0
0

Še enkrat hvala vsem, ki me ‘berete’ 😛 Tisti novi bralci pa … ne pozabite prebrati tudi prejšnjih delov, drugače se vam ne bo niti sanjalo o čem govori zgodba xD

2. POGLAVJE

Prebudil se je in se sunkovito pobral iz neudobnega položaja ter se usedel. Od naglega premika se mu je v glavi zavrtelo in soba se je za hip stemnila. Ko se je vid ponovno zbistril, je glavo nagnil vstran in pogled usmeril s svojim bosim stopalom, ki so se dotikala hladnih kamnitih tal, njihovo čisto kožo pa je izdajala svetloba, katera je nagajivo sijala skozi okno. Navadno je ob spanju zagrnil zavese, da ga svetloba jutranjega sonca ne bi prebudila, toda tisti večer je na to pozabil.
Dvignil je roke v zrak in se pretegnil, pri tem pa je iz ust nehote izpustil čuden, nečloveški zvok in kosti vretenc v hrbtenici so mu popokale v neenakomernem zaporedju. Vstal je in se pri tem popraskal po hrbtu. Po mislih so se mu spet sprehajale podobe prejšnjega dne. Pokopan brat. Njegov pepel. Pogrebna koračnica. Angeli, ki so mu drug za drugim izrekli sožalje. Dvakrat je pomežiknil, da bi nehal razmišljati o stvareh, ki ga bi spravile v slabo voljo.
Oblekel si je čista bela oblačila, kakršna so bila značilna za angele, pri tem pa je strmel v svoj odsev v zrcalu. Svetli lasje so mu padali čez čelo in zakrili majhen del svetlomodrih oči. Pod njimi so se mu nabirali temni podočnjaki, ki so bili posledica nočnih mor in prebujanja med spanjem. Njegove ustnice so bile stisnjene v ravno črto, čeprav so bile običajno ukrivljene v nasmešek, ki je razkril vse njegove snežno bele zobe. Zgledal je še bolj resen kot dan poprej, njegova lica pa so bila upadla in vsakdo je lahko opazil, da je Vateusa izguba brata hudo zaznamovala. Resda je Vatesu nosil izključno bela oblačila, toda na levici je imel okoli zapestja tesno privezano sinje modro ruto, ki je bila edini kos oblačila v njegovi hiši, ki ni bil angelsko bele barve. To ga je pomirjalo in ga opominjalo na to, da je svet širok. Da ni le angelskega sveta, ampak so tam tudi drugi svetovi. Prav tako pa se je zavezal, da bo rutko vedno nosil na roki. Bila je edina stvar, ki je ostala za njegovim bratom, ko je ta umrl. Igor je bil tisti, ki jo je imel običajno zavezano okoli zapestja, Vateus pa ga je dražil, da je tako nošenje rute popolnoma nesmiselno, čeprav je vedel, da je sinje modra Igorjeva najljubša barva. Sam najljubše barve ni imel. Pravzaprav mu je bilo za barve vseeno. Zdaj pa mu je ta ista ruta vlivala moč. Govorila mu je, da je Igor še tam nekje. Da še ni konec. Vedel je, da mu laže, a ji je nalašč verjel.
Tako je bilo lažje.
Še zadnjič si je namenil pogled in namrščil obrvi ter vprašal svetli odsev v ogledalu: »Kdo si?«
Odsev mu ni odgovoril, zato je s pestjo jezno udaril ob steno in se urno sprehodil iz hiše, preden bi trušč pri spanju zmotil njegova starša. Manjkalo mu je samo še prepira.
Že v naslednjem trenutku je bil zunaj, saj njihova hiša ni bila pretirano velika. Pravzaprav so živeli na obrobju enega izmed angelskih mest, saj niso bili del visoke družbe. Njihov dom je bil preprost, a prijeten, predmestje v katerem so živeli, pa je bilo polno dobrovoljnih in živahnih angelov, ki so lahko le s pozdravom polepšali dan.
Angelsko mesto so povezovale mnoge tlakovane prometne poti, a gozda vseeno ni manjkalo. Drevesa so bila nasajena povsod po mestu, prav tako pa je bila prava divjina manj kot četrt dneva proč, če je angel tja poletel.
Čeprav divjina ni bila tako daleč, pa Vateus ni imel posebne želje po dogodivščinah. Želel si je le mirnega prostora blizu civilizacije, da se bo lahko domov vrnil takoj, ko se bo spustil mrak. Nerad je hodil po Elletrossu v času noči, saj mu je tema v kosti nagnala grozljiv strah.
Usmeril se je proti severu in s tem v celoti prečkal predmestje ter prišel do majhnega načrtno zasajenega gozda, ki je bil dober približek pravega, čeprav je bil ta kilometre daleč. Angeli so ga med njegovih pohodom prisrčno pozdravljali in mu namenili vrsto prijaznih pogledov, toda Vateus ni slišal njihovih dobronamernih besed. Tako je hodil naprej in si prislužil cel niz grdih pogledov.
Končno je prispel do jase, ki je samevala v vonju regrata. Sredi slednje je stalo mlado drevo, kot nalašč za počitek. Sprehodil se je do njega in se nerodno usedel na tla, da se je z roko popraskal ob les. Iz majhne rane je pritekla kaplja krvi, toda se preprosto ni zmenil zanjo. Krila je odpoklical s svojega hrbta, da ga je lahko naslonil na suho lubje na deblu. Bosa stopala so mu počivala v travi, njegove oči pa so proučevale sinje modro nebo, čeprav so bile njegove misli drugje.
Nenadoma je v glavi začutil ostro bolečino. V trenutku je odskočil od drevesa v pripravljenosti na boj, vendar ni bilo tam nikogar.
Pričakoval je demona, čeprav je bilo tem prepovedano stopiti na angelsko ozemlje. Angeli in demoni so se med sabo zaradi mnogih sporov v zgodovini sovražili, zato so se med sabo dogovorili, da bodo ustvarili meje, ki jim bodo preprečevale iztrebljanje druge vrste in s tem tudi stvari, ki se je je balo vsako moralno bitje – vojne.
Ob iskanju krivca je na tleh zagledal temno rjav storž ravno na mestu, kjer je sedel. Najverjetneje mu je na glavo padel prav ta, hudo bolečino pa je povzročil njegov zašiljen konec. Nato se je nad njegovo glavo nekaj oglasilo. Pogledal je navzgor in zagledal črno sivega vrana, kako je modro zrl v njegove oči
»Piz…!« je zaklel Vateus, čeprav to angelom ni bilo podobno, »ti si to naredil?« Odgovora ni pričakoval, vendar je se vran na njegovo presenečenje oglasil s predirljivim tonom glasu.
Vateus je zamahnil z roko, češ da so ptice pač ptice in da niso zmožne komuniciranja s človekom, kaj šele, da bi mu z namenom na glavo metale storže.
Toda vran se je takrat zganil. Poletel je navzdol, naravnost na Vatusovo ramo. Pri tem so se njegovi kremplji nehote zažrli v njegovo kožo, da je ponovno zaklel. Angel je ptiča na vsak način skušal spraviti s svoje rame, toda ni mu najbolje uspevalo. Kmalu je popustil in vrana pobožal po svetlikajočem se črnem perju. Ob tem je ptič tiho zagrulil v opomin, da mu je božanje sila prijetno. Vateus se je ob tem zasmejal. »Potreboval si nekaj nežnosti, kajne?« ga je vprašal, vran pa mu je, kljub temu da Vateus tega ni pričakoval, prikimal. Angel se je zasmejal, saj ni mogel verjeti svojim očem. Smeh se je iz njegovih ust po toliko dneh slabe volje slišal kot pokvarjena harfa, vendar je bilo na njem vseeno nekaj pristnega in resničnega.
»Treba ti bo izbrati ime,« je še dodal in vrana znova pobožal po perju. Vrtal je po svojem spominu in se mu trudil dati ime, ki bo ustrezalo vranovemu značaju. V njegove misli se je ponovno priplazila bratova podoba in hotel jo je spoditi stran, a se je v zadnjem trenutku ustavil. Vranove oči so spominjale na oči njegovega brata. Tudi v njih se je iskrila ljubezen in volja do življenja. Vateusu so se v kotičkih oči nepričakovano pojavile solze. »Igor.«
»Igor boš.«
Vran je ob imenu zažvrgolel in glavo naslonil na Vateusovo lice. Angel se se je počutil, kot da je končno našel nekoga, ki razume njegovo bolečino in osamljenost. Bilo je, kot bi se mu po mnogih dneh od srca odvalil le droben košček kamna, toda že to je bilo dovolj, da je ponovno zadihal. S ptičem na rami je vstal in s svojih snežno belih hlač odstranil drobce zemlje in nekaj travnih bilk. Začel je hoditi, medtem pa se je spominjal svojega desetega rojstnega dne, ko je očeta prosil za domačo žival.
»Oče, bi lahko imel mucka?«
»Ne, Vateus. Premlad si za domače živali, sploh pa so v našem svetu prepovedane za udomačitev.«
»Zakaj oči, zakaj?« je radovedno vprašal in njegove zenice so se od radovednosti razširile.
»Tako pravi Zakon.«
Za sleherno stvarjo v svetu Elletrossa je stal zakon. Vateus ga je po večini sovražil, saj je bil mnenja, da angelom in demonom omejuje tudi najmanjšo svobodo. Zakon naj bi temeljil na dobrih odnosih, dobrem počutju vseh bitij. Šele ko je odrasel jesprevidel, da se z Zakonom ni za igrati, saj je ta vedno našel luknjo, da se je neko dejanje štelo kot kaznivo.
Zbudil se je iz svojih misli in na glas zrecitiral: »V skladu s členom št. petinštirideset angeli ne smejo čutiti kakršne koli naklonjenosti do bitij, ki niso smatrana za inteligentna (t. j. živali, rastline) ter do njim drugačnim višjih vrst.« Med bitja višjih vrt so spadala predvsem tista z visoko mero inteligence kot so bili angeli in demoni, pa tudi druga bitja, ki so živela na ozemlju Elletrossa, daleč proč od oči navadnih ljudi.
Vateus si je vedno želel spoznati druge vrste. Videl jih je lahko le na slikah v učbenikih, ki so jih uporabljali v šolah ter na ilustracijah zgodb, ki mu jih je brala mama, ko je bil majhen. V mladih letih ni razumel zakaj se različne vrste magičnih bitij ne smejo družiti med sabo. Starša sta ga ves čas prepričevala, da so druge vrste bojda nevarne in imajo drugačno razmišljanje. Verjel jima je in se strinjal z njima.
Družina ga je učila tudi, da bo njegov največji sovražnik vedno demon, pa čeprav še nikoli ni videl nobenega, kaj šele, da bi iz lastnih izkušenj presojal njegov značaj. Toda Zakon je bil Zakon in moralo se ga je upoštevati, če si si želel mirnega angelskega življenja.
Vran je še vedno tiho sedel na njegovi rami, kot bi mu bral misli in skušal ugotoviti pomen vseh slik in besed, ki so se iskrile v njegovi glavi. Minuto kasneje je Igor razprl svoja krila in se dvignil v zrak, kot bi mu bilo nenadoma dovolj človeške bližine. Toda v zraku je obstal čakajoč na Vateusa. Ta je njegov namig razumel in z magijo nazaj priklical svoja krila. »Pa poletiva,« je rekel, preden se je veter ujel med njegove svetlikajoče se lase, ki so nekaj trenutkov kasneje lahkotno poplesavali po zraku. Le ob letenju se je počutil, kot da je svet brezmejen in poln čudes, saj je lahko le takrat Elletross občudoval z višine. Takrat se ni videlo vasic in mest, saj jih je zakrival gozd in ni bilo mogoče opaziti znakov človeškega življenja.
Letela sta in letela, toda ne nazaj proti mestu. Namesto tega sta sledila soncu in njegovi legi, kmalu pa sta pristala na mehka tla, saj jih je pokrivalo javorovo listje. To obrobje se je že bolj bližalo divjini in mogoče je bilo začutiti hlad vetra, ki je pihal s strani demonskega kraljestva. Toda Vateusovo pozornost je zmotila druga stvar, katere podoba se je zarisala pred njim. Tam je stala majhna in razmajana koča, ki že leta ni bila v uporabi. V njej so gotovo pred leti domovali angeli, kasneje pa so se preselili v bolj razvito mesto, saj so težko preživeli izven družabnega okolja.
Preperel les je štrlel na vse strani in z njim so bila zabita celo okna, morda zaradi viharja, ki je pustošil po angelskem svetu še preden je Vateus prijokal na svet. Razmajana vrata so bila trdno zaprta, vendar bi jih lahko zaradi njihove slabe kakovosti podrl tudi najmanjši vetrič.
Po eni izmed sten se je od tal pa vse do strehe vzpenjal gost bršljan, ki je potreboval leta, da je prišel tako visoko. Na njegovih listih so mirno brenčale nekatere žuželke in s tem preprečile neprijetni tišini, da bi zavzela jaso.
»Pojdiva pogledat, če se notri skriva kakšen volkodlak,« je v hecu dejal vranu Igorju, ta pa ga je pogledal s prestrašenim pogledom. Vateus mu je, kot bi mu bral misli odgovoril: »Ne skrbi mali, na tej strani meje jih ni.«
Vateus je pristopil do hiše in se z rokami na rahlo dotaknil hrapavega lesa. Z roko je drsel po površini, kot bi želel, da se mu ena od trsk zapiči v konico prsta. Prijel je za zarjavelo kljuko in ko je poskušal odpreti vrata so ta v stotinki sekunde poletela s tečajev. Vse se je zgodilo hitro, prehitro, da bi lahko njegov um dojel vse dogodke. Zvok padajočih vrat je grozljivo razrezal vse zvoke v bližini, potihnile pa so celo žuželke in Vateusa bi vrata skoraj sploščila pod sabo, če se ta ne bi pravočasno premaknil.
Ko si je hotel oddahniti pa je iz koče planila velika kosmata kepa dlak u ostrimi zobmi, ki so svetlikali v sončni svetlobi. Zveri je iz ust gomazela slina in njena ušesa so bila napadalno potisnjena nazaj, da jih skoraj ni bilo videti.
Napadla je in angel se ni mogel dovolj hitro umakniti. V boku je začutil ostro bolečino, ki je zameglila njegov um. Na srečo je ta izginila tako hitro, kot je prišla. Vedno se je celil veliko hitreje kot drugi angeli, za to pa je bil v tistem momentu strašno hvaležen.
Preden je poskušal spraviti zver s sebe, se je nad volkodlakovo glavo pojavil Igor, ki je s svojimi kremplji zavzeto grabil po lobanji poblaznele zveri. Vateus je izkoristil priložnost in je vstal. Lasje so mu padli čez oči in komaj je videl volkodlaka, ki se je že pripravil na ponoven napad, saj je Igorja končno uspel spraviti stran od sebe. Ptič je mirno obležal na tleh in Vateusu je poskočilo srce. Je bil mrtev? Je bilo z njim konec?
Ni uspel steči do Igorja in mu pomagati ter ga zaceliti. Volkodlak se je že postavil na zadnje tace. Med preobrazbo so bili vedno divji, sploh če jih je kdo ogrožal. Ko se je odrinil z mesta, pa je bil Vateus pripravljen. Iztegnil je desnico in iz nje se je usul žarek zlatorumene svetlobe, ki je volkodlaka oplazila po očeh. Zacvilil je tako glasno in predirljivo, da ga je bilo slišati čez cel gozd. Sesedel se je v dve mali gubi in videti je bilo, da se boji s strašno bolečino. Igor je takrat končno prestrašeno dvignil svojo majhno glavo in se vprašujoč obrnil proti Vateusu.
»Volkodlaki imajo izjemno občutljive oči,« mu je pojasnil angel in se nasmejal, ko je videl, da je vran preživel.
Volkodlak se je še vedno valjal po tleh, Vateus pa ga je v nemoči obdal z uspavalnim urokom, vsaj dokler ne najde boljše rešitve, čeprav bi jo bilo v tistem trenutku najbolje pobrisati.
Sesedel se je na tla, izmučen, saj nikoli ni uporabil magije v taki naglici. Prav tako so bile zmedene njegove misli, saj ga je volkodlakov napad spravil v šok. »Ni možno prestopiti Meje. Nemogoče je, neizvedljivo,« si je tiho šepetal v brado. Starodavne Meje so ločevale posamezna kraljestva od drugih. Nobena vrsta ni smela, niti ni mogla prestopiti praga Meje druge vrste. Tistega, ki je to poskušal je uničila magija, ki je bila zapisana v samem jedru Mej.
»Igor?« je vprašal in se ozrl okoli sebe. Ni ga bilo tam, prav tako ga ni bilo na tleh, kjer je malo prej izgubil zavest. Zagledal ga je na bližnjem drevesu kako je gledal predse. Nekaj je opazoval. Tiho se je splazil do njega in se zastrmel v točko, kamor je gledal on.
Zrl je v votlino pod skalami. Tam je spal volkodlak. Toda ne samo eden. Cel trop volkodlakov.

0
0

Čim prej nadaljuj

0
0

Ne mo vec čakat prevec je dobr nadaljuj cim prej!!!!!!!

0
0

Kdaj pride nadaljevanje? Pokvarjenpuding prosim pohiti!!!
P.S po mojem nisi pokvarjen/a saj večkot odličbo pišeš♡

0
0

Kdaj pride 3. del?!! Čakanje na tako dobro zgodbo je mučno!!!

0
0

??? imaš zelo prav! Komaj čakam nadaljevanje!!!!!!!!!!

0
0

3. poglavje objavim danes!

0
0

Super je sem prebrala 1.del pa tudi 3. in 4. vsi so super!!!
Kdaj pride 5.del?!

0
0

Zelo dobro napisano

0
0

Jaa ful dobro. Komi cakam naslednji delll

0
0

Super!

Prikazujem 10 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*