zgodba_april19

Piše: Vinko Möderndorfer

ODREŠUJOČA KATASTROFA

 

Ste že imeli kdaj občutek, da se vam nenadoma blazno veliko dogaja? Vse v enem tednu, vse v enem dnevu. Včasih pa nič. Cele mesece nič. Šola, dom, šola, dom, pospravljanje ob sobotah, nedeljsko kosilo, pa spet šola, dom, šola, dom … In tako dalje. Velikokrat vse leto. Potem pa nenadoma kot eksplozija, buuum … Vse naenkrat. No, da ne bom samo napletal. Takole je bilo.

  1. februar 2019

Pišem kar takoj. Po navadi si ne zapisujem takoj, še isti dan, ko se mi kaj zgodi, ampak počakam, da imam čas. Po navadi pišem tale dnevnik ob sobotah. Ampak to, kar se mi je zgodilo danes, v četrtek, 14. februarja, pa moram zapisati takoj.

Zdajle je ura 19.21. Mama gleda dnevnik. Vsak dan ga gleda. Tudi mene sili, da bi ga gledal, češ: Moraš gledati poročila, da boš vedel, v kakšnem svetu živiš. Take in podobne modrosti mi vsak večer natrosi mama, ki celo doma ne more prenehati biti pedagoginja. In tudi danes je modrovala podobno. Šel sem v sobo, odprl računalnik, vpisal varnostno kodo, svoj dnevnik imam varno zaklenjen, in začel pisati. Danes se mi je zgodilo: Med glavnim odmorom je prišla k meni Mojca. Nisva se videla kar nekaj časa. Čeprav je moja prijateljica in je bila tudi sošolka, dokler nisem zamenjal razreda, sem jim kar malo zameril, ker je tako grdo delala z mojim prijateljem Aljažem, ki je vanjo na smrt zaljubljen. No, pristopila je k meni.

»Živijo!« je rekla. To je rekla na posebne način. Kot da je v hudi zadregi. Najbrž ima slabo vest, ker je tako brezobzirna z Aljažem.

Že sem ji hotel reči, da ni lepo, da se na dvorišču poljublja z Mitjo in to vpričo Aljaža, ko pa vendar ve, da je zaljubljen vanjo, hotel sem ji še reči, da Aljaža muči in da se mi to zdi res bljak in da naj se obnaša tako, ker to ni lepo, da je videti, kot da se norčuje iz Aljaževih čustev, in tudi to sem ji hotel reči, da jo imam za svojo najboljšo prijateljico in da ji zato vse to lahko rečem, ker jo v resnici cenim, da pa je ne bom več cenil, če se bo še naprej tako vedla do mojega prijatelja, ki ga imam resnično rad …

»Gaj, ljubim te,« je rekla nenadoma. In to ravno v trenutku, ko sem že odprl usta, globoko vdihnil, da bi ji naravnost v obraz izstrelil rafal zgoraj zapisanih očitkov.

 

 

Nadaljevanje preberi v aprilski številki Pila.