odrascanje_junij

POČITNICE!!!

 

A veste tisto, ko se nečesa ful veseliš, potem pa to dobiš in naenkrat ne veš več, kaj bi s tem počel? No, tako se trenutno počutim!!!

Zeeelo dolgo sem si želela počitnice. In zeeelo dolgo sem upala, da bom odlična, da bom za spričevalo dobila dodatek k žepnini in da bom preživela tudi izpit iz glasbene teorije in klavirja. Če se prav spomnim, sem se glede zadnjega še posebej žrla, ker izid klavirskega izpita pač ni nekaj, na kar bi lahko vplival, zlasti če ne vadiš. Pa se je vse v redu izteklo, dobila sem tiste petice v spričevalu in hranilniku in učiteljici klavirja obljubila, da bom čez poletje nonstop preigravala lestvice, in mi je pogledala skozi prste (dobesedno). In zdaj sem doma. Ni se mi več treba zgodaj zbujati, ni mi treba delati domačih nalog, pogrizeni nohti pred testi so preteklost in mislim, da sem že pozabila, kaj sta dur in mol. In a veste kaj? Zdaj mi je dolgčas!!! Pred mano sta dva meseca poležavanja doma, posedanja pred hišo – in vmesni postanek na neki skalnati plaži, kamor gremo zadnja tri leta čisto vsako poletje. Tam bomo preživeli deset dni, in čeprav se tega trenutno veselim … Saj veste, kako je s temi rečmi. Najbrž bom že tretji dan dobila otiščance od kamnov ali skoprnela od osamljenosti. (Včasih se mi res zdi, da za dopust nalašč izbiramo odročne kraje, da ja nihče ne sliši, kako se mami in oči vse dni kregata, in da ja nihče ne vidi, kako preostali čas prespita. Kaj pa jaz?! »Pojdi nabirat školjke.« WTF?! »A ne bi šla plavat.« Imam že plavalno kožico!!! »Imaš s sabo kakšno knjigo?« Do četrtega dneva sem prebrala vse. In ko sem rekla, da jih hočem s sabo več, sta rekla, da v avtu ni prostora! … Vem, kamnu bi se zasmilila. Celo tistemu, ki me žuli v hrbet. Le svojim staršem ne.) Skratka, prepričana sem, da mi bo tudi na morju – dolgčas.

 

Nadaljevanje preberi v julijski številki Pila.