odrascanje_december

PRAZNIKI

Komaj čakam praznike. Vsako leto že od julija delam seznam za Božička in razmišljam o praznični okrasitvi. Sredi novembra sem se začela uvajati v božične melodije in od prvega decembra odštevam ure do božiča (že prej bi jih, pa nikoli nisem prepričana o pravilnosti svojega izračuna, in kar zadeva praznike, je natančnost lepa čednost). Skratka, lahko bi se reklo, da od tega najpomembnejšega dneva v letu takoj za rojstnim dnevom, zadnjim šolskim dnem in valentinovim precej veliko pričakujem.

»Neznosna si,« mi je zadnjič zabrusila Polona, ko sem jo poskušala prepričati, da bi skupaj izdelovali praznične voščilnice, ona pa je hotela pred blokom vaditi odbojko (pa kako lahko odbija žogo z zamrznjenimi prsti?!). »Zakaj tako težiš s praznično kramo?«

Polona je tak Grinch. Zmeraj se dela, da sploh ni opazila, kdaj se je začel december, in pravi, da je praznična mrzlica bedna. Ko jo kdo vpraša, zakaj, samo skomigne z rameni, češ da sta božič in silvestrovo dneva kot vsi drugi. Pha! Ko vendar ve, da noben dan ni tak kot drugi! Če bi bil, bi nas pobralo od dolgčasa. Samo predstavljajte si namreč, da bi vsako jutro točno vedeli, kaj se bo zgodilo do večera. Da vas nič več ne bi moglo osupniti, navdušiti, spraviti iz tira. Bi se vam sploh ljubilo vstati iz postelje?!

»Jaz že itak težko vstanem iz postelje,« zagodrnja Polona, če ji rečem, da je najlepše pri življenju to, da nas nenehno preseneča – za praznike pa so presenečenja ne le toliko bolj pričakovana, temveč celo nujna. Res je pravi Grinch, vam rečem! In ker dobro vemo, da na koncu vsak Grinch klone, jaz pač nikoli ne obupam in ji bom tečnarila s prazničnim duhom, dokler bodo na svetu prazniki. (Itak, da verjamem tudi v božični čudež!)

 

Nadaljevanje preberi v decembrski številki Pila.