bralni_februar19

Janja Vidmar: Črna vrana

Sonce je bilo visoko. Žarelo je kot razbeljena plošča na njihovem kuhalniku v kuhinji, ko je ta še stala. Druga plošča jo je žgala v trebuhu. Od lakote. Dvignila je roko in s prstom okrog sonca narisala mrtvaško glavo. Prejšnji dan se ni nihče spomnil na njen trinajsti rojstni dan. Umrla je dojenčica in mama je šla iskat hrano, da ne bi umrl še kdo od njih. Družina je štela samo še Džunaida, Rafiga, Zahido, Dalal, Bajan in njiju z mamo.

Brat Džunaid ji je pred tem zaupal, da je za dojenčico našel kupca. Prodal jo bo za vsaj petsto ameriških dolarjev. S podkupnino si bo plačal beg v Evropo. Slišal je, da so prebežniki dobrodošli v Angliji, Nemčiji in drugih državah. Poiskal si bo delo in poslal ponje.

»Zapomni si, Anglija je v Evropi kot Amerika v svetu …« jo je podučil. »Enkrat bom zbežal tja …«

»Oče ti ne bo dovolil …« je ugovarjala.

»Oče je izginil. Sam Alah ve, kje je. Anglija je komaj kaj večja od Sirije, pa ima dvakrat več prebivalcev …« je navdušeno razlagal. »Tam dobiš vse, tukaj ni ničesar več. Če mi uspe zbežati v London, bom poslal pote. Zapomni si to! Sirija je izgubljena …«

 

Vabljeni k bralnim užitkom v februarskem Pilu!