odrascanje_februar19

LJUBEZENSKO PISMO

Valentinovo je zame eden najbolj stresnih dni v letu. Že tako ali tako sovražim nepredvidljivost, pri resnih rečeh, kakršna je ljubezen, pa sploh trpim kot brokoli v pire krompirju, če v prihodnosti ne vidim ničesar oprijemljivega. In pri prazniku zaljubljencev se ne da nadzorovati tako rekoč ničesar; ne tega, kdo ti bo pisal, in ne, kako bo sprejeta tvoja izpoved, če se jo boš odločil postrgati z globine duše in jo poslati v neznani svet. Je potem kaj čudnega, da sem pol meseca slabo spala in da sem prejšnji teden pri slovenščini rekla, da je bilo Cankarju ime Valentin?!

V resnici me je najbolj mučilo, da se nisem mogla odločiti, ali naj letos vendarle tudi jaz pošljem kako ljubezensko sporočilo ali ne. Do zdaj sem zmeraj samo čakala, da bodo moji morebitni oboževalci stopili iz sence in mi z ljubezensko izpovedjo za vedno spremenili življenje – ampak še vsako leto sem potem ostala z dolgim nosom, če lepo metaforično opišem svoje tridnevno tuljenje pod odejo in brisanje solz v plišastega zajca, hlipajoč, da bom nedvomno do konca življenja sama. (V teh temnih trenutkih se mi je celo posmrkan robec, ki sem ga mečkala v dlaneh, zdel bližje ljubezenski sreči kakor jaz; prepričana sem bila, da bo v kakem košu za smeti že našel kako kuhinjsko brisačko, s katero bosta živela srečno do konca svojih dni, medtem ko bom jaz umrla osamljena oziroma kvečjemu s tem v solzah utopljenim zajcem. Kajti prav res – ali ne pravijo, da ima vsak ključ svojo ključavnico, vsak jin svoj jang in vsaka Julija svojega Romea? No, in če je tako – kje je potem tisti krasni košček, ki bo z mano dopolnil sestavljanko mojega življenja?!)

Če povzamem: do zdaj sem čakala na čudež. Letos, sem pomislila, pa bi morda lahko vsaj kupila srečko.

 

Nadaljevanje preberi v februarski številki Pila.