justi_december

Justi v decembrskem Pilu odgovarja na naslednja pisma:

Hvala ker pomagaš, upam da boš tudi meni. Tega nisem še nobenemu povedala, v bistvu ne smem. Moja mami ima shizofrenijo (večinoma tisti del s prividi in prisluhi) in ima za to zdravila. Traja že nekje 10 let, menda je nastala zaradi stresa. Ko je dobila zdravila, so stvari šle malo na bolje, hodi k zdravniku za to. Nekajkrat je vmes nehala jesti zdravila in je bilo grozno, dokler jih ni vzela nazaj, je bila samo v svojem namišljenem svetu in je trajalo nekaj časa da je bilo vse spet normalno (ko je zdravila, večinoma je in spi in ukazuje vsem). Takrat je vpila na vse in rekla nekaj grdih stvari. Strah me je bilo. Od takrat mi je to ostalo v glavi in sem drugače gledala na situacijo. Ne morem je več videti kot svojo mami in zaradi tega sem žalostna in jezna nase. Občutek imam, da živim z nekom, ki ga ne poznam. Ne morem je pogledati v oči. Ne vem, ali sta moja jeza in slaba volja upravičeni, ko se medtem drugi otroci moje starosti borijo v vojnah in se jim dogajajo slabše stvari. Kako naj bom v pomoč družini? Kaj naj naredim, da se ne bom počutila krivo za vse to? Ali bo vse kdaj normalno?

 

Ujku, 14 let

 **

Hei!!!

Justi, si najboljša teta in reeeesss upam, da mi lahko pomagaš!! Mudi se, saj se mi moje psihično zdravje samo še slabša … Imam resen problem in sploh ne vem, kako ga naj opišem …

Imam bivšega sošolca (premestili so ga v A razred), ki me je zadnjič vprašal, če bi bila z njim … Pred tem pa se je pri vseh mojih prijateljicah pozanimal, kakšen bi bil moj odgovor … No, skratka … Vprašal me je in jaz sem mu rekla NE, saj sem nanj vedno gledala kot na prijatelja ter sošolca in nič drugega. Nisem pripravljena na kaj resnejšega! Sploh pa ne z njim … Upala sem, da bo to dobro sprejel in razumel, vendar ni. Ko sem naslednji dan prišla v šolo, so me vsi sošolci vprašali, če vem, kaj je z njim … Ni mi bilo jasno, o čem govorijo. Ko pa mi je sošolka povedala, da se reže, sem bila čisto zaprepadena. Nisem vedela, da ga bo to tako potrlo! Povedala je tudi, da mu je poskušala nož (majhen nož, s katerim se je rezal) vzeti, vendar je on iz omarice potegnil še večjega! Tako se je rezal … Naslednjo uro sem mojo prijateljico (njegovo sošolko) vprašala, kakšna je njegova roka in če je že nehal. Rekla je, da je samo še slabše in da je njegova roka kot razjarjen vrt in kot »scefrano« blago, tekla mu je kri in okoli žil je imel vse modrikasto. Bilo mi je grozno. Res ne vem, kaj naj naredim. Počutim se krivo, ker sem ga zavrnila, vendar imam občutek, da če bi ga zdaj sprejela in rekla JA, bi bilo potem  (čez čas, ko bi ga zopet odslovila)  še slabše. Povedal mi je, da se reže le zaradi mene in da njegovo življenje ni več smiselno. Sedaj mi je še težje. Ni mi vseeno zanj in ne morem mu dopovedati, da bi rada, da je tako kot prej, da sva prijatelja in nič več … Kako naj rešim problem???? Ne bi rada, da ga pošljejo tja, kamor vse druge, ki se režejo in imajo psihične težave.  Justi, pomagaj mi, saj izgubljam upanje in bi se ob pisanju tega pisma najraje zjokala!!! Prosim, svetuj mi nekaj!!! (hešteg…sed fejs). Lp

Čisto na tleh, 12 let

 **

Pozdravček,

si zelo kul in rada berem tvojo rubriko in si vedno predstavljam, kako najstnice berejo tvoje odgovore in se zamislijo nad svojimi dejanji in razmišljanjem. Verjamem da imaš veliko pisem, ampak sem se vseeno odločila da ti pišem tudi jaz. Moj problem je tak, da velikokrat razmišljam o prihodnosti, kar pa me nemalokrat spravi v jok. Npr. sedim v šoli in gledam čez okno učilnice in ne poslušam učiteljice, nakar začnem razmišljati o tem, kako bodo nekoč osebe, ki jih imam na tem svetu najraje, umrle. Takrat čisto pozabim, da sedim v razredu, ker sem z mislimi v beli pusti sobi, kjer jočem za mojimi starši. Potem pa sredi razreda po mojemu licu priteče solza in vsi začnejo zganjati paniko, če je z mano vse  v redu … Ampak meni ni nič. V tistem trenutku, ko takole z mislimi odpotujem v prihodnost, se počutim samo samcato in hladno mi je pri srcu, nakar se začnem zavedati, da v sedanjosti sedim v šoli in je moja mami le 5 km stran v svoji službi in jaz se jočem za brez veze. Zelo se bojim smrti, ampak vem, da se bom morala z njo enkrat soočiti. Vsak večer prejokam v postelji ob misli, da sem sama in me nihče ne mora objeti, da bi mi bilo toplo, pa čeprav me ima družina najraje na svetu in bi mi z veseljem pomagala. Oprosti za takoooo dolg roman in upam, da mi boš znala pomagati, če pa ne, pa ni nič hudega, saj bom že razumela …

Žalostno dekle, 12let

**

 

Odgovore preberi v decembrski številki Pila.