Moje bitke se te ne tičejo, mlada senca. Zelo starejša sem od tebe in vem več, kot boš kdajkoli ti.« Ženska dvigne skodelico in naredi požirek. Potem se spet posveti senci.
»Samo povej, kje ga najdem, pa te pustimo pri miru.« Naredi krog okrog fotelja in se sumničavo razgleduje.
»Mislim, da to ne bo šlo. Prišla si po maščevanje, na samo po tisto, kar iščejo vsi. Stara si eno tisočletje. Mlada si. Sence so nastale dolgo pred nastankom zemlje. Najstarejše so celo starejše od nje. In zdaj stepetsto let trpelo, zaprti. Ti imaš še neporavnane račune z mano. A to, kar hočeš narediti, se ne sklada z navodili tvojega gospodarja.«
»Bodi tiho, ženska. Nimaš pojma o kako velikih stvareh govoriš,« jezno sikne senca. »Predaj mi ga. Drugače te čaka smrt.« Izvleče črn nož. »Imaš točno eno minuto.«
»Rekla sem že: Ni ga tu. Odnesli so ga. Dobro veš, kdo ga je prišel iskat in ga tudi dobil. Zato končaj že to. Moje življenje se izteka,« mirno reče Mary. Senca postane nejevoljna, ker se je Mary ne boji.
»Zmanjkuje nam časa! Ti pa ga predaš nekomu drugemu. Mar nisi še vedno zvesta mojemu gospodarju? Čeprav te je te zvestobe odvezal. Boš izdala svoje ljudi?«
»Ne govori mi o zvestobi. V tebi je ne vidim niti kančka. Ne vem, zakaj te je odvezal. In zakaj mu še vedno služiš. Lahko bi odšla, pa si izbrala to. Sprejmi posledice. In, ne, Essahetra. Nisem več zvesta njemu. Zvesta sem le sami sebi in temu svetu, torej Zemlji.«
Senca se s svetlobno hitrostjo premakne v dug kot sobe. Zraven Mary. Na zrce ji položi nož.
»Povej, kdo ga ima. Pa ne boš umrla.«
Mary se le žalostno nasmehne.
»Nekoč boš spoznala, da smrt ni najhujša stvar.« Zgrabi senčino roko in se zabode nož v srce.

* * *
Wow. Začela sm pisat novo zgodbo. Ne vem, kaj nej napišem. Če napišem, da komentirite mojo zgodbo, se bom počutla čudn, zato tega ne bom napisala. Aja, ups, pa sm že napisala. No sej ni važn. Upam, da boste užival v tej zgodbi, da vam bo všeč.
Lp,
vaša loly