0
0

Hej! Moram se opravičiti, ker 5. poglavja nisem uspela še enkrat pregledati. Hotela sem si vzeti čas, da še enkrat pregledam vse slovnične nepravilnosti, a sem se odločila, da si tokrat prihranim to delo, saj ste že vsi prosili za nadaljevanje in enostavno vas nisem mogla pustiti čakati. Res, super motivacija ste 😀

5. POGLAVJE

Bil je mrak. Tiho je čepela v grmu in pred očmi se ji je ob vsakem premiku zarisala temna silhueta obrisov listov, ki ob taki svetlobi še niso bili zelene barve. Celoten gozd je obdajala tema, spale so tudi ptice, ki so se navadno zbudile šele ob sončnem vzhodu. Toda za Fiono ni bilo časa za spanje. Ob mraku je bilo v notranjosti gozda najlažje opaziti srebrnkasto rjav kožuh dlak, ki se je elegantno premikal med drevesi. Kožuh je bila ena izmed redkih stvari, ki jih je lahko sredi noči zaznala sredi gozda. Njen vid se je takrat povezal s sluhom in vohom. Sredi noči je bila nepremagljiva.
Nedaleč proč je bil za drevesom skrit tudi Billius. Oba sta tiho čakala, da se bo v njuni bližini razširil zvok kopit udarjajočih ob odpadlo jesensko listje.

Nista čakala dolgo. Fiona se je ravno dobro navadila na svoj položaj v počepu in po nogah se ji niso več podili mravljinci, kot takrat, ko se je prvič namestila v grmovje. Takrat jo je zagledala. Elegantno je stegovala glavo proti tlom in skrbno pojedla vsako travno bilko, ki je kukala iz tal. Bila je lačna, toda ne tako lačna, kot sta bila Fiona in Billius. Jedla nista velikokrat, a vedno, ko sta se opravila na lov, je njuna želodca razganjalo od lakote. Morda je bil za to kriv nagon in strašna potreba po krvi. Fiona je lahko čutila sladkast okus krvi na svojih ustnicah, prav tako pa jo je privabil njen vonj. Tudi meso je bilo dobro, vendar ni bilo enako kot kri. Poleg hranjenja pa jo je živalska kri delala še močnejšo. Lažje in hitreje je letela, prav tako se je lahko s svetlobno hitrostjo premikala po gozdu in naokoli nosila še tako težke čebre vode, kot sta ji pogosto naročila starša.
Ni smela več odlašati. Priložnost je bila preveč imenitna, da bi jo izpustila. Pognala se je naprej in med tekom izza svojega pasu povlekla preprost nož, ki ga je vedno nosila s seboj. Nikoli nisi vedel, kdaj se boš moral boriti s krvoločno zverjo, ali pa celo z demonom. Poboji v demonski skupnosti niso bili prepovedani, a bili so nezaželeni. Nihče si ni želel, da bi demoni iztrebili svojo lastno vrsto.

Preden bi srna sprevidela svojo usodo, je bila Fiona že pri njej in jo močno prijela za vrat. Konec je bil hitrejši, kot bi človek pričakoval. V trenutku je zgrabila nož in z njim v enem loku prerezala srnin vrat, da je iz njega curljala kri, ki je prelila večino njenega telesa, varna pred krvavo odejo je ostala le srnina zadnjica in spodnji del dolgih nog.

»Tako. Zajtrk ujet,« je ponosno rekla in si spela lase, ki jih je jutranja vlaga spremenila v nenavadno zmedo. Srno je prekotalila na drug bok in potipala za ogromno laneno vrečo, ki jo je imela poleg noža privezano za pasom. Vreča je bila svetlo rjave barve in bila je dovolj velika, da bi pokrila celotno Fionino telo. Toda vreča seveda ni bila namenjena temu. Vanjo je morala spraviti srno, kar pa je bila nekoliko težja naloga. Na srečo je takrat do nje pristopil Billius, nekoliko bolj kislega obraza in ji brez besed pomagal srno odeti v vrečo. Ko sta to opravila se je neslišno usedel na tla in se zastrmel v krošnje dreves.
»Zakaj taka čemernost?« ga je vprašala Fiona, ki ni bila vajena bratove slabe volje. Nenavadno je bilo, da je taka volja Billiusa oblila samo takrat, ko sta odšla na lov. Običajno je bil nasmejan in poln energije, toda lova, iz Fioni neznanega razloga, ni maral.

»Zakaj je to pomembno?«

»Morda, ker si take volje vsakič, ko ujamem srno? Veš, lahko bi se ti kdaj potrudil. Odkar hodiš na lov z mano, nisi ujel niti zajca. Si sploh demon?«

Zavzdihnil je in ji ni odgovoril. Fiona je sumila, da ga je s tem spravila še v slabšo voljo. Za to ji ni bilo mar. Brat je bil resda edina oseba na katero je bila navezana, toda njegove šibkosti enostavno ni prenašala. Še naprej je vrtala vanj, saj jo je mučila radovednost.

»Popoln demon si, Billius. Veš vse o demonski preteklosti, spoznaš se na Elletross in na vse demonske kraje. Niti ena stvar ti ni tuja. Divji si, sploh ko se razjeziš. Potem pa te v slabo voljo spravi žival? Očetu to ne bi bilo všeč.«

»Od kdaj te zanima očetovo mnenje?«

To je bilo res. Fioni je bilo vseeno za očetova pravila, pravzaprav jih je sovražila. Sovražila je svoja starša in pravila, ki sta jih uveljavila. Vendar je bilo tako sovraštvo v demonskem svetu pogosto, zato ni veljala kot nikakršna izjema.

»Vseeno mi je zanj in za njegovo mnenje. Zanima me le, zakaj nisi sposoben ujeti niti najpočasnejše in neumne srne.«

»Ni pomembno.«

»O, pa še kako je pomembno.« Pristopila je do njega z grozečim pogledom in si na hrbet vrgla lase. V svoji črni postavi je izzivalno napela svoje prsi in prekrižala svoje roke. Njene ustnice so se stisnile v ravno črto, nanj pa je gledala zviška in si pustila uporabiti določeno mero avtoriteto.

»Preljubi bratec, te je morda strah živali?« je rekla z nekoliko višjim glasom in zadnje besede skoraj zapela. Morala si je priznati, da je v tovrstnem izzivanju nenavadno uživala. Morda zato, ker si je le takrat lahko dopustila izraziti vse svoje misli, ne da bi jo starši takrat pretepli z bičem, kot so mnogokrat počeli. Najmilejša kazen v njihovi družini je bila noč lekcij, kjer sta z Billiusom ponavljala vsebino Dukatskovih pisem in pomembnih zgodovinskih dogodkov, najbolj pa sta trpela takrat, ko je bil oče slabe volje. Največkrat je trpela Fiona, saj ni znala ustaviti svojega jezika in vseh besed, ki jih je ob določenem trenutku pripravila v svoj zagovor. Toda v demonskih deželah ni bilo pretepanje otrok nič napačnega. Rane so se hitro zacelile in brazgotin skorajda ni bilo, če se je znal demonski otrok dovolj hitro celiti. Fioni je na telesu do zdaj ostala le ena sama brazgotina, saj je bil udarec biča tako močan in ta se je zarezal pregloboko v njeno kožo.

Njeno razmišljanje je zmotil Billiusov glas, njegov pogled pa je bil še bolj upadel kakor oprej. Z njega je sijala tudi jeza in njegovo sestro je to še bolj razveselilo. Demon v jezi pove marsikaj, tudi to, česar v osnovi noče deliti.

»Ni me strah živali. Zakaj bi me jih bilo? Močnejši sem od njih, hitrejši sem od njih. To je navadna bedarija.«

»Zakaj potem vedno čakaš, da jaz naredim prvi korak? Tokrat si stal bližje in srna je bila lahka tarča. Zlahka bi me prehitel. Oba veva, kako tekmovalen si, kadar gre za preizkušanje mojih in tvojih sposobnosti.«

Tokrat je vstal tudi on in se ji grozeče zazrl v oči. »Vsaka stvar, ki se dogaja okoli tebe, se te ne tiče,« ji je zabruil in v jezi pljunil na tla. Zbudil je ptice, ki so se prestrašile in odletele, Fioni pa ni ob njegovem povzdignjenem glasu trznila niti mišica.

»O, pa še kako se me tiče. Moj brat si.«

»Nisem tvoja lastnina, sploh pa ne na tej strani meje. Demoni smo samostojna bitja.«

»Potem pa z mano preživiš nenavadno veliko časa, bratec? Povsod mi slediš. Kamorkoli grem, siliš, da greš z mano. Oče ti pusti le v upanju, da bi me nadzoroval. Me zalezuješ le zaradi očeta?«

Šele takrat je v njegovo glavo zares butnila jeza. Fiona si je prisegla, da je njegov obraz postal rdeč, toda kmalu zatem se je pomiril. Billius je bil nenavadno dober v obvladovanju jeze. Redko kateremu demonu je to uspelo.

»Veš zakaj ti sledim? Oče me je resda prosil naj pazim nate in na tvojo neodgovornost, saj bi lahko našemu družinskemu ugledu povzročila težave.« Zapihal je veter in mu razmršil lase. Zdelo se je, kot bi odpihnilo tudi del njegove jeze, saj je nadaljeval s precej bolj umirjenim glasom. »Resnica je, da se ne zmenim za očeta in naš ugled. Bolj vseeno mi ne bi moglo biti. Resnica je, da te imam rad Fiona. Pristno rad in ne tako, da bi se pretvarjal. Morda demoni res nismo sposobni ljubiti, toda nate sem navezan, kot bi vsak moral biti navezan na svojo sestro. Z mano si bila od prvega dne, ko sva se rodila in upam, da bova lahko skupaj čim dlje. Brez tebe se počutim izgubljeno. Prevečkrat se zavzameš zame, ko je oče jezen name. Prevečkrat se žrtvuješ zame.«

»Bill, tudi jaz te imam rada kot brata, ampak prikrivaš resnico. Preidi k stvari. Zakaj nočeš ubijati živali?«

Pogledal je v tla in prvič je zares povesil pogled. Billius je bil pogosto ponosen na to kar je in Fiona ga je redko videla v občutkih sramu.

»Gnusijo se mi. Gnusi se mi pogled na njihovo truplo, gnusi se mi pogled na kri, ki gomazi po njihovem telesu, ko jih zbiješ na tla. Sovražil sem očeta vsakič, ko je nad tabo dvignil bič in te s tem poškodoval. Nikoli nisem silil v vaške pretepe demonskih dečkov, ki so se med sabo radi ruvali in se prepirali zaradi povsem nepomembnih stvari. Sovražim nasilje Fiona. Sovražim ga. Sovražim živali, sovražim jesti njihovo meso. Ob tem se mu obrača želodec. Sovražim očeta, ki se spravlja nate in sovražim vse druge očete, ki počnejo enako. Sovražim demonske tipe, ki posiljujejo, sovražim vsakršno nasilje. To me ne naredi pravega demona Fiona. Moral bi biti izobčenec. In gotovo bom, če bodo izvedeli.«

Sestri je zatrepetalo srce in za hip se je v njej pojavilo sočutje. Brata ji je bilo žal, prav tako si ni želela, da ga bi izobčila. Tako bi se tudi sama počutila nadvse samotno. Kot je rekel Billius … vedno sta bila skupaj, od rojstva, pa vse do tistega trenutka, ko sta stala v gozdu in se pogovarjala o ubiti srni. Nenadoma se ji je Billiusova bližina zdela vredno veliko več vredna, kot pa prej, ko ni o tem niti razmišljala. V glavo so ji že ob rojstvu vsadili misel, da se demoni ne morejo na nikogar navezati, pa naj je šlo za sebi enako vrsto ali katero koli bitje. Navezati se niso morali niti na stvar. Vendar se njeni občutki niso skladali s starimi nauki. Od njih so se močno razlikovali.

Zavzdihnila je in ga premerila od glave do pet. »Očitno sva oba demona, a demona z napako. Jaz imam rada sončne žarke, ti pa sovražiš nasilje in svežo kri. Starša sta očitno nista dovolj dobro opravila svojega dela,« se je poskusila pošaliti, a je bil Billius preveč slabe volje, da bi ji namenil nasmeh. Prijateljsko ga je boksnila v ramo in se zasmejala.

»Pridi mehkužnež. Srno morava odvleči do doma, če hočeš ali ne. Nekaj morava jesti.«

Tiho sta prijela vsak za svoj konec zmahane vreče in srnino trupno dvignila visoko v zrak. Nista letela, temveč sta se do doma odpravila kar peš, saj je bila Fiona med letenjem s tovorom strašljivo nerodna.

Billius si je med potjo v usta nametal nekaj gozdnih jagod, ki jih v gozdu ni primanjkovalo. Z njimi se ni hranil nobeden od demonov, saj so vsi prisegali na meso, živali pa niso uspele pojesti vseh v tako kratkem času. Jagode in robide so na tistem robu gozda precej hitro segnile, predvsem zaradi jesenskega hladu, čeprav so bile navadno precej obstojne. Po celem Elletrossu so uspevale od pomladi do pozne jeseni, Billius pa je užival v njihovem sladkastem okusu.

»Vidiš, tako bi lahko živel,« je končno spregovoril, po vsaj četrt ure mučne tišine, »jagode in drugi sadeži. Morda bi se lahko naučil gojiti tudi zelenjavo.«

Fiona ni mogla, da se ne bi zasmejala. »Gojil boš zelenjavo? Morda pa je najino mamo oplodil vrtni palček in ne strašljivi demon, kot je najin oče.« Končno se je nasmehnil in prišla sta do njune vasi, kjer so demoni že tekali po prvih opravkih.

0
0

Komaj čakam!!!
Upam in verjamem da ti uspe!

0
0

Super je! Komaj čakam nadaljevanje!

0
0

Pride nadaljevanje danes?
Komaj čakam.

0
0

Super je!!!

0
0

Hvala, pride čimprej, se opravičujem! Imam res strašno gnečo.

0
0

Woaw kok dobr!

0
0

Super je!
Ne moreš si predstavljati kako sem bila vesela ko sem videla da je ovjavljen nov del!!!

0
0

Super zgodba. Next

0
0

Hvala, next verjetno pride danes

Prikazujem 9 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*