ogledalo_maj

Vse je brezveze

Piše: Urška Kaloper

Peter je ležal v postelji in globoko zavzdihnil. Sonce ga je žgečkalo po nosu, vendar se mu ni ljubilo vstati, da bi zagrnil zavese. Res zoprno, da je sonce opoldne tako visoko na nebu, človek bi pa spal.

Še malo se je premetaval po postelji in se nazadnje pokril čez glavo. Včasih je pač pomembnejše imeti temo kot kisik. Uspelo mu je zadremati.

Naslednjič ga je zbudilo divje zvonjenje telefona. Melodija, ki ga je nekoč razveseljevala, mu je šla nenadoma strašno na živce. Ni se mu dalo pogovarjati. Ljudje so mu šli na živce. Ne, ne, vse mu je šlo na živce.

Nadaljevanje preberi v majski številki Pila.