0
0

“Je m’apelle Elenor,” je kakor hipnotizirana ponavljala Elenor medtem, ko je zagreto hodila po sobi; “j’ai 8 ans,” da bi vse skupaj uspelo mora biti njena francoščina dovolj dobra, da bo z njo prepričala francoske državljane in si nenazadnje ustvarila življenje za državno mejo. In tako se že pri osmih letih ujeta med stenami starega hotela muči s pravilno izgovorjavo besed. Njen edini pripomoček je žepni slovar njenega brata, ampak dovolj, da se bo Elenor sama naučila osnov.

Šolo je zapustila že preden je dobro zakorakala v prvi razred; dovolj, da tekoče bere in piše, številke ji ne povzročajo težav, tujih jezikov pa se bo naučila doma. Izobrazba je ne skrbi, najbrž, ker to ni stvar o kateri bi osemletniki razmišljali tako široko, ampak Elenor je posebna.

“Oui mon amour,” jo preseneti glas izza vrat, ki se hitro po tem počasi odprejo za njimi pa se naslika viskoa fantovska postava, ki jo do kolen pokriva velik rjav plašč. V vsaki roki ima plastično vrečko komaj čez polovico napolnjeno s konzervami in drugo poceni hrano. Ko pogled prevsmeri na Elenor poklekne na eno koleno, vrečki pa spusti na tla in počaka, da mu drobcena deklica priteče v objem. Gabriel.

Gabriel je še edino kar ima Elenor od družine, ko sta pred približno enim letom pobegnila od nasilnega očeta. Zdaj se skrivata v majhnem plesnivem hotelu na drugem koncu države. Za enkrat jima gre z enim kompletom ponarejenih dokumentov, za pobeg v drugo državo kjer bosta končno spet lahko zadihala pa naj bi čakala vsaj še eno leto-dokler Gabriel ne bo dejansko polnoleten (ne samo na kupčkih papirja).

“Super ti gre mala,” jo stisne k sebi in ji razmrši temne kodre; “Kmalu bova v Franciji samo še malo potrpi, vredno je. Ko boš enkrat za mejo boš pozabila, da si sploh kdaj živela tukaj. Vse bo drugače, ne bo se ti več treba skrivati v groznih hotelskih sobah in ne boš več sama.” “Saj nisem sama,” ga popravi Elenor. “Tebe imam.”

Stanovanje je majhno. rumene tapete se luščijo od stene, popušča pa tudi barava tako, da lahko pri nekaterih raspokah vidiš opeko. Razen bivalnega prostora z dvema posteljama jima pripada tudi zarjavela kopalnica. Nista prepeičana, če je voda pitna, zato Gabriel poleg konzervirane hrane kupuje tudi vodo v plastenkah za osnovne higijenske potrebe.

Obstaja več razlogov za to, da bi hotel zaprli in prav zato je primeren za Gabriela in Elenor. Ni predrag in vse organizacije so slabe. Lahko bi se izmazala tudi brez, da bi plačala bivanje, ni jima treba pokazati osebnih dokumentov, ni sobaric zato imata v sobi lahko praktično karkoli… Vse kar sta potrenovala je prostor za bivanje luksuz je na drugem mestu.

Gabriel k sebi izpod postelje potegne električni kuhalnik in na njem pogreje juho z rezanci. Nekatero hrano zmakne iz trgovine, nekatero kupi z ukradenim denarjem, kdaj pa kdaj pobrska za kakšno restavracijo nikoli pa ne prosjači. Poleg drobiža se takrat naberejo tudi vprašanja na katera Gabriel ne želi odgovarjati. To so vprašanja o preteklosti, ki jo bo za vedno izbrisal iz svojega spomina noče govoriti o njen, nekega dne bo preprosto izginila. Prepričan je, da bo.
—————
*”Je m’apelle Elenor,” Ime mi je Elenor.
*”j’ai 8 ans,” Imam 8 let.
*”Oui mon amour,” Ja ljubezen moja.
—————
~•°~•°~•°~•°~•°~•°~•°~•°~•°~•°~•°~•°~•°~•°~•°~
Ne, ne znam francosko samo osnove, ki jih itak poznajo vsi. No tukaj je drugi del, ni tako dobro napisan res sem se malo razočarala, ampak sem res preveč lena, da bi ga napisala še enkrat. Onljubim, da bodo v prihodnje boljši.

Elenor bo v teku zgodbe še zrasla zgodba pa ni samo njena trenutno bo pomembno vlogo igral 17-letni Gabriel potem pa planiram, da se bo vmešal še kakšen lik.

Povejte kaj mislite o dolžini, ker jaz nimam nekega občutka pa hvala za vse, ki ste do sem prebrali ☺

0
0

super,cooooll zgodba!!!!!!! 🙂
Next!!! 🙂

🙂

Prikazujem 1 rezultat
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*