zgodba_september18

Piše: Vinko Möderndorfer

JAZ SEM GAJ

 

Jaz sem Gaj.

Zelo rad berem. Star sem petnajst let. Hodim v deveti razred, imam gladke lase, sem precej suh, imam rad modro barvo, ne vse odtenke, samo tistega, ki malo vleče na vijolično, čisto malo, ne preveč, zbiram tudi papirnate prtičke, pa ne navadne, takšne zelo zelo nenavadne, imam jih čez tri tisoč, pravzaprav 3211, imam rad živali, tudi pajke in kače, ki se mi sploh ne zdijo ne grde ne nevarne … Joj, vse bi rad povedal naenkrat! To pa ne gre. Učitelj slovenščine Gabriel mi je večkrat rekel: Gaj, pišeš dobre spise, ampak vse hočeš povedati na enkrat. Počasi, počasi. Lepo po vrsti.

No, še enkrat!

Jaz sem Gaj. Imam mamo in očeta.

Butast začetek. Vsak ima mamo in očeta.

Še enkrat!

Jaz sem Gaj in odločil sem se, da bom pisal dnevnik.

No, to je pa že boljše. Bolj umirjeno.

Zakaj sem se odločil, da bom pisal dnevnik? Zato, ker sem bral Skrivni dnevnik Jadrana Krta, ki ga je napisala pisateljica Sue Townsend, in knjiga mi je bila zelo všeč. Jadran Krt ima iste probleme kot jaz. No, ne iste, ampak podobne. Pravzaprav, če sem natančen,  sploh ne tako zelo podobne. Moja družina, se pravi moj oči in moja mami sta popolnoma drugačna, kot sta Jadranova starša. In če sem čisto iskren, in pri pisanju dnevnika je treba biti zelo iskren, najbolj iskren, jaz sploh nimam problemov. In  mogoče je to največji problem.

Zakaj pa mi je potem Skrivni dnevnik Jadrana Krta všeč in zakaj sem se določil, da bom tudi jaz pisal dnevnik, se boste vprašali. Zato, ker je knjiga dobro napisana. In ker mi je Jadran všeč. Dobro razmišlja. Tako kot jaz. In ker je včasih tudi malo žalosten. In jaz sem tudi včasih žalosten, pa sploh ne vem, zakaj.

No, naj nadaljujem.

Najbolje, da nadaljujem kar s svojo družino. Trije smo. Jaz, mami in oči. In smo srečni. Nikoli se ne prepiramo. Nikoli še nisem slišal, da bi mami bila jezna na očija ali obratno. Vedno sta dobre volje in nasmejana. In tudi jaz sem takšen. Vedno sem dobre volje. Razen včasih, kot sem že povedal, sem žalosten in to brez razloga.

Sem, kot je iz vsega povedanega jasno, edinec. Se pa spomnim, da sem, ko sem bil mlajši, večkrat spraševal mamo, zakaj nimam še enega bratca ali sestrice. Mama mi je vedno rekla, da sem ji jaz čisto dovolj. Pred kakšnima dvema letoma, bil sem v sedmem razredu,  pa mi je postalo popolnoma jasno, zakaj nista naredila še enega otroka. Mama me je rodila, ko je bila stara štirideset let in za še enega otroka enostavno ni več imela časa. To sem prebral na internetu pa tudi v nekaterih knjigah, ki jih ima mama na svojih knjižnih policah takoj nad svojo delovno mizo. Kar mi je dalo misliti, da je vsaj razmišljala še o enem otroku, sicer ne bi brala vseh tistih knjig. Pa tudi moj oči jih ima že čez šestdeset. Ampak vse to ni razlog za mojo občasno žalost. Mogoče  sem se lotil pisanje dnevnika zato, da bi lažje ugotovil, zakaj sem včasih otožen. Ker, kot ste najbrž že opazili, je to, kar berete, že moj dnevnik. In dnevnik ima svojo obliko, kot bi rekel učitelj Gabriel. In k posebni obliki dnevnika sodi tudi datum zapisa.

 

Nadaljevanje preberi v septembrski številki Pila.