bralni_november

 Barry Jonsberg: Moje življenje kot abeceda.

Mami me iz razlogov, ki jih ni nikoli pojasnila, pogosto kliče Bučka. Kar sem o podeljevanju vzdevkov prebrala (priznati moram, da ne prav veliko), mi ni pomagalo razrešiti uganke. Kot kaže, je v Franciji običajno nekomu reči »mon petit chou«, kar pomeni »moje malo zelje«. Za ljudi galske čudi je torej sprejemljivo, da drug drugega ljubkovalno poimenujejo po zeleni listnati zelenjavi. To je težko razumeti. A jasno je – o tem pričajo bučke in zelje –, da ljudje najrazličnejših narodnosti svet užitnih buč ali sestavin zeljne solate povezujejo s toplino in naklonjenostjo. Kaj bi rekla Jen Marshall, če bi jo poklicala beluš ali kitajsko zelje ali koleraba ali jeruzalemska artičoka? Prisolila bi mi zaušnico. Tudi če bi bilo mišljeno ljubkovalno. Še posebej, če bi bilo mišljeno ljubkovalno. Dopisno prijateljico Denille sem nekoč vprašala, ali je ljudem v Ameriki v navadi, da svojo naklonjenost do drugih izkažejo tako, da jim rečejo krompir (na primer), a – kot sem že omenila – mi ni nikoli odgovorila, zato še vedno blodim v mraku.

 

Vabljeni k bralnim užitkom v novembrskem Pilu!