1
0

Živjo! Tako, tukaj je novo poglavje. Se že v naprej opravičujem za slovnične napake, pregledano je bilo zelo na hitro in površno, zato mi je verjetno marsikje ušla kakšna vejica ali pa še kakšna večja napaka. Uživajte!


3. POGLAVJE
»Da, povsem pravilno, Billius. Ponosen sem nate, sin. Odrasel boš v prečudovitega demona,« se je nasmehnil Hiperbol, nasmešek na njegovem obrazu pa ni spominjal na takega, ki ti pogreje srce. Na obrazu Billiusovega očeta je nasmeh zgledal kot nekaj tujega in nenaravnega. Fionino telo je ob tem oblila kurja polt, še bolj pa jo je zmrazilo, ko je pozornost namenil njej. Njegove gubice na obrazu so se takrat ukrivile v še bolj nenavaden obraz, ki ni bil podoben tistemu, ki ga je Hiperbol rad namenil Billu. Fione ni maral in tega mu ni bilo treba zanikati. Njegova hčer je to dobro vedela.
»Zdaj pa si ti na vrsti Fiona.« Njegov zaničljiv glas jo je dokončno pretresel.
Ob teh besedah se je vzravnala in pogledala uro na steni. Nikoli ni delala, služila je le za okras. Demonom čas pravzaprav ni bil pomemben, toda Fiono je pomirilo nihanje velikega kazalca, ki pa se je zamajal le, ko je v sobo zapihal veter. Okna so imeli v hiši ves čas odprta, zaprli pa so jih le zvečer, da kateri si izmed mladih demonov ne bi drznil ukrasti ujete hrane, kajti to je bila edina vredna stvar, ki jo je njihov dom premogel. Važno jim je bilo preživetje in nikoli se niso navezali na kakršno koli od materialnih stvari, kaj šele na živo bitje. Ura je bila tam le zato, da bi zapolnila strašno prazno steno. Fiona je bila svojim staršem za to hvaležna. Doma že tako ni marala in ura je bila edina stvar, ki ji je bila doma všeč.
Hiperbol je segel po debeli bukvi in začel iskati vprašanje s katerim bi jo lahko presenetil. Naposled je našel, kar je iskal. Ko je Fiona s kotičkom očesa ošinila na veliko popisan list papirja, je že vedela, kaj jo čaka. Požrla je zajeten zalogaj sline.
»Citiraj mi tretje Dukatsovo pismo.«
»Moram, oče?«
»Bi rada, da tvoja glava na mesto tega počiva na lesenem kolu, tvoje telo pa vržemo v morje, da ga pojedo piranje?«
Zavzdihnila je in pričela: »Demoni, zla bitja, kakor jih opisujejo povsem navadni ljudje, so se v maju podala v vojno poti angelom. Že takrat so vedeli, da spopad ne bo mil in bo terjal mnogo žrtev. Za pripravo orožja in brušenje nožev so potrebovali mesece. Ni bilo boljših bojevnikov od demonov, prav tako ni bil nihče tako dober v izdelovanju rezil. Z njimi bi se lahko merili le vilini, a kaj ko so te svoja orožja ustvarili s pomočjo magije, demoni pa so jih izklesali z lastnimi rokami. Ne morem zanikati, da jih nisem občudoval. Bili so tako elegantni pri kovanju in bojevanju. Njihova hitrost je bila nadčloveška, njihova surovost pa nenavadna, celo naravna. Včasih sem si tudi sam zaželel njihovih moči, vendar sem se kasneje rad opomnil, da jih ne bom kot človek nikoli zmožen tako dobro obvladati. Maja so bili pripravljeni. Borili so se nevzdržno, niso pustili, da bi jim nasprotniki prišli do živega. Toda kljub trudu, ki so ga vložili v spopad angelov niso premagovali, kakor tudi nasprotna stran ni premagovala njih. Moč je bila na obeh straneh enaka. Demoni s svojimi izklesanimi in odpornimi telesi ter smrtonosnim orožjem, angeli pa s svojo magijo, ki je bila mnogokrat močnejša, kot bi jim sprva pripisali. Borili so se kot …« Ustavila se je, saj je zagledala obraz na očetovem obrazu. Bil je rdeč od jeze in prisegla bi, da bi se iz njega začelo kaditi, če bi samo še malo nadaljevala s pripovedovanjem.
»Fiona rekla si, da so se borili nevzdržno! Prava beseda je neustrašno, ne nevzdržno. Nadaljuj in pazi da ne narediš podobne napake!« Fiona je zardela. Dukatsovo tretje pismo je ponavljala že od svoje rane mladosti, vendar ga še vedno ni znala pravilno citirati. Besede so se ji vedno zamešale v glavi in pri govorjenju se je le redko zavedala svojih besed. Zdelo se ji je, da je veliko bolj pomembno, da razume bistvo njegovega pisma, kot pa to, da ga mora znati citirati na pamet. A očetova pravila so bila pač očetova pravila. Nadaljevala je in pazila na vsako besedo.
»Ker ni zmagala nobena stran in bi lahko vojna trajala v nedogled, so se angeli in demoni spametovali ter določili jasne ukrepe. Rase oziroma vrste magičnih bitij so od takrat naprej ločevale strogo določene Meje, ki so jih zarisali po dogovoru z ostalimi prebivalci Elletrossa. Te so ustvarili prvotni mojstri magije, vilini, ki so jih angeli prosili za pomoč pri tem podvigu, zato ne more začrtanih mej prečkati nihče. Starodavna magija, ki napaja Meje nosi pomen varnosti, kajti če bi se ponovno spopadli dve rasi morda bojev ne bi bilo mogoče ustaviti. Posledice bi trpel bi ves Elletross in človeški svet. Toda kaj, ko Meje nimajo pomena …«
Utihnila je, saj se je pismo tu končalo. Dukatsa in njegovega pisanja pisem ter dnevnika ni marala, saj se ji je zdelo to preveč suhoparno, celo dolgočasno. Verjela je, da se v pismih skriva še več skrivnosti, kot je bilo mogoče sklepati že na prvi pogled. Toda, ker po stoletjih še vedno niso razvozlali Dukatsove skrivnostnosti, so bila pisma zanjo brez pomena. Enostavno ni mogla verjeti, da so demonom tako pri srcu, pa čeprav jim ne dajo dobre predstave o tedanjem svetu. Pogledala je očeta. Na njegovem obrazu so bile ustnice stisnjene v ravno črto in zdelo se je, da še vedno ni prebolel Fionine napake.
»Dobro. Da izbrišeš svoje prejšnje napake pa mi odgovori na naslednja vprašanja. Kdo je bil Dukats? Zakaj na koncu v svojem pismu omeni, da meje nimajo pomena? Kako pa se je sploh začela vojna?«
Na tovrstna vprašanja je Fiona odgovorila že mnogokrat. Ni si želela očetove slabe volje, zato je govorila naprej, njen brat pa jo je ob tem radovedno gledal. Vedel je, da ji učne ure zgodovine nikoli niso bile všeč. Tudi njemu niso bile preveč po godu, toda jo je v njih vseeno pošteno prekašal. Od nekdaj je bil očetov ljubljenec, saj se je v njem skrivalo manj demonske uporniške narave kot pri drugih. Tako je bil bolj ubogljiv in zlahka se ga je dalo voditi.
»Dukats je bil navaden človek, ki je verjel v nadnaravna bitja, njihove posebne moči ter magijo. Od nekdaj je preučeval vsako stvar, ki se mu je zdela povezana tako s svetlo kot tudi temno magijo. Verjel je, da obstajajo čarovniki, kar lahko ugotovimo tudi iz njegovih zapisov. Toda čez leta je ugotovil, da ne obstajajo le čarovniki, ampak vsa druga bitja, katera si niti ni znal jasno predstavljati. Seveda si je nekatera lahko predstavljal zgolj iz ljudskega izročila tedanjih narodov in antičnih pripovedk, vendar so se dejanska obstoječa bitja od njih v večini pogledov razlikovala. Začel je aktivno preučevati zgodovino vilincev, kasneje še demonov in angelov. Izmed vseh bitij so ga najbolj prevzeli demoni. Z njimi je gojil mnogo skupnih lastnosti. Prevzela ga je demonska temačnost in napadalnost s katero so si branili življenje, prav tako pa ga je fasciniral njihov življenjski slog, ki se je močno razlikoval od družbe drugih civiliziranih skupin. Zdelo se mu je neverjetno, da so demoni kot samotarji ohranili svojo veliko družbo. Poleg preučevanja se je z njimi zbližal in si priboril njihovo zaupanje. Demoni so ga zavzeli za svojega in se z njegovo pomočjo poučili tudi o človeškem svetu, katerega prej niso dobro poznali. Dukats je bil prvi in zadnji človek in privrženec druge vrste do katerega so demoni gojili tak odnos. Tako so tudi obdržali vse njegove zapiske in mladi se jih učimo v opomin, da smo tudi demoni, neglede na predsodke, lahko urejena, čeprav nekoliko bolj divja družba. Iz njegovih zapiskov so demoni ugotovili, da je Dukats opisoval tudi čas med vojno. Po njej je podpiral ustvarjanje mej, toda hkrati je močno dvomil o njihovi moči. Na žalost je bil tudi precej pobožen možakar, zato je verjel, da lahko vilinsko starodavno magijo zlomi tudi močna božja sila, na kar je namignil tudi v svojem tretjem pismu, toda vsi dobro vemo, da vilinske magije ni mogoče izničiti.«
Hiperbol je vprašujoče pogledal in Fioni namenil še podvprašanje. »Omenila si, da si je Dukats kot navaden smrtnik priboril zaupanje demonov. Kako se je slednje zgodilo?«
»Pomagal jim je. Skrbel je za njihove rane v bojih in kadar jih je izmaličila zver. Predvsem je skrbel za tiste, ki se niso znali dobro celiti. Vedno jim je stal ob strani. Med vojno je tudi pomagal pri izdelavi orožja in jim s tem podaril več časa. Ko sem ravno pri tem, vprašal si me zakaj se je začela vojna. V tistem času ni nihče pisal o tem, tudi Dukats v svojih zapiskih ni napisal točnega razloga za vojno. O tem se enostavno ni pisalo in govorilo, kot bi želel, da potomci demonov ne vemo za strašno preteklost. Nastalo je več teorij, a le dve sta taki, ki jima je zanesljivo verjeti. Prva govori o tem, kako je nekdanja vilinska kraljica po imenu Elizabeth, čutila zamero do enega izmed demonov, ki je izdal njeno ljubezen. Bil je njen ljubimec, toda ne le to. Ljubezen med drugimi vrstami je bila že takrat prepovedana in označena za nesprejemljivo, zato se je zavedala nevarnosti, v katero se je spravila. Toda vseeno jo je njen ljubimec prizadel, ko je zaradi lastne varnosti pobegnil stran od nje. Takrat je spoznala tudi, da je nikoli ni ljubil, saj je bil vendarle demon, sama pa je bila slepa od ljubezni. Z njo je čas preživljal le zaradi nepotešenih želja. Do njega je čutila tako sovraštvo, da je angele začela podkupovati z vilinskimi darovi, s ciljem, da bi se ji podredili. Ko jih je imela popolnoma pod svojo oblastjo je z njimi začela manjše napade na demone, ki so se spremenili v veliko večje, pridružile pa so se jim druge višje vrste. Nastal je krvav boj, znan kot vojna.«
Odkašljala se je. Njen glas je bil popolnoma hripav in ni vedela, zakaj jo oče vedno znova muči ponavljati isto zgodbo. Vmes je posegel Billius, narejeno navdušen, da bi sestri olajšal delo.
»Oče, bi lahko jaz povedal drugo teorijo? Ravno včeraj sem jo še enkrat prebral in si jo še bolj vtisnil v spomin.«
»Seveda sin,« je dejal Hiperbol, vesel da se vsaj sin zanima za demonsko zgodovino. Naslonil se je nazaj in se nasmehnil, ko je Billius začel pripovedovati.

»Tam je bila baročna cerkev, bogato okrašena, kakor se je pač spodobilo za baročno cerkev, se je kopala v svetlobi somraka. Obdajale so jo zelene ciprese, ki so se zibale v lahnem poletnem vetriču. Zunaj ni bilo žive duše, le duhovnikova iz leta v leto večja pleša se je upala cmariti se v tisti vročini. Duhovnik je bil oblečen v škrlatno obleko, ki mu je segala vse do gležnjev. Bil je star, imel je upadel in zguban obraz, približevala pa se mu je zaslužena upokojitev. Toda prepričan je bil, da mu je nekaj v življenju manjkalo.
Boga je prosil za stvar, ki bi mu v življenju pomagala in ga osrečila. Moledoval je in prosil: »Bog, usmili se starca. Usmili se svojega podložnika, tistega, ki je vse svoje življenje služil tebi in ljudi poučeval o tvoji veličastnosti. Leta sem se trudil in vztrajal pri veri. Bog, podari mi željo. Le eno željo, ki me bo osrečila.«
Bog je tako na zemljo spustil angela, svojega najzvestejšega prijatelja. Angel je v imenu Boga starcu ponudil njegovo željo. Starec se je porogljivo nasmehnil in dejal: »Želim si nesmrtnost, strašansko moč, ki je ne bo mogel premagati nihče.« Angel je držal svojo obljubo, čeprav mu starčeva želja ni bila po godu. Nasprotovala je zakonom narave in s tem bi porušila ravnovesje v njej. Vendar je bila obljuba obljuba. Starcu je dal moč, ki ga je popolnoma spremenila.
Postal je nesmrten in nepremagljiv. Minevala so leta, starca pa so leta magije, ki se je kopičila v njegovem telesu hudo zaznamovala. Bila je premočna, da bi se z njo spopadel navaden smrtnik, toda duhovnik je zaradi svoje vere preživel, saj ga je krepila. Vendar ima vse svoje slabosti, zato pa se mu je začel mračiti um in prav tako je črna postajala njegova duša. Njegove oči so postale temne kot noč, iz hrbta pa so mu začela rasti krila. Postal je pošast. Prvi in poslednji človeški demon.
Naučil se je priklica drugih demonov iz onstranstva. Privabil jih je na Zemljo, poskrbel, da so se razmnoževali in si ustvaril lastno vojsko demonov. Takrat je Bog na Zemljo poslal angele v veri, da jo bodo zmožni obraniti pogube. Začela se je vojna v kateri ni zmagal nihče. Toda duhovnik je umrl, nihče ne ve komu ga je uspelo ubiti.
Angeli, ki so se do tedaj že navadili na Zemljo, se v nebesa niso želeli vrniti. Z demoni so podpisali Zakon in tako je nastal Elletross, ki ga poznamo sedaj.«

Hiperbol je k ustom naslonil kozarec vina, ki si ga je ob večerih rad pripravil in napravil požirek. Sila zadovoljen je sinu pokimal z glavo.
Poteze na njegovem obrazu so se sprostile in končno je tudi sam spregovoril nekaj besed: »Nikar ne pozabita, da teorije niso nujno resnične. Pravzaprav je druga teorija malo oziroma nič verjetna, saj smo jo v našem svetu ustvarili z namenom, da si najdemo neko poslanstvo. Seveda smo demoni veliko bolj dovzetni za realni svet, angeli pa še vedno tavajo med oblaki in iščejo svojega ‘stvarnika’. Posmehljivo je prhnil. Angele je preziral bolj kot karkoli drugega, čeprav jih ni imel nikoli možnosti srečati. Pravzaprav angelov ni srečal še noben tedaj živeči demon, zato se je Fiona spraševala, ali so zgodbe, ki so jim jih kot otrokom pravili o angelih, resnične.

»Mislim, da bo dovolj za danes,« je še pripomnil, ko je sobo ponovno zapolnila strašljiva tišina. »Lahko gresta. Naslednjič pa se držita našega kraja. Morda nismo več v vojni, toda angeli bodo z veseljem izkoristili možnost, da uničijo čim več naših, neglede na svojo dobroto. Angelskih zvonov morda ni več, toda nikoli zares ne veš. Če bosta spet zašla, vaju ne čaka prijetna lekcija Dukatsovih zapiskov.«

Zaslišalo sem je glasno škripanje stola, ko se je Fiona nerodna skobacala izza mize. Med tem se je ugriznila v ustnico, da je njeno telo prepojila ostra bolečina. Oče in Billius se nista menila za to, sama pa je želela čim hitreje pobegniti iz hiše. Grožnje o lekcijah ji niso prijale, sploh ker je vedela, da jo v prihodnosti res ne čaka ponavljanje zgodovinske snovi, temveč pravšnje mučenje, ki ji je v otroštvu zadalo že mnogo ran in brazgotin. Te so se raztezale vse od komolcev pa do križa. Nekatere so bile majhne in komaj opazne, spet druge pa so skozi leta dobile rdečkast pridih in grozljiv videz, saj se Fiona nikoli ni znala dovolj hitro in dobro zaceliti. Natančnost res ni bila njena vrlina, temveč bolj hiba.

Že je zapustila sobo in za sabo potiho zaprla debela lesena vhodna vrata. Razprla je krila in se podala visoko v nebo, kamor človeška duša ne bi mogla priti.
Bila je že temna noč in temperatura se je močno spremenila, saj je bil zrak veliko hladnejši, kot čez dan. Kljub temu pa je mraz Fioni le prebudil čute, kateri so bili zaradi njenih genov že tako precej izostreni. S svojim vsemogočnim sluhom je zaznala vsak piš. Ko se demonu čuti razvijajo so sprva moteči. Kar predstavljajte si, da slišite trušč hoje najmanjše mravljice na travniku. Sčasoma se demoni na te zvoke privajajo in jih znajo odmisliti. Tako jih je znala odmisliti tudi Fiona, zato se je lahko osredotočila le na zvok vetra, ki ji je mršil lase in na tuljenje volkodlakov, ki so kilometre stran lomastili po gozdu.

S svojimi krili, črnimi kot oglje, je poletela vse do oblakov, ki so bili tisti dan sila vlažni. Pripravljali so se na dež. Ustavila se je tik pod njimi, da si ne bi preveč zmočila kril in tiho opazovala Elletross, ki so ga razsvetljevale samo drobne lučke letečih kresnic.

0
0

Ali bo nadaljevanje objavljeno že danes?

0
0

THE BEST story EVER!!!

0
0

Zmeraj znova me prijetno preseneti! Zelo dobro pišeš! Komaj čakam nadaljevanje!

0
0

Skoraj brez napak!
Obožujem to zgodbo!

0
0

♡♡♡

0
0

Super je!!!!!!!

0
0

Da boste vedeli ampak spremenil si bom ime na: #Elletross_fan
Da veste da sem to ja pa oprosti pokvarjenpuding da to pišem tukaj.

0
0

Kdaj pride naslednji del?
Žal mi je če težim samo zgodba je odlična.

0
0

Jaa vsaki del je boljsi. Ful dobro pises. Nadaljujjjj

0
0

Ful je dobr!
Čimprej objavi nadaljevanjeeeeeeeeeeee

Prikazujem 10 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*