0
0

Hej! Kot obljubljeno, 4. del. Morda je malo bolj zmeden, saj je bil napisan v precejšnji naglici, vendar upam, da vam bo vseeno všeč. Pa prijetno branje.

4. POGLAVJE

»Poberiva se,« je zašepetal, čeprav je to namenil bolj sebi, kakor Igorju. Krdelo volkodlakov mu je v kosti nagnalo strah in bil je presrečen, da ga med zaveso krošenj niso opazili.

»Daj no, pojdiva že!« je še nekoliko bolj jezno dodal, kot bi upal, da bodo besede uničile cmok, ki se mu je nabral v grlu. Igor je poletel v nebu, Vateus pa mu je tiho, kolikor je mogel, sledil, vse dokler se ni od spečega krdela volkodlakov umaknil dovolj, da je lahko v nebo neopazno poletel tudi sam.

»Povedati moram staršem,« se je zamislil med letom in si v mislih ponavljal ene in iste besede. »Povedati moram staršem. Povedati moram staršem.« Besede so imele nanj blagodejen vpliv. Strah je postajal manjši, pred sabo pa je imel jasno zastavljen cilj. Priti je moral do doma in to čimprej. Volkodlaki so bili na napačni strani meje. Kar koli takega se ni, odkar so bile postavljene meje, nikoli zgodilo.

Končno je pod sabo zagledal znano podobo svojega majhnega mesta. Ker je bilo poldne, so bile sence hiš nenavadno kratke, zato so si ptiči prostor za počitek raje poiskali v varnem zavetju dreves, kjer je bilo mnogo hladneje, kot če bi na njihovo temno perje sijalo močno jesensko sonce. Vateusa vročina, pa čeprav je bila že jesen, ni pretirano motila. Sonce je ljubil enako, kot je sovražil dež in bil je navajen sončnih žarkov, ki so ga božali po obrazu.

Nenavadno je bilo, da njegova polt, čeprav je bil soncu neprestano izpostavljen, ni potemnela. Enako je bilo z vsemi angeli. Sonce jim ni škodilo, pravzaprav ga je njihova koža vpijala kot hrano, saj so jim sončni žarki dajali moč in veselje, zato ni bilo nič nenavadnega, če je bilo počutje angela ob deževnih dneh na dnu.

Začel se je spuščati in šele takrat je opazil, da je od njegovega odhoda dolina postala precej vetrovna. V gozdu je bilo drugače, saj so veter zadržala drevesa, tu pa zrak ni imel ovir. Sunek vetra mu je razmršil lase, za nameček pa mu je pravi neurejen vrtinec svetlih las povzročil Igor, ki je navdušeno poletel na njegovo glavo in se tam sproščeno usedel.

»Nisem gnezdo, Igor,« se je zasmejal Vateus in zakrilil z rokami, da bi vrana pregnal s svojega lasišča. Igor je potožil s predirljivim glasom in se mu namesto tega raje usedel na ramo.

»Ne moreš z mano. Ne smejo te videti. Domače živali so tu prepovedane.«

Zdelo se je, kot da za vrana ne obstaja hujša izbira besed, kot je bila ta. Užaljeno se je namuznil in se usedel na bližnje drevo, tako da je angelu kazal hrbet.
Vateus je zavzdihnil: »Takoj bom nazaj. Samo malo potrpi.«

Stopil je do svoje hiše in previdno odprl vrata, kot da bi se bal, da ga bo vsak hip napadel zli duh. V nosnice mu je udaril domač vonj po brezah, ki se je pomešal s slanim vonjem materine kuhe. Če Vateusa ni varal vonj, je mama Rosalia gotovo kuhala jajca z zeleno papriko, čeprav je bila to morda na prvi pogled za nekatere nenavadna kombinacija.

Stopil je v kuhinjo in mama je stala za kuhinjskim pultom, kot je tudi predvideval. Z ostrim nožem je na drobne kose rezala zelenjavo, ki ni bila paprika, temveč por. Kako je zgrešil!

Sprva ga ni opazila, potem pa mu je, ko se je obrnila proti oknu, da bi pogledala če je zunaj še tako vetrovno kot prej, presenečeno pozdravila: »Oh, Vateus! Kje pa si bil? Oh, saj ni pomembno, samo da si se malo ganil iz hiše.« Ni si mogla pomagati, da se ne bi nasmejala. Za sina jo je že pošteno skrbelo, sploh ko je po Igorjevi smrti cele dneve preživel v svoji sobi. Zdaj je šel vsaj malo na zrak. »Pripravljam novo zelenjavno pito. Saj bo to v redu, kajne?« je s strahom v glasu vprašala. Vateus je zadnje čase tudi zelo malo jedel, čeprav to ni veliko vplivalo na njegovo telo. Vendarle je bil angel in hrane ni nujno potreboval za preživetje.

»V redu bo, mama, ne skrbi. Odlična kuharica si,« ji je z nekoliko tresočim glasom odgovoril, mama pa je ob njegovi pohvali zardela. Ni bila vajena, da so ji angeli namenjali komplimente.
Nastopila je tišina in Vateus nikakor ni zmogel predreti ledu. Bal se je, tako zelo se je bal materi povedati za volkodlake. Majhna možnost je bila, da bi mu verjela. Kaj če bi ga zaprla v sobo in mu preprečila izhod, saj bi bila prepričana, da je dokončno zblaznel?

»Nimam izbire,« je sam sebi rekel v glavi. »Naš svet je morda ogrožen.«

Za uho si je s tresočo desnico popravil pramen las, ki mu je padel na čelo in se prisilil, da je odprl usta in iz njih skušal spraviti prve besede. »Mama?«

»Ja, Vateus, povej?« Začutila je njegovo napetost in njene zenice so se močno povečale. Vedela je, da ji mora njen sin povedati nekaj pomembnega. Zatrepetale niso le njene zenice. Vateus je opazil, kako so se navidezno povečale tudi sinje modre šarenice. Sam je imel enake oči kot mama. Podedoval jih je po njej. Niso bile le modre, v njih so se skrivale tudi komaj opazne nitke, ki so med sabo povezovale različne dele obrobe modrega dela očesa. Opazil si jih lahko le, ko je bilo v oči uperjeno sonce, v notranjih prostorih pa vseh skrivnosti očesa nisi mogel prepoznati, neglede na trud.

»Danes sem šel na sprehod. Hodil sem po gozdu, malo sem letel. Vem, da se sliši nemogoče, ampak mama, videl sem volkodlake. Eden me je celo napadel. Toda ni bil samo eden. V bližnji votlini jih je bilo še več mama. Nekako so prišli čez mejo.«

Mama je glasno izdihnila in skušala prikriti hitro bitje srca. »Dragec, verjetno si le priletel preblizu meje. Dobro veš, da lahko vidimo volkodlake, če le letimo dovolj visoko. Tudi če si hodil, bi jih lahko videl z nekoliko višjega pobočja. Vateus, nihče te ni napadel. Verjetno si se le ustrašil in si si vse le zamišljal.«

»Mama, volkodlake sem videl že najmanj stokrat! Ni jih mogoče zgrešiti, niso tako neopazni, tudi če se trudijo. Zakaj bi se jih kar naenkrat ustrašil? Čez mejo so prišli mama. Moraš mi verjeti.«

Pristopila je do sina in ga objela ter mu zašepetala v uho: »Vateus, oba veva, da je tvojo stanje trenutno nezanesljivo. Normalno je, da se zaradi izgube poskušaš zamotiti s takimi in drugačnimi mislimi. Prej si bil večinoma tiho, zdaj pa je na dan prišla domišljija. Zato si domišljaš volkodlake. Zato misliš, da so prestopili mejo. Misli te poskušajo le preslepiti, otrok moj. Zamotiti skušajo tvoj um, da ne bi razmišljal o svojem bratu. Vem, da mi težko zaupaš, a meje so premočne, da bi jih kdorkoli prestopil.«

Zmajal je z glavo, po licih pa so mu začele teči solze. Ni več zmogel zadrževati vso svojo šibkost, ki se mu je nabrala v prsih v preteklih dneh. Zdaj pa mu ni verjela niti mama, ki mu je navadno stala ob strani. Vedel je, da so materine hipoteze resnične, pravzaprav bi bile lahko celo zelo verjetne. Bolj ko si je belil glavo, bolj je začel dvomiti o svojem doživetju. Si vse skupaj res samo zamišlja? Nato pa je pogledal svojo levo roko na kateri je bila še vedno povsem sveža praska, ki jo je povzročila sila volkodlakovega napada. Opraskal se je, ko je padel na tla. To mu je dalo novo moč. Imel je dokaz, da ga je volkodlak napadel, pa čeprav je za vzrok praske vedel samo on sam.

»Mama, vem da je resnično. Vse skupaj sem videl. Lahko ti dokažem, samo pojdi z mano!« Spet je bil poln poguma in novega zagona, čeprav so mu po licih še vedno polzele slane solze.

»Oh, Vateus,« je zavzdihnila, zdaj pa je jokala tudi sama. Za sina je ni še nikoli skrbelo tako kot takrat in ni vedela, kaj naj naredi. Slabo se je počutila tudi zaradi tega, ker je Igorjeva smrt huje zaznamovala Vateusa kot pa njo, čeprav je bila vendarle tudi njegova mati.

»Prav. Pokaži mi. Skupaj bova šla tja in morda boš takrat ugotovil, da si vse skupaj le domišljaš. Morda je res bolje, da se tako spoprimeš z resnico Vateus. Potem boš morda končno spoznal svojo zmoto in gledal na stvari z drugačnega vidika.«

Angel se ni upiral. Mamo je prepričal, da gre z njim in to je bilo dovolj.

Nista izgubljala časa s hojo, zato sta razprla krila in poletela v nebo. Mama ni skrivala svojih čustev in Vateus je vedel, da bi to zadevo rada opravila čimprej. Tudi sam je hotel biti čim hitreje nazaj v varnem zavetju doma, kilometre stran od volkodlakov. Ko je pomislil na to, se mu je v glavi rahlo zavrtelo, v grlu pa se mu je naredila kepa in želodec se je skrčil za centimeter ali dva. Bilo ga je strah, kot še nikoli do tedaj, sploh ker bo zdaj nevarnosti izpostavil tudi mamo, toda druge izbire ni imel. Če je bilo karkoli narobe z mejami, je to moral vedeti cel Elletross. Kdo ve, morda se volkodlaki sploh niso zavedali svojega potovanja preko meja, če se je moč le-teh izničila.

Veter, ki je po nebu preganjal ptice in ju proti gozdu nosil še z večjo hitrostjo, je takrat nekoliko popustil. Bližala sta se ogromni skupini dreves, ki so prikazovale vstop v gozd in angel ni mogel prezreti tišine, ki je bila prisotna. Običajno so v gozdu glasno prepevale ptice, toda tokrat je bilo komaj moč zaznati znake živalskega življenja. Hrup je povzročalo le listje, ki je šelestelo in se premikalo v vse mogoče strani. Toda ptic ni bilo. Vateus ni opazil niti ene.
Takrat se je spomnil na Igorja, ki je morda še vedno čepel na drevesu pred njegovo hišo. Zbal se je zanj, predvsem pa zato, da mu bo vran zameril, ker mu pred odhodom z mamo ni namenil nikakršne pozornosti.

»Bo že potrpel,« si je rekel, »vendarle je samo ptič.« Toda niti sam ni verjel v svoje besede.

Mama se za pretirano tišino ni zmenila, niti je ni opazila. Nikoli ni imela ostrega čuta za dogajanje okoli sebe, kar bi jo lahko v resnejših situacijah pripeljalo tudi do smrti.

»Paziti moram nanjo. Če naju napadejo, moram biti pozoren na oba, ne le nase,« si je zamrmral v glavo, ko je pristal na tla, mama pa njegovega mrmranja ni slišala.

Odpravila sta se po poti naprej. Vateus je hodil pred mamo, saj ta še ni videla tega dela gozda. Od nje se ni nikoli ganil za več kot veter, če bi nanju slučajno planila katera izmed zveri. Rosalia je mirno stopala za njim prepričana, da je nič ne ogroža.

Volkovi bi lahko odšli. Lahko bi se skrili. Tega se je mlad angel zavedal, tišina ptic pa mu je pripovedovala drugo zgodbo. Gotovo so bili še tam, drugače bi bil gozd precej bolj živahen.
»Še malo pa bova tam,« jo je obvestil, ko sta se prerivala skozi ogromno listje praprota. Začuda si je Vateus zapomnil sleherno telo in pravo pot do jame, kljub temu da jo je iz gozda maloprej prestrašeno in brezglavo ucvrl. Čez nekaj minut sta se približala jasi, kjer je bila koča. V bližini ni bilo nikakršnega volkodlaka, vrata koče so še vedno malomarno ležala na tleh. Volkodlaka, ki ga je Vateus tu začaral z uspavalnim urokom, ni bilo več in fant je to pričakoval. Njegovi uroki so bili vedno šibki, saj se magiji nikoli ni dovolj posvečal. Bolj ga je veselilo letenje in pa pripravljanje zdravilnih zvarkov, na srečo pa se je znal z magijo vsaj odlično zaceliti.

»Tu je bil prvi, mama. Prišel sem do koče, ko je planil nadme. Ob napadu je s tečajev odtrgal celo lesena vrata. Uspaval sem ga, verjetno se je že zbudil in odšel. Minile so ure, odkar sem bil tu.«
Mama mu je kislo prikimala, češ da mu verjame, da bi sin prenehal z govorjenjem neumnosti.

»Malo naprej je jama, kjer so … spali. Morda bi bilo bolje, da sva zdaj tiho, če se kje prikaže em … kdo izmed njih.« Zardel je, saj je vedel, da Rosalia ne verjame njegovim besedam. Hitro se je obrnil stran od njenega obraza in se sprehodil po drugi poti ter z očmi previdno iskal zavetje, kjer bi si bilo varno ogledati jamo. Skoraj jo je že videl z drobnim kotičkom očesa, ko pa se je premaknil le nekaj korakov bližje pa mu je zatrepetalo srce. Le nekaj metrov stran od njega je lahko jasno videl obris jame, ki se je zdaj zdela večja, kot prej. Morda je bila kriva drugačna svetloba, ali pa je na to vplivala napaka, ki jo je opazil.

Tam je bila le jama, drevje in skale.

Nobenih volkodlakov.

***

»Ni volkodlakov, ni volkodlakov!« v glavi se mu je vrtelo in v njej so odzvanjale le te besede. Postal je nervozen in na čelu so se mu začele nabirati kapljice potu.
»Ljubček, je vse v redu?« je z zaskrbljenim izrazom na obrazu vprašala mama. Bala se je, da je Vateusa spet spopadel napad panike. Začel se je celo tresti in v vročici zmedeno govoriti.

»Odšli so,« je bilo edino, kar je zmogel spraviti iz sebe.

Rasalia je skoraj moledovala za njegove odgovore: »Kdo je odšel, Vateus, kdo?«

»Volkodlaki.«

»Kje so bili?«

»V tisti jami. Nekaj korakov naprej.«

Z roko se je oprl na bližnje drevo, da s tresočimi koleni ne bi telebnil po tleh. Mama se je prerinila mimo njega, da bi se na lastne oči prepričala o čem je govoril. Zagledala je jamo, ki jo je opisoval Vateus in kot je rekel … v njej ni bilo niti enega volkodlaka.

»Bili so tam mama! Bili so tam. Najmanj štirje, gotovo jih je bilo naokoli še več. Njihova krdela so velika in redko se majhne skupine ločijo od glavnega plemena. Tu jih bi lahko bilo na desetine.«

Roko je položila na njegov hrbet in ga nežno pobožala po desnem krilu. »Otrok moj, ne bom ti lagala. Oba veva, da volkodlaki niso prišli čez mejo. Ne morejo Vateus. Se spomniš kolikokrat sem ti kot otroku prebirala knjige o vilinski magiji? Njihova magija je neustavljiva, ne da se je premagati. Zrušijo jo lahko le vilini sami, za to pa potrebujejo ogromno moč. In če smo iskreni, ljubček, zakaj bi vilini volkodlake spustili čez našo mejo? Z njimi smo bili vedno v dobrih odnosih, prav tako pa se ta bitja nočejo vtikati v zadeve, ki se ne tičejo njihove vrste.« Naredila je kratek premor, zdaj pa mu je iz krila izpulila pero. Bolečina je bila kratka in neopazna, zato se ni Vateus ob njej niti zdrznil.

»Kaj je to?« ga je vprašala in mu pred obraz pomolila njegovo pero.

»Angelsko pero.«

»Ja. Angelsko pero.«

Odvrgla ga je stran, kot bi bilo pero smet, saj jo je v drobnem trenutku spopadla jeza. Le kako je bil lahko njen otrok tako slep za svet? »Povedala ti bom še zadnjič Vateus. Angel si in rojen si na strani meje, kjer smo vsi le angeli. Že stoletja nismo bili združeni z nobeno drugo vrsto in tako je prav. Volkodlaki obstajajo, vendar so na svoji strani meje, kamor tudi spadajo. Ne morejo do sem. Morda jih lahko vidiš, če poletiš do meje, a jim ne moreš blizu. Varen si pred njimi. Naj bodo varne tudi tvoje misli, kajti vse domuje v tvoji domišljiji, ta pa je nevarna, mladi mož.«

»Vem, kaj sem videl. Vem, da je butasto verjeti, ampak mama, vsi vemo, da v mejah obstajajo luknje. Tako so tudi ubili Igorja kajne? Samo za eno potovanje skozi luknjo so si privoščili sveže angelsko meso. In to je bil prav Igor.«

»Kako si drzneš v to vpeljati svojega brata!« Zdaj je že kipela od jeze. V obraz je postajala vedno bolj in bolj rdeča, v očeh pa so se ji začele nabirati solze.

»Ne vem, kje si to izvedel, ampak Igorjeva smrt se ne ne tiče.«

»Njegov brat sem. Zadeva se me še kako tiče. Izvedeti pa ni bilo težko. Z očetom se pogosto preglasno pogovarjata in rada pozabita, da imata otroka, ki imata pretirano dobre sposobnosti sluha.«

»Ne drzni si tako govoriti z mano. Tvoja mama sem in vso pravico imam …«

»Vso pravico imaš, da skrivaš resnico?«

»Vate…«

»Ne mama! Demoni so prišli čez mejo. Vem, da naj bi demoni prišli na miroljuben pogovor o Zakonu, toda nekoga so ubili in to je bil moj brat, tvoj sin! Nekaj dni za tem se čez mejo splazijo volkodlaki. Se ti ne zdi to vsaj malo povezano? Ali je tvoja glava preveč zagledana v moč vilinov, da bi verjela svojemu sinu?« Zdaj se je drl tudi on. Nikoli se ni drznil povzdigniti glasu nad mamo in to je bilo prvič, ko je bil resnično jezen. Sovražil jo je, najraje bi jo kar raztrgal. Takrat je prvič začutil, da se je v njegovem telesu, čeprav je šlo za miroljubnega angela prebudila zver, ki je hotela ven. Hotela je trgati, ubijati in se maščevati. Takrat pa je mama ponovno spregovorila in zver v njem se je umirila.

»Dovolj. Imaš tri mesece pripora. Domov se vrni do večera. Takih neumnosti ne bom več poslušala.« To je povedala tako mirno in osorno, da je Vateusa zabolelo pri srcu. Takoj mu je bilo žal za vse grde besede, ki jih ji je namenil. Toda preden bi se uspel opravičiti, je že poletela v nebo.

Takrat so se prvič tisti dan oglasile tudi ptice.

0
0

OBOŽUJEM TO ZGODBO!!!
Ali pride nadaljevanje še danes?!

0
0

#like

0
0

Zgodba je tako dobra da tudi če so slovnične napake jih sploh ne opazim.
Ta zgodba je res SUPER!

0
0

Pride danes, če mi bo le-to uspelo. Drugače pa jutri.

0
0

Ok super komaj čakam!
Važno da pride; )

0
0

LIKE LIKE LIKE LIKE LIKE LIKE LIKE LIKE

0
0

Saj pride še danes?

0
0

Woaw!!!
Čudovito!

0
0

Super jeeeeeeeeeeeeeee!
Upam da pride nadaljevanje še danes!
♡♡♡

0
0

Ej kje so volkodlaki?
A je mel privide?
Kako je umrl Igor?
Prosim hitro nadaljuj!

Prikazujem 10 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*