0
0

Ponovno, se opravičujem za ogromno število napak. Ni bilo časa za pregled.

Naslednji del pride šele naslednji teden, ker moram najprej urediti vse za nazaj in res urediti poglavja kot se spodobi. Hvala za razumevanje.

6. POGLAVJE

Vedel je, da so le sanje.

Sanjalo se mu je enako kot vsako noč. Sprva se je lahko zavedal, da je stvar le v njegovi glavi in nikakor ni resnična, toda sanje so ga potem povabile še globje v njihove sence in iz neznanega razloga se jim ni mogel upreti. Sprva se je še boril, sprva se je upiral. Toda zdaj je izgubil moč, saj je bil sanj že tako dobro vajen. Dobro je vedel, kaj ga čaka, zato se jim ni znal upreti, čeprav se je hotel. Takrat je izgubil nadzor in podzavest je poskrbela za še eno mučno moč.

Strmel je skozi okno, kot je počel vsak dan, ko je bil Igor še živ. V sanjah je bilo vse, kakor v realnosti. Hakote, ki jih je lahko videl v vsej njihovi veličini so se mogočno vzpenjale vse do neba in na vrhovih teh gora je lahko jasno videl sneg, ki se je bleščal v zadnjih žarkih tistega večera. Bleščal se ni le sneg, temveč tudi solze, ki so utirale pot po njegovih licih. Igorja ni bilo doma že teden dni, čeprav se je zdelo, da je namesto tedna dni minila cela večnosti. Nihče ni vedel, kam je šel, ali natančneje, kam so ga odpeljali. Od ugrabiteljev niso dobili nikakršnega sporočila in dan za dnem so ždeli v svoji hiši v pričakovanju njegove vrnitve.

Tudi tisti prečudoviti dan ga še ni bilo. Hiša je bila brez njega nenavadno tiha in pusta, saj je bil vedno on tisti, ki je v družino nosil smeh in veselje. V Vateusu je bilo še vedno upanje in ni ga imel namen izgubiti, vsaj dokler se Igor ne vrne. V njem je vrela strašna moč. Verjel je, da se bo brat vrnil. Vedel je, da ga mlajši bratec ne bi kar tako pustil samega, vendarle sta bila močno povezana. Prav tako si ni drznil razmišljati o tem, da bi bil Igor morda mrtev. To ga bi le razžalostilo.

Vateus se je rad spominjal Igorjevih las, ki niso bile niti malce podobne angelskim. Bile so barve, ki je bila značilna za demone. Na soncu so bili njegovi lasje temno čokoladne barve, toda v senci so bili le črni. Mnogi angeli so Igorja radi označili za polovičnika, za nepravega angela, čeprav so vedeli, da izhaja iz popolne angelske družine in v angelskem svetu ni bilo verjetno, da bi bil mešanec. Med njimi in drugimi vrstami so bile vendarle postavljene meje. Igor ni nikoli pokazal, da bi se zato pretirano zmenil. Pravzaprav se je Vateusu zdelo, da je bilo njegovemu mlajšemu bratu za to vseeno. Igor je bil neverjetno ponosno bitje. Ponosen je bil na vsak svoj korak, ponosen je bil na to kar je, a ni se hvalisal naokoli. Ponosen je bil tudi takrat, ko je naredil kakšno neumnost. Trdil je, da se je iz tega nekaj novega naučil. Bil je nekaj tako čistega in preprostega, da so tisti, ki so ga zagledali, težko verjeli svojim očem.
Ko je bil Igor majhen, je bil precej plašen angel. Vateusu se je v mislih pogosto zarisala podoba njegovega brata kot otroka, čeprav je ta pred smrtjo veljal kot član zrelega angelstva. Bil je inteligenten in pretkan, tako dobrosrčen in sposoben pomagati soangelu. Pomagal bi tudi kateri koli drugi vrsti in Vateus je to vedel. Četudi je bil njegov brat kot otrok plašen, je že takrat pridobi, vrsto drugih sposobnosti. Vse je znal spraviti v smeh, tudi v najresnejših trenutkih. Morda ga je imel zato še toliko bolj rad.

Ljubil ga je.

Igor ni bil veliko mlajši od Vateusa, čeprav se je to mogoče zdelo po videzu. Vedno je imel nekoliko bolj otroški obraz in počasneje je rastel, toda v svetu angelov, kjer leta dosežejo neverjetne številke, je bil od starejšega brata komaj opazno mlajši.

Vateusu je po licu spolzela še ena solza, ko se je spomnil njegovo snežnih belih zob in popolnega nasmeha, hkrati pa se je v njegove prsi naselil težak svinčen občutek, ki ga je poskušal zliti s tlemi. Igorja je ljubil že takrat, ko je ta prijokal na svet. Ni ga ljubil le kot brata, temveč je Igor postal njegov zaveznik, njegov najboljši prijatelj. Šele ko je Vateus odrasel in se naučil prepoznavati svoja čutenja pa je ugotovil, da je Igor vse več kot le to. Res ga je ljubil, v vseh pomenih te besede. Ko se je ulegel v posteljo je vedno razmišljal o tem kako čudovito bi bilo, če bi se njegove ustnice dotaknile Igorjevih, vendar je misel kmalu pregnal, saj je vedel, da gre za popolno norost.

Bal se je, da je Igor ugotovil kaj čuti, čeprav je bilo to malo verjetno. Bal se je, da je on kriv za njegov pobeg in to ga je še huje zaznamovalo. Tako si je želel umreti. Toda moral je počakati. Morda se Igor vrne.

Še nekaj debelih ur je strmel v vrhove Hakot, potem pa so se vrata njegove preproste sobe škripajoče odprla. Prepih je povzročil, da so se slike na stenah nekoliko zamajale, nekaj listov z Vateusovimi skicami pa je z mize poletelo na tla, a ni bilo videti, da bi se oseba, ki je vstopila v njegovo sobo pretirano menila za nered.

Čeprav je v sanjah podoživljal ta neznosen trenutek, se ni premaknil z mesta in ni se obrnil proti vratom. Vse je bilo enako kot tisti dan.

»Vateus.«

Za sabo je zaslišal glas svojega očeta. Ni mu odgovoril. Sklepal je, da ga bosta starša spet povabila na kosilo, čeprav sta vedela, da ne bo prišel. Odkar Igorja ni bilo, ni imel pretiranega teka. Imela ga nista niti mama in oče, toda onadva sta se bolje držala. Jedla sta le zato, da bi k obedu pripravila tudi svojega sina. Hrane za življenje niso nujno potrebovali, toda vseeno je v želodcu in telesu zbujala občutek rahle sreče. Opominjala je na to, da si živ, kar je bilo v svetu, kjer si preživel mnogo let, ključnega pomena. Zgodilo se je, da so nekateri angeli in tudi demoni od predolgega življenja zblazneli, ker si niso znali polepšati življenja tudi z najpreprostejšimi stvarmi, v tem primeru s hrano. Skoraj so lahko občutili občutek lakote, takrat ko je niso imeli. Skoraj so bili človeški. Vendar so jih od navadnih ljudi ločevale magične in druge moči, pa tudi način življenja in videz.

»Vateus, prosim, poglej me.«

Takrat je vedel, da ne gre za kosilo. Zven očetovega glasu je bil obupan in Vateus se je hotel obrniti, hotel ga je potolažiti, kar koli se je že zgodilo, toda bal se je tistega, kar je sledilo. Njegovo srce je zatrepetalo in vedel je s kakšno resnico se bo moral spopasti. Hotel se je pripraviti do tega, da bi se obrnil na stolu ali pa očetu namenil vsaj kakšno besedo, vendar ni bil dovolj močen, da bi spregovoril. Njegove mišice so bile mrtve, za trenutek pa so umrle tudi glasilke. Ali pa je umrlo njegovo celotno telo, čeprav zgolj za hip. Morda si je želel umreti. Ko pa je prišel k sebi je bil živ, bolj živ kot kadarkoli prej. Lahko je čutil, kako mu bolečina para srce.

Oče je sprevidel njegovo težavo, zato se je on premaknil bližje k njemu. Zastrmel se je skozi okno in Vateusu položil roko na njegovo desno ramo. Njegov prijem je bil močen in angel je bil za trenutek prepričan, da mu je zdrobil ključnico, toda bolečina je potihnila v trenutku, ko je oče s strašnim monotonim glasom spregovoril naslednje besede.

»Odkrili so kje je Igor.«

Bilo je, kot da bi Vateusa stresel električen tok, čeprav ga v angelskem svetu niso poznali. Njegovo srce je še bolj poskočilo, pa ne zaradi strahu, temveč zaradi upanja. Tako dolgo je čakal. Dnevi so se vlekli počasi kot leta in končno bo lahko spet videl ljubljenega brata. Samo upal je lahko, da je v redu in nalašč je preslišal očetov žalostni glas, ki mu je nesramno namigoval, da nekaj ni v redu, Vateusov obraz je sijal kot polna luna in nepotrpežljivo je vprašal.

»Kje je? Kje je, oče?« Sunkovito je vstal in očeta prvič tisti dan pogledal v oči ter čakal na odgovor. Tedaj so se tudi v očetovih očeh nabrale solze in s polnimi usti sline mu je odgovoril: »Sin, Igorja ni več.«

Ni mu hotel verjeti in mu tudi ni verjel. Njegove misli so mu govorile, da se oče gotovo šali, čeprav je bila šala izjemno slaba, vendar je bilo to razumljivo, saj ta nikoli ni imel pretirano dobrega smisla za humor.

»Oče, povej mi kje je! Moram ga videti,« je skoraj zakričal in hitro odkorakal iz sobe do mame, saj mu oče ni podal nobenega odgovora. Počutil se je naravnost grozljivo, ker sta mu starša tako prikrivala Igorjev prihod. Vedel je, da je Igor gotovo nekje zunaj, leži na travi in zasanjano opazuje oblake, kar je počel sleherni dan. Mama in oče sta ga hotela le zase, to je bilo to! Ob hoji se je skoraj spotaknil sam vase. Njegove noge so se zapletale, saj je bil njegov korak prehiter, da ga bi lahko dohajale.

Prišel je do veže, kjer se je ustavil in tam zagledal mamo. Jokala je, kot je jokal oče in kot je nedavno jokal tudi on. Spraševal se je, če je le tako srečna, da se je Igor vrnil. Tudi Vateus je bil srečen, a iz sebe ni bil zmožen izpustiti vseh občutkov. Najprej ga je moral najti in ga stisniti v objem. Tako je pogrešal toplino njegovega telesa, pogled na rutko, ki jo je imel nemarno zavezano okoli zapestja.

»Mama? Kje je Igor?« jo je vprašal precej osorno, saj je mu ni zdelo, da mu bo jasno odgovorila. Planila je v še hujši jok in nazaj zamrmrala nerazločne besede.

Šele ko jih je petič ponovila, je dojel kaj govori. »Ni ga več. Ni ga več.«

»Mama, kje je Igor?!« je še enkrat bolj nepotrpežljivo vprašal, njegov glas pa je bil precej višji, kot je bilo v navadi. Kmalu je zraven pristopil tudi oče, ki je mamo vzel v naročje in jo prislonil ob svoje prsi. Njegova majica je bil mokra od lastnih in maminih solz. Začela se mu je lepiti na telo.
Vateus je še vedno mrzlično spraševal po Igorjevem imenu. Starša mu nista odgovorila in v naglici je odšel iz hiše, klical po njegovem imenu. Pregledal je vse kotičke njihove posesti, a Igor se ni oglasil. Vedel je, da bi se oglasil, če bi bil tu.

Zadelo ga je kot strela z lasnega. Ob odprti kuverti, ki je ležala na stopnišču in je tam dan poprej ni bilo, je bila prislonjena Igorjeva rutka. Nikoli se ni ločil od nje. Takrat je vedel. Res ga ni bilo več.

Stekel je nazaj v hišo in prijel mamine roke. Tresla se je in njene oči so bile krvavo rdeče od vsega trpljenja. »Mama?« je vprašal, kot bi hotel še eno potrdilo in prikimala je, kot bi razumela njegov namig.

Vstal je in začel z rokami butati po steni.

»Ne! Ne more biti mrtev. Ne more biti mrtev, mama!«

»Zagotovo je napaka,« je dodal, ko sta bila njegova starša spet tiho. Še enkrat je besno udaril ob steno in si ob tem zlomil prst, toda ni imel moči, da bi se takoj zacelil. Njegove misli so bile zmedene in zdelo se je, kot bi iz njih pobegnilo vse, kar je imelo pred kratkim pomen. Najbolj ga je strašilo to, da ni čutil ničesar. Bil je prazen. Prazen. Lahko bi ubijal. Lahko bi mučil, pa ga to ne bi ganilo. V njem se je prebudila surova zver. Poznala je le žalost, poznala je le trpljenje. Prevzela je njegovo telo in ga prepričevala, da mu starša zagotovo lažeta. Vse je le laž. Igorjeva smrt je laž.

Vendar je bila resnica takrat preveč očitna, da bi jo spregledal. Njegove misli so lahko znova dojemale vse dogodke in njegovi čuti so ponovno vzpostavili ravnovesje. Čutil je, kako njegov obraz gori od žalosti in obupa, oči so ga pekle, kot bi na njih zlili pekočo lavo. Njegove žile na rokah so neenakomerno utripale in izstopile, saj je bil srčni utrip ponovno divji in bil je v žalostnem ritmu. Koža na obrazu je postala rdečkasta, reagirala pa je tudi tista na pesteh s katerimi je udaril ob steno. Iz enega izmed členkov se je celo vlila kri in rano je obliznil, čeprav tega navadno ni počel. Žival v njem se je pomirila. Spet je bil Vateus.

»Kako se je zgodilo?« je vprašal, čeprav je komaj našel besede. Solze so mu po licih lile v potokih, njegova mama pa se je nekoliko pomirila in spet je bila zmožna govoriti.

»Ubili so ga.«

»Kdo ga je ubil mama, kdo?« Takrat je v njegovem srcu zatrepetala še ena nenavadna želja, hrepenenje po maščevanju. Novo čustvo je tokrat opazil in se ga ustrašil, vendar je svoj strah uspešno skril pred starši. Angeli so bili dobra bitja, ustvarjeni so bili zato, da so naokoli trosili dobroto. Bili so najbolj čisti, brez kančka maščevalnosti. Tega se je ustrašil. Njegova starša sta na dogodek resda odreagirala negativno, toda angelom je bilo dovoljeno jokati in žalovati. Vateus pa je vedel, da bo njuna slaba volja hitro minila, medtem ko je v sebi čutil vse prej kot to. Oh, kako si je želel ubijati. Hotel je ubiti tiste, ki so mu ga vzeli in ni mu bilo mar. Jasno pa mu ni bilo le eno. Zakaj bi Igorja ugrabili? Zakaj ga bi ubili prav angeli? To ni bilo verjetno. Za tem se je skrivalo nekaj več.

Prizor je postajal meglen in Vateus se je znašel v enakem vrtincu kot, ko je odšel v sanje. Ta ga je popeljal nazaj v resnični svet.

Prebudil se je, popolnoma prepoten. Njegovi lasje so se lepili v potne skupke in ko se je usedel je skušal umiriti svoj hiter dih. Enake sanje vsak dan. »Zmešalo se mi bo,« je zašepetal, ko je pogled usmeril na bele stene.

»Zmešalo se mi bo.«

Nekaj ga je rahlo oplazilo po komolcu. V refleksu je sunkovito odmaknil roko in tam je ždel Igor, ki je še vedno nekoliko zaspano preučeval Vateusa. Ni mu bilo jasno, zakaj je bil ta popolnoma iz sebe in je bil sleherni del njegovega telesa ovit v pot.

»Kako si prišel noter?« ga je vprašal Vateus, a odgovor je dobil, še preden bi mu bil vran sposoben pomigniti s svojo majhno glavo. Opazil je, da je zvečer, ko sta se z mamo vrnila domov, pozabil zapreti svoje okno, zato je Igor z lahkoto zletel noter. Vateus se je šele tedaj zavedal, da je na vrana preprosto pozabil, saj ga je prepir z mamo nenavadno izčrpal. Ko je prišel do svoje sobe, se je le utrujeno zgrudil na posteljo.

Vrana je v opravičilo vzel v naročje in ga pobožal po njegovem perju. »Oprosti. Nisem nalašč. Samo veliko se dogaja.« Ni bilo videti, da bi bil vran nanj jezen, zato je Vateusu precej odleglo. Vse kar mu je manjkalo je bilo to, da bo nanj jezen še njegov edini zaveznik.

»Vedno iste sanje, Igor. Tudi ti sanjaš?« ga je vprašal, čeprav ni pričakoval odgovora. Vran vendarle ni znal govoriti, čeprav ga ne bi presenetilo, če bi črna ptica nenadoma spregovorila. Že tako je kazala precej veliko nenavadnih lastnosti.

»Bo sploh kdaj bolje?« se je spraševal in ni bil prepričan v pritrditev, ki so mu jo ponujale misli. Zdaj je bil poleg vsega še ujetnik v lastni hiši. Prej se je v svoji sobi počutil dobro in se iz njeni niti premaknil, toda zdaj, ko mu je bil izhod onemogočen je hrepenel po naravi, po zvoku jelk, ki se zibljejo v vetru in petju ptic.

»Če boš tako razmišljal, boš zblaznel,« se je opomnil. V svojem domačem jetništvu je skušal poiskati stvari, ki ga bi morda lahko spravile v dobro voljo. Morda bi lahko risal, kot je počel mnogokrat pred Igorjevo smrtjo? To ga je vedno zamotilo, vendar je vedel, da bo nad risanjem obupal isti trenutek, ko se bodo njegovi prsti dotaknili pisala. Poleg risanja ga ni zanimalo nič drugega. Pravzaprav je bila to edina reč s katero se je ukvarjal le za svoj užitek. Risal je karkoli mu je padlo na pamet. Običajno je rad ustvarjal portrete ali pa skušal s peresom preučiti vrhove Hakot. Fascinirala so ga tudi drevesa, ki so se majala v vetru ali pa milje polj, ki so se razprostirala v daljave nedaleč od njihovega predmestja. Angeli o jih uporabljali za pridelavo zelenjave, Vateusu pa so večinoma služila kot navdih, pa ne zato, ker bi z velikim veseljem skiciral zelnate glave. Pozimi se je nad polji razprostirala nizka meglica in ko je čeznjo posijala jutranja svetloba jesenskih dni je bil prizor prečudovit. Vateusov dan pa ni zajemal samo ustvarjanje. Čez dan je staršem pogosto pomagal pri njihovih opravilih, ali pa se družil s svojimi prijatelji, od katerih pa se je pred nedavnim nalašč izoliral. Ni hotel, da vidijo njegov obup in žalost. Naravnost užival je v samoti.

Vran je takrat v njegovem naročju mirno zaspal. Vateus ga je imel na sumu, da ga je celo noč opazoval in bdel ob njegovi glavi, medtem ko je sam preživljal grozljive sanje. Načeloma bi tako dejanje vzel kot strašljivo, toda za vrana je bilo to le ljubko in nič drugega. Po dolgem času se je počutil, kot da ga nekdo razume in mu stoji ob strani.

»Ko bi le znal govoriti. Potem bi jim lahko povedal, da si tudi ti videl volkodlake,« se je zamislil, takrat pa mu je čez misli šinila nora ideja. Ni si mogel pomagati in sunkovito je vstal ter stopil proti vratom. Njegova starša sta še spala, drugače bi se iz kuhinje eden za drugim vrstili glasovi vilic in nožev, njegov sluh pa bi zagotovo zaznal tudi nežno pršenje vode, ki bi tekla iz pipe, ko bi mama pomivala posodo.

Igor je iz ust spustil strašljivo užaljen zvok in Vateus se mu je hitel opravičevati ter ponovno pristopil do njega in ga poprijel z obema rokama in ga stisnil v objem. »Oprosti. Ne znam ravnati z živalmi. Še nikoli nisem imel nobene.« Vran je spet nekoliko bolj veselo začivkal in pomenljivo pogledal Vateusa, češ naj nadaljuje.

»Če so volkodlaki prišli čez mejo in sva edina, ki sva jih videla, bodo gotovo čez mejo prišli še drugi. Morda so se opravili nazaj v svojo domovino, toda nihče ne pravi, da ni mogoče, da se vrnejo. Če sem lahko pridejo volkodlaki, gotovo obstajajo napake tudi v drugih mejah. Ugotoviti morava, kaj se dogaja. Dobro vemo, kaj se je zgodilo, ko sta se združili demonska in angelska rasa. Svet je postal temačen in skozi življenja preživelih so lomastile le sence katastrofe. Vojna je strašna reč Igor in ni mi do tega, da bi jo doživel.«

V resnici se ni toliko menil za meje. Morda so jih volkodlaki ogrožali, toda to se mu ni več zdelo vredno omembe. Bolj zanimivo se mu je zdelo to, da bi morda z odkrivanjem resnice našel tudi podrobnosti o Igorjevi smrti. Tako bi se lahko maščeval tistim, ki so ga ubili. Želel si je njihove smrti, tega ni mogel več prikrivati, niti sebi.

»Igor, odkriti morava, k vse je za tem!« je vzkliknil in zbal se je, da je s povzdignjenim glasom zbudil svoja starša, ki sta verjetno še vedno spala, razen, če sta se odpravila na jutranji polet, kar sta naredila vsakič, ko je bilo zjutraj dovolj sončno in mirno, brez enega samega vetriča. Vran je ob njegovem vzkliku v pritrditev veselo zakrakal, kot bi si tudi sam želel tega junaškega podviga, čeprav ni vedel, kaj točno ima Vateus v mislih.

»Morala bova zapustiti dom,« je nekoliko bolj kislo pripomnil, ko je pomiril nemir in navdušenost svojih misli. Ideja o pobegu in odkrivanju resnice ni bila slaba, toda tudi nevarna. S tem pa bi na cedilu pustil tudi svoja starša, ki resda nista bila najboljši osebi, ki bi si ju je lahko zamislil za mamo in očeta, a vendarle sta ga vzgajala in ga nista zavrgla, hranila sta ga z naravnost izvrstno hrano in mu omogočala vse, kar je bilo pomembno za mladega angela … ko je bil majhen, sta mu pustila, da se igra s svojimi vrstniki, prav tako sta ga odpeljala v šolo kjer se je poučil o svoji in o drugih vrstah ter o zgodovini elletrossa, pa tudi njegovi geografski sestavi. Zahvaljujoč tega je poznal vse vrhove Hakot, ki jih je opazoval izza svojega okna, poznal je vse reke, ki so tekle skozi dežele, znane pa so mu bile tudi nevarne čeri, ki so kukale iz razburkanega morja vsakič, ko se je nad Elletrossom pojavila nevihta. Na koncu je sklenil, da je ideja o pobegu naravnost nora, celo smešna, a vseeno je čutil, da jo mora izvesti.
»Saj se bom vrnil nazaj,« je rekel sam pri sebi, čeprav se je zavedal, da ga lahko ob vseh njegovih prihodnjih podvigih ujamejo možje prve postave. Angelskih zaporov ni bilo, toda vseeno so nekateri angeli skrbeli za red v deželi. S tem ni bilo težav, saj je bil angelski svet vendarle miroljuben in so vsi spoštovali pravila, toda če si prekršil katero izmed njih, si osramotil družino. Tega si Vateus ni želel. Njegova mati in oče si takšnega slovesa nista zaslužila, še najmanj pa tega, da bi jima to povzročil njun sin, zdaj edinec. Leta bi preživela v posmehovanju in zaničevanju le zaradi neumnih maščevalnih podvigov Vateusa.
Bolj kot je razmišljal, bolj je ideja postajala nesmiselna, vendar se mu je še vedno zdelo, da jo mora uresničiti. Vran ga je pri tem nepotrpežljivo gledal in moledoval za Vateusovo končno odločitev. Angel se je takrat končno odločil. Poslušal bo svoje srce, kot so mu pravili mnogi angeli, ki so bili od njega mnogo starejši, pravzaprav so bili tudi v angelskem svetu prave starine.

»Sledi svojemu srcu.«

Sledil bo svojemu srcu. Poiskal bo morilce svojega brata. Še vedno pa se mu je v glavi iskrila nevarna misel, da so morda govorice o umoru Igorja lažne in je ta navsezadnje vseeno žil. »Nehaj, glava.,« se je začel pogovarjati sam s sabo. »Igorja res ni več in s tem se bom nekoč sprijaznil. Še lažje pa se bom sprijaznil takrat, ko se bom maščeval za njegovo smrt.«

Odločeno je pogledal ven in vranu pomignil, naj se mu usede na ramo. Prvič se je usedel na hladno marmornato polico svojega okna in je, preden se je odrinil s police in skočil na tla, rekel.

»Prekršiva vsa pravila. Pojdiva.«

Skočil je na tla in preveč je bil zaposlen s tem, da bi neslišno in neopazno ušel iz mesta, zato ni opazil šibkega žara drobnega temnega plamenčka, ki je zasijal v njegovem srcu.

0
0

Jooj, oprosti meni. Res sem preveč burno reagirala. Resnica je, da imam slab dan in potem napadam vse po vrsti.

Kaj pa če se takole zmeniva. Bi mi dal svoj elektronski naslov, pa ti tja pošiljam kratke dele zgodbe? ^^ če ga nočeš zaupati tu gor mi lahko kar direktno pišeš na 007zala@gmail.com

Pa še enkrat oprosti. Sem bila jaz tista nesramna.

0
0

Woaw!
Super zgodba in tudi ti pokvarjenpuding si res super oseba vsaj glede na tvoje odgovore. Res vsa čast. Drugače pa ti želim da ti uspe vse uredit in tega ne jemlji kot da ti to želim ker bi hotel redne objave. Seveda bi mi bilo to všeč samo ne želim da si da bi se zi nabiralo zaradi nas ki želimo brat. Pa upam da nisi pod pritiskom ko te vsi sprašujemo kdaj pride novi del.

0
0

Tudi jaz ne želim da bi bila pod pritiskom a včasih si res ne morem pomagati in vprašam po nadaljevanju.

0
0

Ti veš, da je možnost, da ti kdo ukrade zgodbo?
Ker jaz si jo lepo kopiramo v Word vsakič, ko napišeš nov del in ko boš mela končano bom lepo pokazala učiteljici, katere sestra dela pri eni založbi.
Komaj čakam, da izdam svojo prvo knjigo.

0
0

Oh, tega se še kako zavedam. Ampak moje upanje v človeštvo in njegovo nemarnost ne umre tako zlahka. Vem tudi, da taki komentarji spodbujajo k temu, da bi nekdo prenehal s pisanjem, zgolj iz čiste zlobe.

Tako da, bom nehala z objavljanjem. Ne zato, ker bi se bala kraje, ampak zaradi odnosa bralcev. Takih umazanij pač ne bom podpirala.

0
0

KAAAAAAAAAAAAAJ?!!!!!!!
Boš res nehala z objavljanjem?!!

0
0

KAAAAAAAAAAAAAJ?!!!!!!!
Prosim ne nehaj, čeprav če boš nehala bo povsem upravičeno glede na to kaj je napisala Gala.

0
0

Gala kako si lahko napisala nekaj tako ZLOBNEGA in kako ti pade na pamet da tako GOLJUFAŠ!!!
Mi bomo zaradi tebe tako izgubili NAJBOLJŠO zgodbo na pisalnici!!!
Ne morem verjeti da obstajajo taki ljudje.

0
0

To pa je dolga zgodba… bi se jo dalo malo razčleniti recimo da daš piglabje na 2 dela? To je zato, ker me fullll začnejo bolet oči pa glava če dolgo zrem v računalnik. Hvala. Ni zato, da nebi mogel dovolj jitro brati samo imam očala inše neke probleme z očmi.

0
0

Mi je zelo žal, verjemita. Samo na to enostavno ne morem odreagirat tako, da bi nadaljevala z objavljanjem … tveganje je pač preveliko

0
0

Te popolno razumem, ampak žal se ne da vsako poglavje lepo razčleniti, prav tako je stvar mnogokrat nepregledna (verjemi, sem že poskusila drugje)

0
0

Srčki. Ne se bat takih kraj. Objava zgodbe pomeni poglobljeno delo z urednikom itd. Nekdo, ki je zgodbo ukradel, tega pač ne more.

Če pa to ta nori posameznik naredi in po nekem čudežu zgodbo res objavi, ti preprosto dvigni glas in pokaži, kaj se je zgodilo na svetovalnici in razkrinkaj osebo, da ti je ukradla zgodbo. To je za kradljivko ogromna sramota. Ne se bat. Kreativnost mora ostati na prvem mestu. Svet kulture ima žal tudi drugo, nesramno, temno plat, ampak nič hudega. Tu smo zato, da ustvarjamo!

0
0

Ok, te popolnoma razumem, ampak prosin razumi tudi ti mene, da se bom potem moral branju tvoje zgodbe odpovedati.

0
0

Super!!!!!!!!!!!!!!

0
0

Kok dobro!!!
Sploh ne vem kaj bi napisal ker je res THE BEST!!!

0
0

Potem se branju odpovej, nihče te ne sili v to. Imam.dovolj drugih bralcev in ne vidim razloga, zakaj bi zgodbo prilagajala samo eni osebi, ko pa jih je tu toliko,več. Glede na to, da imaš ti problem, si pomislil na to, da bi lahko sam kaj ukrenil glede tega? Lahko prebereš en dan le nekaj odstabkov in drug dan nadaljuješ. Možnosti je ogromno.

0
0

Res dobra zgodba! Super-kul!

0
0

Oprosti, vprašal sem te samo, če bi ti lahko naredila kaj glede tega in po tvojem odgovoru sem ugotovil, da ne moreš. Nočem te issiljevati s tem, da zgodbe ne bom več bral samo res škodeuje mojemu zdravju in, ker ni v tvoji moči, da ni glede tega naredila bom pač naredil sam… samo želel sem ti povedati zakaj, ker zgodba je res profesijonalna ti pa si me tako rekoč napadla 🙁 . vem, da iz mojega odgovora tudi ni bilo mogoče razbrati čustev glede besed, ampak te res nisem želel ali imel namena na tak način issiljevati. Oprosti.

Prikazujem 18 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*