odrascanje_april19

HOČEM TELEFON

 

Prvič sem pisala Božičku za telefon pred tremi leti. Ignoriral me je.

Potem sem mu o isti želji pisala še pred dvema letoma in lani. Brez uspeha.

Telefon sem si zaželela tudi za rojstni dan, odličen šolski uspeh, god in prvi maj. Letos sem poskusila še za kulturni praznik in dan žena. A sta mami in oči spet rekla ne.

In zdaj sem obupana. Sprašujem vas: a je normalno, da sem v petem razredu še brez telefona? Mislim, da sem edina, in počutim se kot marsovec.

 

Starši so proti

Moji starši imajo strašno čuden odnos do elektronskih naprav. Mami kar naprej stoka, kako sovraži računalnik, ampak čisto vsak večer bulji v ekran. »Pusti me, moram delat,« reče, če jo opomnim, da je to nezdravo in naj gre raje ven (mogoče se sliši zateženo, ampak to je edini čas, ko se do računalnika lahko dokopljem jaz in se vključim v zunanji svet). In oči pravi, da je telefon prekletstvo, ampak če le more, leži na kavču in s prstom drsi po Facebooku, mejlih in novicah, kadar napravica zapiska, da je dobil sporočilo, pa kar poskoči – in piska mu seveda vedno. Ker gre mami piskanje zelo na živce, na svojem telefonu vedno utiša zvok – itak z enim očesom nonstop gleda na zaslon in tudi brez zvočnega opozorila ve, kdaj ji kdo piše. Verjemite, zmeraj ji nekdo piše. Skratka, neizmerno veliko časa namenjata nečemu, kar jima »greni življenje« in je »res, res, res slabo«.

 

Nadaljevanje preberi v aprilski številki Pila.