zgodba_november

Piše: Vinko Möderndorfer

JESEN

Sobota, 22. september, ob 21.27.

Večer je. Dnevnik vedno pišem pozno zvečer. Čez dan enostavno nimam časa. Tudi v soboto ga nimam. V soboto tudi malo dlje spim. Potem sledi zajtrk z mamo. Očija ni bilo na zajtrk. Potem malo pospravljam. Pomagam mami. Vsako soboto posesam stanovanje. Zanimivo je to, da Aljaž sovraži pospravljanje, jaz pa zelo rad pospravljam. Tudi pri Aljažu ob sobotah čistijo in vedno jamra in stoka ne morem, ne znam, ne bom, nočem, to je za punce … Tako da je meni kar nerodno priznati, da prav obožujem sobotno pospravljanje.

Potem naredim kakšno domačo nalogo, ne vse, saj je jutri še nedelja … Potem tudi kaj preberem. Veliko pa klepetam po Skypu. Z Majo in z Aljažem, čeprav se z Aljažem ne da dolgo pogovarjati. Včasih prav čutim, kako mu je dolgčas, ko mu pripovedujem, kaj vse sem prebral, ali pa me prekine in mi reče: Mi boš v šoli povedal. Zdaj grem na košarko. Z Majo se lahko pogovarjam tudi dve uri. Ali pa z Mojco. Mojca sicer hodi v paralelko in tudi z njo se poznam še iz vrtca.  Do petega razreda pa sva bila celo sošolca.

Kaj se mi je še zgodilo?

  1. september je zadnji dan poletja, jutri bo že jesen. Se mi zdi, da jo že čutim. Mislim, svetloba je drugačna. Nebo je na drugačen način modro. Tudi listje na drevju je že rahlo rumenkasto. Jesen imam zelo rad. Ko sem v petek po pouku Aljažu rekel: »Aljaž, a veš, da bo v nedeljo že jesen?!« me je samo začudeno pogledal. »Nebo je že zdaj drugače modro,« sem nadaljeval, »bolj temno modro. A čutiš, kako je vse bolj žalostno … Tako je kot v pesmi Srečka Kosovela Jesen:

Vse je tiho, vse umira

v zlato melanholijo večera.«

            Aljaž me je takoj prekinil: »Pa koga briga, če je nebo bolj modro. In ta tvoja zlata melanija …«

»Melanholija,« sem ga popravil, kar ga je kar malo razjezilo, zato je na hitro končal najin pogovor: »Nebo je nebo in pika.«

»A ti res nič ne pomeni modro jesensko nebo?« sem ga skušal, kaj vem zakaj, še malo prepričevati … »A res ne čutiš, kako je jesen drugačna …?!«

Aljaž je samo jezno pihnil: »Ha! Me ne zanima!« in je šel naprej.

Kosovelovo pesem sem potem po Skypu povedal Maji in je bila navdušena.

Kaj se je še zgodilo v soboto, se pravi danes, ko pišem dnevnik?

Ob sobotah grem vedno v knjižnico. In tudi to soboto sem šel. Blazno rad se sprehajam med policami s knjigami. Včasih si knjige samo ogledujem in si nobene ne izposodim, saj jih imamo doma še pa še … Če sem iskren, se raje družim s knjigami kot s sošolci. Izjemi sta Maja in Mojca. In tako sem se tudi to soboto potikal po knjižnici. Vse knjižničarke me poznajo. Nabral sem si polno naročje knjig in se usedel v kot, kjer stoji med policami s poezijo in dramatiko mizica z dvema stoloma. Po navadi med temi policami ni nikogar. Poezijo, kar sem že ugotovil, bere zelo malo ljudi. Tako da moj najboljši prijatelj Aljaž ni nobena izjema. Sklenil sem, da bom prelistal nekaj knjig in bom potem videl, če si bom tudi kakšno sposodil.

»Kako si?« sem zaslišal glas. Ko sem dvignil pogled, je pred mano stal knjižničar Jure. Poznava se že dolgo. Spoznal sem ga, ko še nisem hodil v šolo in me je mama vsako soboto pripeljala v knjižnico. No, zdaj vam je najbrž jasno, od kod mi ta navada, da še zdaj ob sobotah obiskujem knjižnico.

Knjižničar Jure je vedno tako prijazen. In še vedno je isti, kot pred … čakajte, da izračunam … kot  pred osmimi, devetimi leti … Jure je vedno gladko obrit plešec z zelo zelo modrimi očmi. Visok je in vedno urejen. Ima roke z dolgimi prsti, moral bi biti pianist, reče včasih in veselo pomiga s prsti, kot bi po zraku igral klavir. In nasmejan je tudi. Kar naprej. V knjižnici je edini moški med samimi knjižničarkami. Vedno se me razveseli. In tudi danes se je na široko nasmehnil in me potrepljal po roki. »Sem že mislil, da te ne bo.«

 

Nadaljevanje preberi v novembrski številki Pila.