0
0

” Ničesar nimam zate. Izgini. ”
” Ja imaš. Zapestnico. Daj mi jo sem. Takoj. Zdaj. ”
” Ne boš je dobil ti… Ti… No, kdorkoli že si. ”
” Jaz sem Dark. Ubila si mojega brata. Zdaj bom pa jaz ubil tebe. Milo za drago.”
” Ne boš je dobil. Pozabi. Nikoli! ”
Vzel je nož in mi ga pritisnil na vrat.
“Night,” sem prestrašeno zaklicala.
“Nikogar ne bo. Nikogar. Predaj se in mi daj zapestnico. Takoj!”
“Ne!”
“Kdo pravi, da ne bo nikogar” ,” je rekel Nightov glas.
“O, Miles Nightmare. Pozdravljen na ogledu smrti tvoje najljubše osebe. Uživaj,” se je zlobno zarežal Dark.
“Madonca, od kot poznaš moje ime!?”
“Veze, Nightmare. Brat mi je povedal zate. Rekel je, da si totalno nemogoč in trmast. Mislim, da je imel prav.”
Nož mi je le še bolj pritisnil na vrat.
” Kaj ji boš storil,” je jezno rekel Night. Zdelo se mi je, da je bil na robu solz.
“Daj mi kos srca feniksa ali pa bo umrla.”
” Ne, Night! Ne stori tega, “sem žalostno rekla.
“Samo pusti jo pri miru. Vse ti dam, samo ne ubij je.”
“Prepozno,” se je zlobno nasmehnil Dark in mi zapičil nož skozi srce. Izginil je v temo.

Miles Nightmare
“Via,” sem žalostno zaklical in prihitel k njej.
“Via! Si še živa! Viiiiiiiia!”
Nekaj časa ni bilo odgovora. Nato pa je potiho rekla: “Vse bo okej, Night. Samo ne daj mu zapestnice pod nobenim pogojem. Tudi, če umrem.”
“Ne, Via! Nočem, da umreš! Samo prosim, odpusti mi za vse. Ljubim te,” sem v solzah rekel, jo objel in poljubil. Nikoli več je nisem hotel izpustiti. Nisem hotel pustiti, da umre sama. Ni več dihala.
Konec je.
Vie ni več.
To ne more biti res.
Upal sem na čudež. In zgodil se je.
V zraku se je narisal znak. Podoben jin-jangu. Bil je črn in zlat. Tako, kot da bi prikazoval mojo in Viino barvo.
Spet je začela dihati.
“Via! Živa si! To je čudež,” sem zaklical.
“Night! Saj mu menda nisi dal zapestnice?”
“Ne, Vivi. Čudež se je zgodil. Živa si! In to je bolj pomembno od reševanja sveta.”
“Hvala ti za vse, Night,” mi je rekla.
“Kaj pa rana? Še boli?”
“Ja, zelo.”
Videl sem, da je Via komaj še govorila. Pomagal sem ji vstati. “Bolje, da danes ostaneš pri meni. Tvojo dvojnico bova poslala domov, ” sem zaskrbljeno rekel in jo objel.
“Okej. Tudi jaz se pri tebi počutim bolj varno,” je odgovorila. Odšla sva do moje hiše.

Okej. Ali se vam zdi bolje, da pišem krajše dele in jih večkrat objavljam ali da pišem daljše in jih objavljam manj pogosto.
Upam, da vam bo zgodba všeč. Uživajte in komentirajte. Hvalaaaaaaaa za vse. ☺️☺️☺️

0
0

Meni je vseeno sam piši naprej.pa nadaljuj

0
0

Šele danes sem začela brati Darkside in sem prebrala vse res je amazing stokrat boljše od moje zgodbe meni je vseeno kakšne dele pišeš samo piši naprej proooosiiim drugače bom umrla

0
0

Vseeno, ali so daljši ali krajši, ampak res so dobri, zato bi bilo super, če bi objavljala pogosteje…

0
0

meni je boljše daljše in večkrat vem da to ni na izbiro

0
0

vseeno mi je samo nadaljuj

0
0

Nadaljuj.

Prikazujem 6 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*