0
0

2.poglavje ZUNAJ BOLNIŠNICE oz. KJE STA STARŠA?

Že dolgo gledam v strop in štejem sence, ki jih oddajajo predmeti. Pajčevin sploh ni, tudi nobene žuželke ali premikajočega predmeta nasploh. Iz dolgčasa sem mami in očku napisala pismo.

DRAGA OČI IN MAMI!
IMAM SE LEPO. ČE VESTA, KAJ MISLIM. NE MANJKA MI NIČ. ALI SE IMATA TUDI VIDVA LEPO?
VAJINA SONJA.

Nato sem se spomnila, da sta tudi ona v kritičnem stanju. Ko je prišla zdravnica z napravo za merjenje pritiska, sem navalila z vprašanji.
“Kako sta oči in mami?” “Dobro, gre jima na bolje.” “Bom kmalu doma?” “Mogoče.” “Kaj pa ste mi operirali?” “Roko in del reber.” Ker je odgovorila na čisto vsako moje vprašanje je postala moja najljubša oseba. Imenovala sem jo Klementina, saj je bila res malo bolj okrogla.
Izvedela sem, da bodo v mojo sobo premestili tudi brata, ki je še v slabšem stanju kot jaz. Ena od rok je tako zmrcvarjena, da je čisto mogoče, da mu jo bodo amputirali. In Klementino sem spet spraševala. »Bo brat umrl?« »Nikakor.« »Ali mu lahko pomagam?« »Hja, bolj težko. Ko pride, se bomo pogovorili.« »In kje je zdaj?« »Zdi se mi, da v oddelku za tiste, ki so bolj slabo prestali operacijo. Ampak, če mu ne bi šlo na bolje, verjetno ne bi prihajal sem, ne? V najino sobo, mislim.« Klementina je to sobo že dolgo imenovala ‘najina soba’, ko je bila v tej sobi, pa je o mojih stvareh vedno govorila v dvojini. “A bova na najinem telefonu dali kakšno slikco na Facebook? Tale najina knjigica je pa zanimiva.” In tako naprej.
Ko pa je Klementina zbolela ali pa ni imela veliko časa, sem brala novice po telefonu. On naši nesreči je pisalo mnogo spletnih strani. Naslovi, kot so “Previdno na avtocesti!”, “Že dvajseta nesrača na obvoznici v aprilu!” in “Družina Hočevar v kritičnem stanju – avtomobil brez poškodb” so postali pravi hit. Pa tudi komentarji, kot so “OMG, lol, v kuga so se pa zabil?” “Kako kritično stanje, avto pa cool?” “Kuga omg kok eni ne znajo na cesti lol” “Eni pač vozjo avto brezizpita …” so se kar vrstili. Z njimi se v glavnem nisem obremenjevala. Nato pa sem zagledla tisto sliko spletne kamere.
Na njej je bil naš avto, ki ravno (prepozno) zavira, pred nami pa je bel zmazek. To je tisto! Ko pride Klementina, ji povem. Ne vem, če mi je verjela, ampak se mi je spodbudno nasmehnila.

0
0

NEXT

0
0

Next

0
0

Nadaljuj zgodbo! Zelo dobra je

0
0

ja plis piši naprej k je fullll zanimivo

0
0

next

0
0

next

Prikazujem 6 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*