zgodba_oktober

JAZ SEM ANJA

Piše: Vinko Möderndorfer

»Bravo, Jure!« sem vzkliknila, ko sem videla, kako je narisal našo družinico. Pa mu nisem poslala nobene fotke, častna! Kar tako nas je narisal, iz glave, samo iz mojega pripovedovanja. In zadel je. No, ne ravno stoodstotno, kar mi je pa tudi všeč, ne bi rada, da bi po šoli kazali name: To je pa ta, ki sploh ni naravna blondinka ampak običajna rjavolaska … In podobne reči. Če hočem biti maksimalno iskrena v svojem pripovedovanju, je fino, če ostanem tudi malo anonimna. Res mi je ime Anja, ampak to me ne bo izdalo. Samo na naši šoli straši kakšnih deset Anj. Mogoče pa celo več. Prava poplava Anj. Niti v imenu nisem posebna. Pa bi bila rada. Zelo bi bila rada posebna. Enkratna. Drugačna. Samo jaz. O tem sva zadnjič debatirala z očijem. No, če sem popolnoma iskrena, in rekla sem, da bom, debata z očijem ni bila naključna. Je bila del strategije: kako na petkov žur?

Nadaljevanje preberi v oktobrski številki Pila.