okej guys, ratalo mi je. tu je prvi del...
uživajte v branju<3
~~

»Izabela!,« to je glas, ki ga poznam, glas njih, ki jih imam najrajši na svetu. Tu so spet so tu, ljudje, ki me imajo radi in ljudje, ki jih imam rada jaz. To so moji ljudje.
Obrnem se in za svojim hrbtom zagledam njih. Nemogoče, cele počitnice so potekle, a oni so enaki, niso se spremenili. Poženem se čez šolsko igrišče, moje noge so hitre, veter mi zapiha v lase, občutek ko tečem proti njim je poln prijateljstva in delčka miru, v mojem razburkanem življenju.
Mila spusti šolsko torbo na tla in razširi roke. Objamem jo, njen objem je kot navada, kot stvar, ki jo dolgo ponavljaš, kot stvari, ki ti pridejo v navado. Objamem jo, njeni svetli lasje so na mojem obrazu, dišijo po njenem šamponu. Po njenem vonju, jagodni vonj. Njen objem je domač, potem se odmakneva.
Njene oči so enke, kot na dan ko sva se spoznali. Sinje modre oči, svetijo v mene, njen nasmeh zakriva njen obraz. Med poletjem je porjavela, njena (zdaj temnejša) koža, njen nasmeh, svetli lasje in sinje modre oči. To je ona. To je Mila, kot jo jaz poznam. Mila, ki me je v prvem razredu polila z vodo in potem je morala pobrisati celo jedilnico. Ta dan je bil nepozaben, takrat sem dobila prijateljico, ki jo bom imela za vedno. Dan je bil nepozaben in obdan z smehom, takrat sem se prvič smejala, kot iskreno smejanje.
Od tega dneva so minila že leta, a še vedno se ga spominjam, kot, da bi bilo včeraj.
Mila, je prišla na šolo, bila je nova. Preselili so se iz vasi, zato ji je bilo naše mesto, neznano in veliko. Tudi naša šola ji še ni bila poznana, ko se je 12-letna Mila zaletela vame in me polila, nisem vedela, kako reagirati. Ona je bila zamišljena, ko se je zaletela. A ko ji je sok, stekel iz kozarca po moji beli majici, jo je to povrnilo na realna tla. V trenutku se je začela opravičevati in mi s prtičkom brisati pomarančni sok iz majice. Bila je tako smešna, Mila je vedno živčna ko je smešna. In preprosto sem se začela smejati in kasneje se mi je pridružil še njen smeh. Bilo je smešno, dokler ni do naju stopila kuharica in naju nadrla, kakšno umazanijo sva naredili s pomarančnim sokom. Mila je v trenutku prebledela, spomnim se, da je začela jecljati nerazumljive besede in ko je hotela povedati, da je kriva ona, sem jo prehitela jaz in se hitro izgovorila, da sem kriva, da sem se ponesreči zaletela v Milo, ko je šla mimo. Potem sem morala, do čistilke po krpo in Mila mi je sledila, ob tem, pa so se za mojim hrbtom slišale besede, ki so prihajale iz njenih ust, bile so kot opravičilo, da me je polila in kot zahvala, da sem jo rešila.
Krpo sem prijela v roko in začela brisati, a kmalu za tem se je spet pojavila svetlolasa deklica in mi pomagala pobrisati pomarančni sok.
In ko sva se v tistem trenutku zazrli v oči, sem vedela, da je to oseba, ki sem jo potrebovala, da je to prijateljica. Da bo to iskrena prijateljica.
Pa kako so še držale moje misli, čez dva tedna sva postali nerazdružljivi. Vedno sva bili skupaj, sedeli sva skupaj pri malici, pri pouku, skupaj sva hodili domov… Bila je moja prva in prava prijateljica.
~~~~
tak pa je konec. lol če berete pred spanjem je to pravljica za lahko noč bahah
lep vikend <3
aja pa upam, da vam je blo všeč