0
0

Kot sem obljubila, 1. poglavje. Je precej obsežno, tako da je tole kot nalašč za vztrajne xD

1. POGLAVJE

Po licu mu je spolzela slana solza. Nemo je zrl predse, ko so posipali poslednje ostanke njegovega brata. Strmel je v pepel, ki ga je po zemlji razsipaval lahen vetrič in še vedno se ni znal sprijazniti z njegovo smrtjo. Bolelo ga je, kot da bi mu z noži vedno znova rezali prsni koš, bolečine pa ne bi bilo konec. Ne bi potihnila in rezanje se ne bi nikoli zaključilo. Bolečina je strmela v večnost kot tudi žalostna pesem, ki je donela po njegovi notranjosti. Kljub soncu, ki je s svojimi sončnimi žarki osvetljevalo bližnja drevesa, katerih beli plodovi so viseli proti tlom v večjih skupkih, se mu je zelo jutro nadvse turobno.
Ne da bi se zavedal, je z nogo brcal v snežno bel pesek na pokopališču in v tla tako naredil precej veliko luknjo. Mama, ki je stala poleg njega, ga je ob tem nežno prijela za roko, v opomin, naj odneha. Uničevanje pokopališča, sploh med obredom, ni štelo kot dejanje vredno hvale. Vendar ga to ni ustavilo pri sunkovitem maščevanju nad drobnimi kamenčki. Brcal je in brcal, kot da se bo s tem maščeval demonom, ki so zagrešili bratovo smrt.
V njegovih mislih se je še vedno svetlikala slika majhnega angela čokoladno rjavih las in zelenih oči. Nasmeh mu je segal vse do ušes in še dlje, da je skoraj pokazal vse svoje snežno bele zobe, ki bi se lahko primerjali z belino njegovih kril. Deček se je nato obrnil. Začel je hoditi stran, tako lahkotno, da ga pri tem ne bi slišali niti volkovi. Roko je dvignil v pozdrav, a se ni ustavil. Njegova krila so se razblinila in perje je nežno lebdelo v zraku. Kmalu zatem je izginil še on. Izginil je v beli meglici, katere začetek in konec nista bila vidna.
»Vateus … Vateus!« ga je poklicala mama. S tem ga je predramila iz razmišljanja in ga popeljala v resnični svet. Za uho si je popravila pramen vijoličnih las, ki so ji nenehno lezli na obraz. Njene zlato rumene oči so se žalostno iskrile, kot bi čutila sinovo žalost. Seveda je bila ob izgubi tudi sama otožna, vendar ni bila z Igorjem nikoli povezana tako kot njen starejši sin.
Vateus ji ni odgovoril in ponovno je poprijela za njegovo roko ter spregovorila: »Ne beli si glave s črnimi mislimi. Veš, da niso dobre za tvojo dušo. Angele popeljejo na temačno stran …« je zašepetala, da je ne bi slišal nihče drug. Kotički njenih rdečih ustnic so se pri izgovarjanju besed čudno ukrivili. Ni želela očrniti svoje družine, sploh ne na pogrebu. Morali so se vesti dostojno in pozitivno, kot se za angele spodobi. Vateus se ni obnašal ugledno in v tako veliki množici bi zlahka osenčil njihovo rodbino, zato ji ni preostalo drugega. Zbrani angeli so že postrani opazovali žalujočega Vateusa in si med sabo šepetaje izmenjali nekaj perverznih opazk.
Dotik njene dlani je postal močnejši, celo boleč. Magija v njej se je kopičila in potovala skozi njene v njegove roke. Njegovo telo je le v drobnem delcu sekunde razvnelo. Po njem je potoval krvoločen ogenj, ki je sleherni organ pustil v strašnem krču. Vedel je, kaj počne. S svojo magijo mu je skušala zbistriti um, da bi bil vsaj za trenutek prikrajšan za bridko žalost, ki ga je prevzela ob izgubi. Vateus se je temu skušal upirati z vso silo. Ni hotel, da ga magija prevzame in uniči spomin na brata, čeprav boleč. Toda magija je bila presilovita, da bi se ji lahko večno upiral.
»Sin, pomisli na to, da se je Igor le rešil neznosnega trpljenja. Pomisli na to. Predstavljaj si ga kako je srečen, kjerkoli že je. Kako čaka, da se mu pridružimo. Samo pomisli na to,« mu je mirno šepetala v obraz, čeprav je njene besede v hudem boju nad prevlado magije težko razumel. Kmalu mu ni bilo več treba razumeti, saj naenkrat svet ni bil več črn, temveč lep, celo prekrasen. Slišal je petje ravno izleženih ptic, ki ga je prej preslišal. Opazil je roje čebel, ki so se zgrinjali nad cvetovi. Nebo je bilo izrazito modre barve, živo zelena trava pa je rahlo valovala v vetriču. Materina magija ga je končno omamila.
»Vidiš Vateus, je že bolje. Misli pozitivno,« mu je namenila še zadnje besede, nato pa se umaknila stran ter pozdravila enega izmed angelov, ki je prišel na pogreb, Vateusa pa je pustila samega v omedlevici.

***
Veje so ji udarjale v obraz in ji mršile rjave lase, ko je tekla po gozdu. Preskakovala je vse ovire, ki so ji bile na poti, med njimi tudi ogromna drevesa, ki so padla na tla zaradi teže snega. Ta je prejšnjo zimo njihovo deželo napadel z vso silo. Snežilo je kar tri tedne, brez prestanka in takrat je mraz dosegel tudi demone, ki so bili nanj sicer izjemno dobro odporni.
Ovire pred sabo je dobro obvladovala, le nekajkrat ji je spodrsnilo na vlažnem mahu, vendar so ji njene odlične ravnotežne sposobnosti onemogočile padec. Tekla je kot da bi šlo za življenje. Ni se ustavljala, srce pa ji je neenakomerno butalo ob prsi. Njena pljuča so se krčila in širila, imela je občutek, da se bodo vsak čas razpočila. V prsih jo je dajala strašna pekoča bolečina. Vsakič ko jo je začutila, je naredila korak hitreje. Uživala je v hitrosti in v potu, ki ji je lil v oči. Uživala je celo v bolečini, ki jo je opominjala na to, da je živa. Kmalu je zagledala cilj, visoko drevo, ki je segalo neskončno v višave. Bil je mogočen hrast, ki je tam je stal že več tisoč let. Ni ga podrla narava, prav tako ni segnil zaradi slabih pogojev. Predstavljal je le strašen pojem moči in neodvisnosti.
Ko je dospela do njega, ga je z roko lopnila po debelem in hrapavem deblu, nato pa zavpila: »Prva!«
Nedaleč proč od nje se je slišal globok razočaran izdih, temu pa je sledilo zasoplo dihanje. Fiona se je na ves glas zasmejala. »Bill, ne moreš me ujeti. Prehitra sem zate.« Takrat se je prikazal pred njo in se od utrujenosti naslonil na bližnje drevo, veliko manjše od starega hrasta. Lasje, ki so bili enake barve kot sestrini, so se mu od potu lepili v skupke, njegova raztrgana črna majica pa se je zlila z obliko njegovega telesa. Žile na njegovih rokah so od napora še bolj izstopile. Pogledal jo je s svojimi prijaznimi črnimi očmi. »Ne tako hitro sestrica. Se vidiva pri reki,« je rekel in stekel desno stran od nje. Za njim ni ostalo nič, le šumenje listja. Fiona se je ob njegovem naglem pobegu le namrdnila in urno stekla za njim, z nasmeškom na ustih.
Kmalu ga je dohitela. Tekel je le nekaj metrov pred njo. Ravnina se je kmalu spremenila v strmo pobočje in že sta drvela proti reki. Billu je nekajkrat spodrsnilo, zato je ob tem Fiona pridobila nekaj prednosti. Prehitela ga je s krohotajočimi vzkliki, že naslednji trenutek pa je kmalu pristala v reki. Ta je ohladila njene gležnje, ki so od teka skoraj zgoreli. Njene noge so se vdale in je niso bile več zmožne nositi, zato se je do pasu sesedla v mrzlo vodo. Ta ji je nadvse dobro dela. Voda iz reke naj bi bila po legendi zdravilna za angele in pogubna za demone. Če bi jo spil angel bi mu prinesla nesmrtnost in večno srečo, če bi jo spil demon, pa ga bi popeljala v svet, kjer ni senc, kjer je le dobro. Demon bi v takem svetu umrl, saj ni prenesel pretirane dobrote in prijaznosti. Usojeno mu je, da je slab in temačen. Vendar je bila reka na srečo le del neresnične legende, zato si je lahko Fiona v njej brez skrbi streznila misli in spočila izmučene dele telesa.
Voda je pljuskala ob Billiusova meča, ko je hodil proti sestri. Tudi sam se je usedel v vodo in se ni dosti menil za mokra oblačila. Pogledal jo je izpod čela. »Ni pošteno.« Fiona se je le namuznila, nato pa si obraz splaknila z vodo. Na sebi je čutila bratov jezen in zavisten pogled. Ni se menila zanj. Naravnost uživala je v tekmovanjih, sploh če je na koncu tudi zmagala.
Na licu je zaznala žarke sončne svetlobe. Bilo je jutro. Dvignila je pogled in občudovala sonce, ki se je premikalo navzgor, proti najvišji točki neba. Zaprla je oči in si predstavljala, kako jo sončni žarki božajo po obrazu.
»Še vedno ne razumem, kako to, da imaš rada sonce,« jo je pri popolnem trenutku nenadoma zmotil Billius in Fiono je imelo, da bi mu namenila prav prisrčno klofuto.
Namesto tega mu je namenila grd pogled in zaničljivo rekla: »Ga ne bi smela imeti?«
»Ne, nisem rekel tega. Samo … nenavadno je za demona.«
»Veš kaj je nenavadno za demona? Da je počasnejši od svoje mlajše sestre, pa čeprav naj bi bili demoni hitrejši od pripadnic ženskega spola. Več kot očitno, to ne drži.«
Vstala je in si ožela konice dolgih las, ki jih je zmočila voda, nato pa se ponovno podala v dir, kot že ne bi pretekla na stotine kilometrov. Billius ji je sledil brez vprašanj.
Prišla sta so peščene poti, katere konec je vodil do napol porušenih hiš s črnimi strehami. Te so bile poraščene s rastlinjem, večinoma z vzpenjačami, katere so se močno vžrle v stene. Okna so bila majhna in komaj opazna, nekatera so bila tudi prebita z debelim preperelim lesom. Okoli hiš so postopali ljudje v črnem, ki so v svojih žepih nosili nože in skrbno nabrušena bodala. Med sabo se niso pozdravljali in brigali so se le zase. Otroci so se podili po vasi in lovili prestrašeno lisico. Ubožica je morala imeti strašno nesrečo, da je stopila prav v demonsko vas saj so demoni običajno živeli sami. Verjetno ji je ob nasilni otroški igri postalo jasno, da bo ob večerji končala podobno kot svinjska pečenka. Stopila sta dalje, vse do tretje hiše. Tudi ta ni bila v boljšem stanju kot druge. Veranda je bila odeta v mah in plesen, ob vsakem koraku pa je glasno zaškripala in izgledalo je, kot da bodo štiri stene vsak hip padle na tla in se zdrobile na milijone kosov. Tu so nekoč živeli ljudje, vse dokler jih demoni niso pregnali, ali pa jih skuhali v obari. Tako so si polastili celotno majhno vasico in v njej ustvarili svoje življenje.
Še preden je Fiona prijela za bakreno kljuko, se je pred vrati pojavila ženska, ki z nikakršnega pogleda ni spominjala na ljubečo mamo. Njena lica so bila upadla, njena polt bleda. Prek ramen so ji padali sijoči rdeči lasje, kateri bi morali s stališča navadnih ljudi že zdavnaj osiveti. Odeta je bila v obleko iz črnega žameta, izrez pa je segal globoko prek prsnega koša, da so se ji skoraj videle prsi. »Kje sta bila?« je vprašala z vse prej kot prijaznim glasom. V Fiono in Billiusa je vrtala z ostrim pogledom kot bi želela z njunih možganov izluščiti resnico.
Billius, presenečen nad maminim naglim prihodom je z nogo sunkovito udaril ob tla verande, da so s ta ob surovi moči zatresla. »Na severnem delu Elletrossa,« skoraj zašepeta, mama pa ga je prebodla s še bolj osornim pogledom.
»Pri Hakotah?!«
»J-ja mama …«
»Dobro vesta, da tja ne smeta hoditi! Nevarno je! Lahko bi vaju videli. Zvok angelskih zvonov sega na kilometre daleč, z lahkoto bi vaju ubili!«
»Veva mama, ampak …« je začela ugovarjati Fiona, toda mama ji ni pustil do besede.
»Ampak? Bo spet eden izmed tvojih izgovorov ta, da je v Hakotah lepo? Fiona, demon si. Demon! Demoni ne vidimo lepote.«
»Ampak…«
»Tiho! Z bratom delata sramoto naši družini. Samo poglejta Calestinovo družino. Njegovi otroci izpolnijo sleherni ukaz, ne pa vidva, razvajenca!« V obraz je bila rdeča kot kri, njena jeza je kar puhtela iz nje. Billius je imel občutek, da se bo razpočila na mestu in bo tam, kjer je stala ostal le še pepel ter njena ponošena obleka.
Otroka ob njenih besedah osramočeno pogledata v tla. Tam so bile drobtine, lotila pa se jih je majhna mravljica, ki jo je mama takoj za tem poteptala z enim samim udarcem s peto. Poleg nje se je prikazal še on, s črno brado in očmi v katerih ni bilo nič drugega kot črne iskrice narejene iz čiste zlobe. V družini je imel takrat le on razprta svoja mogočna krila, ki so zavzela večino prostora na verandi. Pogledal je otroka in mamo odrinil levo od sebe.
»Otroka, zgleda kot da vaju čaka še ena noč lekcij,« je rekel s strašljivim nasmeškom na ustnicah.


Mnenja? Teorije?

1
0

O moj bog. Takšnega odziva nisem nikoli pričakovala. Hvala vam. Nekako ste v moje oči dobesedno priklicali solze sreče. Nikakor mi ni do tega, da bi bila zgodba na prvem mestu, zato ne rabite delati nič, da bi bila. Rada bi jo samo delila z vami in neverjetno ogromno mi pomeni že to, da v branju uživate. Hvala še enkrat vsem, tole mi daje ogromno motivacijo. Naslednje poglavje pa pride jutri.

0
0

Jaz se strinjam da bi morala biti prva saj je zelo dolga, zanimiva in kar je za tako zgodbo skoraj najtežje skoraj brez slovničnih napak!
Res hvale vredno!
P.S pokvarjenpuding lahko bi si spremenil/a ime saj nisi prav nič pokvarjena!

0
0

Next, super

0
0

Fuuul dobra zgodba!Res dobro napisana.

0
0

Next, super

0
0

Woav!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
Kje dobiš take dobre ideje?! Take dobre zgodbe, ki bi me tako pritegnila (nisem strasten bralec) še nisem bral!!!
Vsa čast!

0
0

Next, super

0
0

Končno nekaj da mi ni dolgčas! Super je, da so dolgi deli. Upam da bom lahko tole povedala za bralno značko.

0
0

Next, super

0
0

Hvala vsem še enkrat. 3. poglavje pride danes. Naj pa opozorim, da tale zadeva ni namenjena bralni znački, ker ne gre za knjigo. Zgodba je zgolj objavljena, kot avtor pa sem anonimna in dvomim, da bo ta zadeva kadarkoli izdana, sploh pa na seznamu bralne značke 😛

0
0

Super. Next

0
0

Pri nas ne delamo po seznamu in zato upam da mi bo učiteljica dovolila to povedat za bralno značko ker mi res všeč. Upam da ti je prav.

0
0

Ful dobra zgodba. Ful mi je vsec ko se gre o demonih pa angelih. Komi se je zacelo pa me ze ful zanima. Ful mi je vsec da je doug del. Napisi drugi del cim prej prosimm.

0
0

Žal, vseeno se s tem z bralno značko ne strinjam, oprosti. Prvič zato, ker Elletrossa nikoli ne nameravam objaviti kot knjige in s tem tudi izdati avtorstva. Prav tako bom potrebovala leta, da bo zadeva zaključena, popravljena, lektorirana, da bodo vse malenkosti na mestu. Pisanje take obsežne stvari je proces sploh pa kot sem rekla, dvomim, da bo to kdaj knjiga in niti ne želim, d bi postalo knjiga. Upam, da razumeš 😀

0
0

Res je super!!!

0
0

Saj lahko povemo tudi če ni zgodba izdana ali pa ne obstaja v knjižni obliki in jaz bi to res rada povedala ker mi je zgodba zelo všeč in težko preberem kaj do konca če mi ni všeč bralno značko pa si zelo želim naredit

0
0

Super! Dobra zgodba, res se lepo razvija 😉

0
0

P.S nam ni treba povedat avtorja tako da je vredu tudi če si ti anonimna prosim ne zameri da povem saj mi učiteljica dovoli.

0
0

Woah, hvala za takšen odziv <3 nov del je pa že skoraj objavljen!

0
0

Oprosti, mi veliko pomeni, da ti je zgodba všeč, ampak se res ne strinjam s tem, da jo poveš za bralno značko, kakršen koli je že vaš pravilnik. To se mi zdi napačno in nasploh nočem, da se moja zgodba uporabi v taki meri, sploh pa tako zgodaj.

Prikazujem 1 - 20 od 28 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*