bralni_maj

John Boyne: Deček na vrhu gore

Ko se je ustavil, je iz njega izstopil Ernst, se podal okoli njega in odprl zadnja vrata, da je izstopila Pierrotova teta, ki je nato kratek čas kramljala z njim, dokler se ni ozrla proti vojakoma pred vhodom in tedaj brž spremenila izraz na obrazu, mu nadela strog videz. Ernst se je vrnil na svojo stran, sedel na voznikov sedež in potem odpeljal malo naprej parkirat.

Beatrix je nekaj vprašala enega od vojakov, ta je pokazal proti Pierrotu, obrnila se je in njuna pogleda sta se srečala. Ko se ji je obraz sprostil v nasmeh, je pomislil, kako zelo je podobna njegovemu očetu. Njene poteze so ga živo spomnile na Wilhelma in zaželel si je, da bi bil spet v Parizu, v dobrih starih časih, ko sta bila njegova starša še oba živa in sta skrbela zanj in ga imela rada in mu dajala občutek varnosti, ko je D’Artagnan praskal po vratih, željan, da ga pelje na sprehod, in ko je pod njimi živel Anshel, ki je bil pripravljen učiti Pierrota neme govorice s prsti rok.

 

Vabljeni k bralnim užitkom v majskem Pilu!