zgodba_februar19

Piše: Vinko Möderndorfer

VEČER, KO SE JE ČRNO NEBO POBARVALO V RDEČE, RUMENO, ZELENO

 

  1. januar, četrtek

Zadnjič sem obljubil, da ne bom več težil s travmami in podobnim gadžetom, kot reče Aljaž. Kadar mu pripovedujem o kakšni težavi, kaj vem, na primer, o tem, da me jezi, ker najini sošolci ne berejo knjig ali pa ker so v kinu sami neumni filmi … mi vedno reče: Spet težiš s gadžetom! Nisem ga upal vprašati, kaj to pomeni, da ne bi mislil, kako sem zaprašen in sploh premalo in, zato sem pogledal na internet. Gadžet pomeni cel kup drobnih elektronskih reči, pravzaprav igračk, ki niso koristne, so pa lepe in se nam v življenju kopičijo kot smeti. Seveda nisem imel pojma, zakaj bi se Aljažu moje resno razglabljanje o problemih sveta zdelo gadžet. Najbrž si to besedo razlaga zgolj kot smet, moje pripovedovanje in teženje se mu zdi kot neke vrste smetenje, onesnaženje. Neverjetno, kako si nekatere besede po svoje razlagamo.

Uh! Težim. Ne bom več. Sem obljubil že v začetku decembra. In sem držal obljubo. V dnevnik sem zapisoval samo vesele in lepe reči. Na primer praznovanje novega leta. Novoletna zabava pri meni doma.

Nadaljevanje preberi v februarski številki Pila.