0
0

Hola ❤ Vem, da sta bila zadnja dela precej kratka, vendar obljubim, da se bom potrudira bolje pisati. Uživajte v branju ❤
————————————————
Nisem si mogla kaj, nasmehnila sem se. Nasmehnila sem se. Vedela sem, da laže nekaj mi je prekrival, preprosto vedela sem, da ni tako kot pravi. “Utihni,” to je bilo vse kar je lahko prišlo iz mojih ust v tako kratkem času zmedenosti, čeprav sem vedela, da laže je bilo tako prepričljivo. “Videl sem te,” je rekel. Začudeno sem ga pogledala. Med njegovimi izdihi je bilo tudi nekaj dima. Gledala sem ga. Bila sem napeta, jezna, začudena, prestrašena, presenečena, a moj pogled ni izražal nobenega od teh čustev. Sporočala sem mu le eno; nadaljuj.

“videl sem te na travniku v gozdu… Globoko v gozdu. Stala si sredi tistega zapuščenega travnika. Izgledala si.. Čudno… Nisem se ti želel približati prehitro, ker-” Njegov glas se je ustavil. Vedela sem, da mi nekaj prikriva: “Ker?” Nič. Vladala je tista napeta tišina. Čakala sem. Čakala, da jo prekine njegov nežen globok glas. “Potem pa je k tebi pristopil on…” To ni bil odgovor na moje vprašanje. Če sem želela od Kylerja kaj izvedeti, sem morala to ispeljati preko pogovora, zato sem nadaljevala: “Dan,” sem rekla in pogledala k tlom. “Dan,” je prikimal: “zakaj se sploh družiž z njim,” glede vprašanja sem bila presenečena, Kyler z njim nikili ni bil v stiku, nikoli se nista pogovarjala, zato sem mislila, da ga sploh ne opazi in, da ga ne moti. Z leti sem sicer opažala majhno iskrico med njima, vedno sta si izmenjevala tisti jezen pogled, ki je z leti postajal vse bolj oster in zlovešč… “Dan je izjemen človek,” sem rekla: “mnogo boljši od tebe,” te besede so bile ostre, a mislila sem jih resno. Dana ne morem primerjati z nikomer v vseh mojih pogledih je popoln prijatelj in res ga imam raje od vseh, ki jih poznam. Kyler je peivzdihnil obrvi: “Torej sta skupaj?” “Ne,” to vprašanje je bilo neumno, preprosto neumno. “Sepravi pri tebi nima možnosti?” Jezno sem ga pogledala: “Dan je izjemen človek je pameten, zabaven, prijazen-” “torej ti je všeč?” nisem bila pri volji za njegove ogrice: “z Danom sva samo prijatelja. Med nama se ne bo zgodilo nič,” sem rekla in vstala is kamna, ter prekrižala roke in se postavila pred Kylerja: “Kaj delaš tukaj?” Tokrat mi bo moral odgovoriti. Spet me je gledal s tistim njegovim neumnim presenečenim izrazom. Zavzdihnil je. “Camm,” pričakujoče sem ga pogledala. Nepremično je zrl v tla: “Saj veš, da sem po izobraževanjih pobegnil,” pokimala sem. Za Kylerjem je stala težka preteklost. “Ko je mama umrla nisem mohel več. Mislil sem, da me boš ti razumela.”

“Zakaj,” sem dahnila: “zakaj jaz?” Kyler je spet zavzdihnil. Svojega pogleda še vedno ni odmaknil iz tal. Skoraj neopazno je skomihnil z rameni: “Saj veš. Tudi ti si-” spet tišina. “uposrniška.” Ta izraz sem že predobro poznala. Tudi sama bi se označila za upornico, a, ko so me tako poklicali oszali se je slišalo narobe, kljub temu sem pokimala. Ni mi bilo več do pogovra z njim. Vstala sem in se odpravila nazaj v hišo. Pri vratih sem se ozrla nazaj prozi Kylerju. Takrat sem videla, po kaj je zares prišel.

0
0

Dobra je samo daj napiši tako da bo hitreje tekla.

Prikazujem 1 rezultat
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*