justi_april19

 

Justi v aprilskem Pilu odgovarja na naslednja pisma:

 

Živijo!

Napisalo jih je že veliko, pa bom še jaz: res si najboljša tetka na svetu in zelo občudujem tvoje delo. Upam, da boš znala pomagati tudi meni.

  1. Problem je med mano in mojo mamo. Stvar je v tem, da se veliko prepirava in ja, res je, da sem stara 14 in da sem zdaj najstnica in je nestrinjanje med najstniki in starši normalno, ampak tukaj ne gre samo za to.

Moja mama je sicer dober starš (seveda imam tudi očeta, ampak ga vidim zelo malo in nimava navezanega pravega stika). Je zelo pametna ženska in jo res spoštujem in imam rada iz dna srca. Omogoča mi veliko privilegijev in to mi veliko pomeni. Poleg spodaj opisanega se lahko tudi dobro razumeva.

Problem je v tem, da se zelo hitro razjezi (ne pije, kadi ali jemlje kakršnih koli substanc). Ko je jezna, jezo stresa name, pa če sem kriva ali ne. Noče poslušati in mi govori stvari, ki me bolijo, ker je boleče slišati takšne reči od nekoga, ki je tvoj starš (da so me vsi naveličani, vključno z njo, da iz mene nikoli ne bo nič, me kliče po grdih imenih, mi govori, da ji vedno povzročam samo težave ali me krivi za stvar, ki bi jo morala sama narediti, pa je ni ipd.).

Po navadi se jezi name, ko se učim za predmete, ki mi ne grejo najboljše. Trdi, da mi pomaga, ampak se ji zmeša, če naredim pri vaji karkoli narobe in začne se dreti na mene. Včasih tudi kaj vrže vame, nekaj kar zaboli. Če ji poskušam pojasniti, zakaj tako mislim, ne posluša, vedno mi reče le da »poskušam postaviti svoja pravila« in da sem »predrzna, ker ji govorim nazaj«, mi govori, da sem vzvišena in se imam za nekoga posebnega, ampak nisem posebna in mi grozi, kaj vse mi bo storila, če ocena ne bo dobra. Zaradi tega me v šoli pogosto zgrabi panika in se ne morem zbrati, pa če se še tako trudim.

Velikokrat sem poslušala razumeti, zakaj je takšna, ampak nikoli ne morem najti tehtnega razloga. Imam tudi starejšo sestro in brata in do njiju (po njunih besedah) ni nikoli bila takšna. Zakaj jaz?

  1. Ko sem bila majhna, sta tudi dva sorodnika (sama sicer takrat tudi otroka) grdo delala z mano, bila sta nasilna, psihično in fizično in eden od njiju še vedno je, zdaj bolj psihično kot fizično. Kaj lahko storim?
  2. Vsi ki sem jih omenila, so mi v življenju pobrali veliko samozavesti in samopodobe. Misliš, da bi mi obiskovanje srednje šole v oddaljenem kraju (to seveda vključuje selitev od doma v dijaški dom) pomagalo pri »celjenju«? Upoštevaj to, da sem skoraj popolnoma samostojna in se zlahka znajdem.

Prosim, prosim, pomagaj mi, ker si res želim, da se mi ne bi bilo treba bati lastnega doma, želim si, da bi se stvari in odnosi izboljšali. Včasih se resno sprašujem, ali delajo kaj narobe oni, ali pa sem res samo jaz tako napačna kot pravijo. :’/ Oprosti za dolgo pismo in hvala, če mi boš odgovorila.

EnaDeklica, 14 let

 

**

 

Draga teta Justi!

Verjamem, da imaš veliko pisem, ki so neštetokrat bolj pomembna od mojega, vendar te vseeno prosim, da ga vsaj prebereš, se bom pa vsekakor potrudila, da ne bo predolgo, čeprav verjetno bo.

Obiskujem deveti razred osnovne šole in … Ja. Verjetno že veš, kam pes taco moli. Srednja šola. Ampak pri meni je stvar nekoliko bolj zapletena (pri meni je itak vedno vse komplicirano).

Moj stric ima avtomehanično delavnico. Ker sta starša ločena, sem zdaj pri njem ves teden, ker se je očka preselil k njemu in po navadi sem cel popoldan v delavnici in mu pomagam. Že od malih nog sem hotela postati avtomehaničarka (vem, da je za punco to čudno, ampak kaj češ) in starša sta me na začetku pri tem podpirala. Potem pa sem prišla v četrti razred, prišel je en bedasti program za nadarjene, brezhibno rešen test in… Naenkrat avtomehanika ni bila več opcija. Učitelji so zahtevali gimnazijo, starši pa študij. Od nekdaj me je zelo zanimala fizika, zato sem se na njihovo željo obrnila v to smer. Ves čas sem govorila, da hočem študirati fiziko in v to sem prepričevala tako njih kot sebe, Do zdaj je delovalo, da sem verjela, da tudi jaz hočem študirati fiziko, zdaj pa so vpisi v srednjo šolo in tega ne verjamem več. Še vedno bi namreč rada šla na strojno in se usmerila na avtomehaniko.

No, nazadnje sem to povedala stricu. In on je rekel, da me razume in da mi bo omogočil prakso v delavnici, če se bom odločila za strojno. Ko je mama v petek prišla pome in so mislili, da v sobi pakiram stvari, je mami namignil, da mogoče nočem iti na gimnazijo, ki jo je ona izbrala zame. Mama pa je začela kričati nanj, da ona že najbolje ve, da njena hčerka hoče doštudirati fiziko in postati doktorica ta in ta in da mi je spral možgane, da bi me potem imel v svoji delavnici in je ne bi več smela obiskovati. Pa še oči je stricu rekel, da ne bo dovolil, da njegovo hči podpira pri nizki stopnji izobrazbe. Ko sva se z mamo peljali k njemu, mi je rekla, da mi ne bo več dovolila hoditi k stricu, če bom zaradi njega govorila takšne neumnosti. Odnosov v naši družini tako ali tako več ne moremo imenovati odnosi, ker se vidimo samo dvakrat na teden, ko me mama pobere in pripelje nazaj, pa še takrat se vedno glede nečesa skregamo, ker sta starša precej nesrečno ločena. Res nočem, da bi se kregali še zaradi tega.

Zdaj živim bolj v epizodah. En dan si pravim, da je to moje življenje in da mi nima nihče pravice očitati, če bom šla na poklicno šolo. Drugi dan pa si pravim, kakšna trapa sem, ker bom zaradi tega povzročila (še en) veliki prepir. Govorim si, da saj bi lahko šla na strojno potem, ko bi končala študij ali pa še kasneje, ampak … Nočem zapraviti vsaj desetih let svojega življenja v nečem, kar me ne veseli. Saj mi je fizika všeč, ampak se ne vidim v njej. Ne vidim je kot svoj poklic. Bojim se, da mi bo mama res prepovedala obiskovati strica in očija, če ji bom rekla, da se hočem vpisati na strojno. Na svoj zblojen način res misli, da hočem biti avtomehaničarka samo zato, ker se toliko družim s stricem.

Za konec pa še to. V petek so informativni dnevi in nekako bom šla na drugo gimnazijo in na strojno. Mama in oči tega ne vesta, ker je stric rekel, da me bo peljal. Bojim se, kaj bo, če izvesta, da nočem na gimnazijo. Vsi so bili tako veseli … Res nočem nikogar razočarati.

Pa sem prišla do konca tega bizarno dolgega pisma. Hvala, ker si si vzela čas zanj, že to mi ogromno pomeni!

Anastasia, 15 let

 

**

 

Si najboljša tetka!

Rad bi ti povedal, da imam veliko težavo. Star sem 14 let.

  1. Kot sama veš, telo začne pri teh letih cveteti. Pri 13-ih sem prvič dobil spermo. Sedaj jo dobivam redno. Včasih pride ven v nepravem trenutku, npr. v šoli pri orkestru …
  2. Zelo sem zaljubljen v neko mojo sošolko. Ime ji je NAJA, je zelo lepa. Sram me je, povedati ji, da sem vanjo.
  3. Moj penis se mi velikokrat zelo poveča. Zelo rad bi že imel spolne odnose oz. seks. Velikokrat sanjam o tem. NE VEM, KAJ NAJ STORIM. PROOOOOOOOOSIM, POOOOMAGAJ MI.

 MATIC, 14 let

 

**

 

Odgovore preberi v aprilski številki Pila.