0
0

Tokrat brez slikce, XD
******
“Katy Roberts!” Zasukala sem glavo v levo in pred seboj videla Tio.
“Ej, kaj pa je?” Obula sem si all starke, ki sem jih imela že včeraj in zaklenila omarico.
“A si oddala prijavnico?”
Pokimam in začnem hoditi iz šole. “Pa ti?”
“Res si jo oddala?” Ustaviva se in Tia samo zre vame, kot da bi ravnokar padla iz Lune.
“Ja, pa ti?” sem spet ponovila vprašanje od prej.
“Ja, a potrebujes inštruktorja? Pač lahko bi ti pomagala izbrati pesem pa to.” Nasmehne se in mi pomežikne.
“Amm … Ne, hvala,” rečem in si v uha utaknem slušalke nato pa se poslovim od Tie. Glasbo si uklopim, ko izginem za vogal.
Hitro natipkam sporočilo za Luka.
~Jaz sem končala s šolo, kdaj prideš?
-POŠLJI-
Moji koraki so vedno manjši in moja hoja je upočasnjena.
Telefon se oglasi. Lukovo sporočilo.
~Pri pošti?
Na hitro pomislim: Pošta je tik preden zavijem na dovoz pred našo hišo. Super!
~Pridem kmalu
Moji koraki so zdaj dolgi in moja hoja je pospešena. Čim hitreje poskušam priti do pošte, čeprav mi ne ravno uspeva.
Mogoče pa me zaustavljajo dvomi. Dvomi, ki jih mam glede Luka …
Telefon spet zapiska. Tia je.
~Ob petih pred parkom. Brez izgovorov!
Zmedena ji hitro odpišem in se pri tem ustavim, saj nisem sposobna pisati med hojo.
~Zakaj? Je kaj narobe?
Pritisnem pošlji in pouzdignem glavo. Pred pošto že vidim Luka in moja hoja se avtomatsko pospeši.
“Ej!” V pozdrav vzdigne roko in mi začne hoditi naproti. Eno roko ima skrbno v žepu druga pa mu visi ob telesu.
Nisem ga hotela takoj napasti z miljoni vprašanj o tem, kaj je včeraj mislil s tem, da imava drugačno življenje in pogled nanj. “Greva v hišo? Nik mi je zjutraj rekel, da ga danes ne bo do petih.”
“No do petih bova že,” je rekel in se nasmehnil. Pokimala sem in začela hoditi proti moji hiši, medtem pa sem po torbi iskala ključe, da bi jo lahko odklenila. Našla sem jih v zadnjem trenutku, ko sva že stala pred vrati. Ključ sem utaknila v ključavnico in ga zavrtela. Kljuko sem potisnila navzdol, da so se vrata odprla, in ustopila v hišo. Počakala sem, da je tudi Luke ustopil ter nato zaprla in zaklenila vrata.
“Upam, da ne boš v šoku, ko boš zagledal mojo sobo. Za osemnajst oz. skoraj devetnajst letnico je zelo razmetana,” sem se opravičila Luku, medtem ko sva hodila do sobe.
Vrata so bila že odprta, saj sem jih tako postila zjutraj, in videlo se je, da sem Luku povedala resnico.
Po postelji so ležali zvezki, ki jih danes nisem potrebovala- po navadi sem jih spravila zvečer. Pred omaro je ležalo nekaj nogavic in knjige. Na pisalno mizo pa je padla atomska bomba svinčnikov, kemikov in barvic.
“Veš, ugotovil sem, da si zelo iskrena,” reče Luke, ko stojiva na vrhu stopnišča pred mojo sobo. “In to mi je všeč … Tako kot tvoja soba.” Nasmehne se in se usede na rob postelje, kjer ni zvezkov.
“No, a bova začela?” sem hitro zamenjala temo in se bolj vrgla kot usedla na stol poleg pisalne mize.
“Lahko,” segel je v žep in ven potegnil telefon. Nekaj je tipkal po njem, nato pa se je začela predvajati neka pesem. Poznala sem jo. To je bila Tiina najljubša pesem skupine 1D. Ves čas si jo je predvajala, ko je izšla.
“They don’t know about us, poznaš?”
Pokimam in začnem mrmrati melodijo.
“Dobra si. Mislim, da sva že na pol poti.” Pritisne na pavzo in ustane iz postelje. Napoti se proti meni. “Ampak preden začneva mislim, da sem ti nekaj dolžan.” Usede se na tla in prekriža noge, tako da sedi po turško.
“Pojasnilo,” šepnem in zdrsnem iz stola na tla ter se z rokami ulovim. Sama pred seboj pokrčim noge in nanje naslonim glavo.
“Ja …” Pogleda v zrak in požre slino. Tudi sama jo in čutim, kako se mi v grlo naredi en velik debel cmok.
Pomaknem se bliže njega in glavo naslonim na njegovo ramo. Ob njem se počutim varno. Ob njem sem lahko Katy, kakršna sem, ko sem sama. Takšna Katy, ki me nihče ne pozna.
“Luke,” šepnem in uzdignem glavo. Z dlanmi mu obrnem glavo, tako da gleda proti meni, in naslonim moje čelo na njegovo. Mogoče sem naredila napako, ampak bila je vsaj prijetna in ne taka kot ostale.
“Katy, tisto o življenju sem rekel zato, ker …”
“Ker?”
Tišina od prej se je znova pojavila in odločila sem se, da jo pretržem.
“Luke, lahko mi zaupaš,” sem rekla in se poravnala.
“Ker sem po smrti staršev ostal sam.” Pogled je usmeril stran in zdelo se mi je kot, da to ni resnica, kot da mi nekaj prekriva, in to mi ni bilo niti najmanj všeč.
Pri vratih je pozvonilo in počasi sem ustala ter se sprehodila do vrat. Odklenila sem jih ter odprla.
**************************
Mnenja?
In hvala za vse komentarje♡

0
0

Nadaljuj

0
0

Super je! Čim prej napiši nadaljevanje, ker me zelo zanima kdo je za tistimi vrati!

0
0

Res noro dobra zgodba zelo mi je všeč čimprej nadaljuj☺

0
0

Nov del ju3☆☆ + HVALA za vse te komentarje. Res, da se vam ves čas zahvaljujem, ampak res mi ogromnoo pomenijo. HVALA♡

*Želi kdo posvečen del? (Idejo dobila na igrah 123 XD)*

0
0

NADALJUJ!!!!!

0
0

Obožujem to zgodbo in nujno moraš nadaljevat.

0
0

Ja zgodba je the best komaj cakam nadaljevanje

Prikazujem 7 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*