zgodba_december

Piše: Vinko Möderndorfer

Barbika

 

Sobota, tretji november. Zvečer … Počakajte, pogledal bom na uro … 21. 57. Prav priročno, da imamo na desnem spodnjem robu leptopa izpisan točen čas. Tako vedno vemo, koliko je ura. Ja, sobota zvečer je, zdaj že 21.58. In pišem dnevnik.

Kaj se mi je zgodilo?

Nič. Nič se mi ne dogaja. Pravzaprav se mi dogaja veliko. Ampak nič zanimivega. Bili so mrliški prazniki. Tako dnevu mrtvih posmehljivo reče oči. Mama se samo grenko nasmehne, kar pomeni, da z očijem ne deli mnenja. Tudi meni so prazniki mrtvih zoprni. Nekako moraš biti žalosten. Jaz pa nisem rad žalosten. Sicer sem šel z mamo na pokopališče, žalosten pa nisem bil. Prav trudil sem se, da sem bil dobre volje. Oči je prišel na kosilo in smo se imeli fino. Po kosilu sva igrala šah in spet mi ga ni uspelo premagati. Ko sem bil še mlajši, zelo zelo mlajši, ko sem imel deset let, takrat sem že zamenjal razred, mi je oči večkrat pustil, da sem zmagal. Potem ko sem doživljal tisto kolobocijo z zamenjavo razreda, je rekel, da bo od zdaj naprej z mano igral šah kot z odraslim, pravim šahovskim partnerjem in da mi ne bo pustil, da zmagam. Da se moram naučiti prenašati poraze in da šah razvija prav to: Da kljub trudu in želji ne zmagaš vedno. In da so porazi del življenja, tako kot smrt. In prav tretjega novembra, ko sem z očijem izgubil že tretjo partijo šaha, sem se spomnil, kaj mi je rekel. Ponovil sem: »Oči, a se spomniš, ko si rekel, da so porazi del življenja, tako kot smrt?«

»A to sem rekel?«

»Se ne spomniš?« sem bil začuden. Odrasli marsikaj pozabijo. Tudi kadar povejo kakšno pametno, to potem zelo hitro pozabijo. Kar mogoče pomeni, da niso mislili resno. Ja, opazil sem, da odrasli razmetavajo pametne misli kar tako in jih potem tudi kar tako pozabijo. Kar pomeni, da odraslih ne smemo vedno jemati čisto resno.

 

Nadaljevanje preberi v decembrski številki Pila.