1
0

Stala sem na robu prepada. Čisto nič se nisem tresla. Veter je pihal, obraz so mi prekrivali črni lasje. Vdihnila sem in se prepustila vetru. Odnesel me je v prepad. Dovolj sem imela življenja. Že nekaj časa sem načrtovala skok čez prepad. Ali drugače: samomor. To je zame čisto nekaj normalnega. No, je bilo, ker zdaj me ni več. Zdaj, v tem trenutku bom izbrisana iz tega sveta.
In to bo res super. Najboljša stvar kadarkoli in kdajkoli. Nikogar ne bom več videla, nihče me ne bo živciral, mi vzemal telefona, se kregal z mano… Nihče. In to sem si v vseh svojih petnajstih letih že prav močno želela.
In zdaj sem mrtva.
__________________________

Ko čisto malo odprem oči, zagledam svetlobo. Pomislim, ja, to so nebesa.
Ampak ne. Ko do konca odprem oči, vidim navadne ljudi. Lepo se sprehajajo po ulici, in nihče me ne opazi. In še vprašanje: Zakaj sem na sredi ulice? Kje sem? Zakaj sem tukaj? Kje je prepad???
Čisto sem zmedena. To niso nebesa. Ali pač… Predstavljala sem si jih malo lepša…
Vstanem in se razgledam. Zagleda me neka gospa in reče:
“Hej, dekletce, kaj pa ti tukaj sredi ulice?”
“Hm… Elly, pravzaprav. Jaz…”
“No, pridi z mano da se ne boš prehladila,” reče prijaznagospa in me prime za roko.
Jap, res je bilo hladno. V Veliki Britaniji bi bilo zdaj poletje…
Vse je postajalo še bolj čudno. Ko sem vprašala, kje sem, je gospa odgovorila:
“Oh, ljubica, saj veš, v Alive-u smo. Tukaj vsi ljudje, ki bi morali biti mrtvi, zaživijo. In izgleda imamo novo smrtnico! Veš tudi tukaj imamo šolo in prijatelje, in mislim, da ti bo zelo všeč ker…”
Kar govorila je in govorila. Jaz pa sem razmišljala. Zdaj sem prišla v svet, v katerem ne moreš umreti. Potem, potem lahko počnem VSE. Ampak s tem mislim čisto VSE!!! OMG! Ne morem verjeti, da se mi to dogaja. In zdaj moram le še čakati, da “umrejo in spet zaživijo” še moje BFF! To je tako kul… 🙂

__________________________

To noč sem prespala pri prijazni tetki. Kar navadila sem se je, samo njeno ime še malo pozabljam. Mislim da je Rosy Valentinna Gloria Mihaela Mechil. Jap, nekako tako.
Ko sem se zjutraj zbudila, me je pozdravil prijazen kužek, ki ga včeraj še ni bilo.
Rosy Valentinna je kar vstopila notri in me pozdravila.
“Živjo draga! Oh, tega kužka božaš? To je Ricky Zollando Hero Oliw. Ali na kratko – Ricky.” se je nasmehnila. To novo življenje je prijatno, zdaj imam še psa, ki ga doma nikoli ne bi imela, ker je sestra alergična. Ampak zdaj – lahko počnem kar hočem.
“V mestu je veliko dejavnosti, s katerimi si lahko pridobiš adrenalin. Potem je tudi zipline nad reko Death in Bungee Jumping na Mostu Krvi in Slave. Veš, pod tem mostom je Krvava reka!” je rekla z navdušenjem. Res sem se počutila kot doma, še boljše. 🙂
Celo jutro sva grizljali piškote in se smejali, ko sva si pripovedovali pripovedke iz življenja na Zemlji.
” Veš, tudi mene je presenetilo ko sem se kar 56 let stara pojavila v tem svetu. Ampak potem sem dojela veliko prednosti tega sveta. Recimo, tu se ne moreš “še enkrat” ubiti, in se ne staraš. To je vredu, kajne? Zdaj bom celo življenje 56 letna tetka. Tebe pa bi lahko imela kot… Hči?”
Malo sem se ustavila z grizljanjem in pomislila. Saj je vredu ta tetka ampak, da bi ji rekla mama…
“Veš, nevem. Saj si super in vse ampak ni pomembno kako se kličeva, kajne?” sem ji povedala kar direktno. Seveda me je tetka razumela in me objela. Mislim, da je bila zelo srečna. 🙂

0
0

všeč mi je, nadaljuj

0
0

Res mi je všeč tudi ta zgodba! (Kar nadaljuj!)

0
0

COOL!!! 🙂 🙂 🙂

0
0

super nadaljuj

0
0

Sssssssuuuuuuuuuuuuuuuuuuupppppppppeeeeeeeeerrrrrr nnnnnaaaadddaaaaalllljjjuuuujjjj

0
0

Čist hudo!! Please nadaljuj! Ful mi je všeč!!!

Prikazujem 6 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*