odrascanje_november

Panika pred testi

Gledala sem, kako se matarca približuje razredu. V rokah je nosila kup papirjev, zaradi katerega sem imela že vse jutro drisko. Zmeraj je tako. Najprej, ko pišemo test, in potem, ko prinese ocene. Če kontrolke dolgo popravlja, moje generalno čiščenje črevesja traja, dokler se nas ne usmili. V tem času tudi slabo spim, in če slučajno sočasno pišemo še družbo ali angleščino, je moj teden zapečaten. Včasih se sprašujem, ali te lahko že pri enajstih pobere zaradi infarkta (in če je to mogoče, ali lahko izbiraš, da bi se zgodilo pred testom, ne po njem).

 

Zakaj?

 

Občudujem sošolce, ki dajejo vtis, da jim je za ocene vseeno. Čeprav globoko v sebi ne verjamem, da jim res ni mar, kako se bodo odrezali v šoli. Samo frajerje igrajo. Saj vendar ja vsi vemo, da so ocene pomembne!!! Ker … ker … ker kaj? Je od tega odvisna naša prihodnost? Zagotovo! Ampak če sem iskrena, jaz redko razmišljam o tem, ko pred testi tlačim v torbo toaletni papir (a ga na vaši šoli tudi zmeraj zmanjka?!). Res, moram imeti dobre ocene, ker se hočem vpisati na dobro srednjo šolo. Toda za to ne potrebujem samih petk. In cel kup maminih in očijevih prijateljev je danes megauspešnih, pa niso hodili v nobeno prestižno ustanovo. Mami pa, ki se rada hvali, da je bila superodličnjakinja, golta zeliščna pomirjevala in hodi na tečaj tapkanja, ker ji v službi nonstop težijo, da mora delati več, bolje in hitreje. Kar naprej se trese, ali bo šef zadovoljen z njenim delom ali ne. In če jo vprašam, zakaj, ali ni superodličnjakinja, pribije: »Ker imam kredit. In boš že videla, če me odpustijo, bo konec naših počitnic v Gardalandu.« Potem doda, da bi morala biti hvaležna, ker se tako razdaja za nas. Pa ji tudi sem, celo brez Gardalanda bi nekako preživela – samo da mami tega sploh ne sliši in se še kar sekira, da jo bodo nekega dne s fikusom in neodplačanim kreditom postavili pred vrata.

 

Nadaljevanje preberi v novembrski številki Pila.