zgodba_julij

Piše: Vinko Möderndorfer

MAME NIMAJO POJMA

 

In kaj se je še dogajalo tiste dni?

Pravzaprav tiste tedne. Ja, bili so tedni, ki pa so minili kot blisk. Ne vem, zakaj je to tako, da včasih čas noče in noče naprej, spet drugič pa podivja in je dan vedno prekratek.

»Zaljubljena si!« je rekla smrklja.

»Brinaaaa!« sem zakričala, kot zakričim, kadar si sposodi kakšno mojo reč in sploh ne vpraša. »A si nora!? Jaz pa zaljubljena! Saj nimam možganskih poškodb!!«

Brina pa me je samo gledala. In to tako, kot da je to, da sem znorela, nekaj povsem običajnega. In sploh se me ni ustrašila. Kadar sem nad smrkljo povzdignila glas, se ji je po navadi v očeh vedno nabralo jezero solz, ki je potem nemudoma poplavilo. Zdaj pa nič. Izgubila sem vso avtoriteto. Če si preveč čustven, če pustiš svojo mlajšo sestro preveč blizu, da te opazuje v tvoji ranljivi čustvenosti, to punca takoj izkoristi in misli, da je ona glavna. Ne, pa ni! Jaz sem še vedno glavna. In neranljiva. In najbolj kul. In sploh.

»Ne vem,« je sestrica skomignila z rameni, »spremenila si se.«

»Jaaaz?!«

»Veseliš se, kadar te Slavko pokliče.«

»Aja??«

»In nikoli ne znoriš zares, ampak se moraš prav potruditi. Kot zdajle na primer.«

»Pa kaj si ti?! Moj dežurni psihoanalitik? Veš kaj, Brinči,« kadar jo hočem razjeziti, ji vedno rečem Brinči, »Brinči,« ponovim še enkrat, da bi jo res res spravila iz ravnotežja, »pojma nimaš, kaj doživljamo odrasli!«

Nadaljevanje preberi v julijski številki Pila.