0
0

prolog:

Morda to sploh ni res. Morda se to sploh ni zgodilo. A vseeno je bolelo. Kot boli vse drugo. A to je bolelo veliko bolj. Vse se je začelo z njim. In tudi končalo se je z njim. Dolgo časa sem upala, da bi bile to sanje in me mora nekdo zbuditi iz njih. A niso bile. Če bi bila to zgodba bi bil pisatelj neznan. Kot, da se zgodba piše sama od sebe ne, da bi kdo vedel zanjo,…

Pa začnimo na začetku. Sem Anna Rothim, imam rjave lase in zelene oči. Stara sem 13 let. Moj oče je mene in mojo mamo zapustil, ko je izvedel, da je moja mama noseč z mano. Kmalu po mojem rojstvu pa mama umre in pristala sem v sirotišnici. To je na kratko opisana moja zgodba. Zdaj, ko že nekaj veste o meni lahko začnemo z pravo zgodbo.

Sobota je. Sprehajam se po parku in opazujem jesenske liste, ki mi padajo pod noge. Tako nežno padajo, da imam tudi jaz občutek, da padam z njimi. Kako lepo bi bilo, če bi bila list. Ojoj, ura je 12.00! Čas za kosilo! Delavke v sirotišnici me bojo spet okarale, da sem zamudila na kosilo, ker sem sanjala z odprtimi očmi. Koko mi grejo na živce. Samo ena je dobra z mano. Sara. Ja, ona je moja najboljša prijateljica (in tudi edina prijateljica, ki jo imam). No. moram pohiteti na kosilo.

0
0

Jaaaa kul zgodba. Me ze zanima kaj se bo dogajalo. Nadaljujjjj

0
0

Danes bo nadeljevanje.

0
0

Tukaj sem se zmotila. To ne spada med ljubezske zgodbe temveč med drugo.

0
0

Mislim, da imaš dober začetek in da moraš pisati naprej. Vzela sem si čas samo za tebe, in prebrala tvojo zgodbo, ker me res pritegne.

Prikazujem 4 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*