zgodba_maj

Piše: Vinko Möderndorfer

KDOR SE PREVEČ JEZI, POLJUB DOBI

Bravo! Jure! Še sreča, da nisem šla stavit s tabo. Zgubila bi. Odlično si narisal, kako hodim osramočena čez šolsko dvorišče in se vsi delajo norca iz mene.

Kot sem že povedala, sem zato, da se to ne bi zgodilo, nalašč šla v šolo bolj pozno. Zato, da ne bi nikogar srečala. Povem vam, pošteno me je bilo strah, kaj bodo rekli sošolci. In ko sem zadnja prihitela v razred, se ni nihče smejal. Niti nasmehnil se ni. Niso se posmehovali in hahljali. Nasprotno, zdelo se mi je, da me celo občudujejo. Noro! Ko pa sem se usedla v svojo klop poleg Tine, sem na ramenu začutila težko dlan. Obrnila sem se, pripravljena na napad, ki je vedno najboljša obramba, in sem kar usekala:

»Kaj je? Si slaboten, pa se moraš name naslanjat!«

Mare, ki sedi za mano, je takoj umaknil roko. »Neee, nee …« je zajecljal, »samo bravo sem ti hotel čestitat. Sem slišal, da si v petek maksimalno žurirala!« In zraven je še zardel. Pravzaprav je zardel v svoje mozolje, ki so se spremenili v temno rdeče vulkančke, ki so se pripravljali, da bojo vsak hip blazno eksplodirali.

 

Nadaljevanje preberi v majski številki Pila.