0
0

1. poglavje Bolnišnični oddelek za nujne primere

“Ustavi!” je zakričala mama. Prepozno.
Zadnje, česar se spomnim, je ostra bolečina v roki. Nato sem se za kratek hip počutila, kot da mi je nekdo v glavo zabodel nož.
In nato zagledam belino. Ostro, da se mi je zarezala v možgane. Vidim roke, ki z operacijskim orodjem nekaj počnejo. Vidim, da sem prekrita z zeleno oddejo. In se nenadoma zavedam, da sem se zbudila sredi lastne operacije.
Zakričim, kirurgova roka obstane. Nato mi postane slabo in slika se zamegli. Zbudim se, nekdo mi položi roko na čelo. In se zavedam, da imam dovolj moči, da vstanem. In grem, stran od postelje. Stran od te stavbe. A bilo je, kot da bi svoje telo pustila tam. In se zamislim, kaj se mi je pravzaprav zgodilo.
Kot vsak ponedeljek so me starši peljali na plavanje, ki ga je vodil gospod Janežič. Brata so odpeljali v glasbeno šolo. In smo šli domov. In naenkrat – kot da bi nekaj skočilo na cesto. Pa ni bila žival. Niti človek ni bil. Oče ga je spregledal, mi pa smo se prepozno zadrli. In predvidevala sem, da so se v nas zaleteli od zadaj. Nisem vedela, ne kdo ne kdaj, zato sem odšla nazaj v posteljo in prižgala telefon, ki je – čudežno – ležal na nočni omarici poleg mene. In začela sem brati novico z naslovom: “Nesreča na cesti – namerna?” In berem: “Včeraj, ob petih zvečer, se je na glavni avtocesti proti ljubljanski obvoznici zgodila huda nesreča. Z svojim avtomobilom se je družina Hočevar zaletela v neznan predmet. Nesreča je še v raziskavi. Starša sta trenutno na oddelku za nujno medicinsko pomoč, otroka pa so po operaciji prestavili v klinični center Ljubljana.” Spodaj pa so pripisali, da je oče menda želel narediti samomor, k temu pa je nevede priključil še ostale člane. Ampak to ni bilo res! Izvedeti morajo resnico! In pod komentarje napišem: “TO NI RES! Pred nami je nekaj skočilo, oče pa je prepozno zabremzal. NEHAJTE LAGATI!!!” Na ta komentar dolgo ni bilo odzivov. Nato pa seje nekdo odzval in napisal: “A te je NLP zabil al kuga?” Ali je svet res tako zabit? V bolnišnični halji sem se sprehajala po hodniku in upala, da bo spet vse dobro.

0
0

Ful kul zgodba kr nadaljuj

0
0

Hudo! Nadaljuj!

Prikazujem 2 rezultata
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*