0
0

5. POGLAVJE
Jutro, ki ni bilo skoraj nič svetlejše od noči, je bilo megleno in nič kaj prijetno. Edino kar me je pomirilo je bil mali volkec ob meni. Ta se je začel zbujati. Odprl ja svoj mali gobček in na široko zazehal. Bilo je mrzlo jutro zato sem ga objela in ga stisnila k sebi. Šele zdaj me je prešinilo, da potrebuje ime. Pogledala sem v njegove kot oglje črne oči. Gozd. Ja, tako mu bo ime.
”Gozd”, sem po tiho rekla.
Volkec, ki je to verjetno to slišal, me je z iskrečimi očmi pogledal. Izgleda, da me je razumel in, da mu je bilo všeč. Zadovoljno sem vstala, vzela svojo torbo in se razgledala po gozdu. Naredila sem nekaj korakov in se nato ustavila. Pogledam volkca, ki pa se je odpravil na drugo smer. Tudi on se je ustavil in z glavo pokazal v smer v katero se je namenil. Mali glasek mi je govoril naj grem za Gozdom (volkcom). Pogledala sem v smer v katero sem želela iti, nato pa v smer v katero je zakorakal Gozd (volkec). Zakorakam po potki za katero se je odločil Gozd (volkec (upam, da si boste lahko zapomnili, ker bom nehala pisati ‘volkec’)). Pa naj mu bo.
Med hojo vsake toliko časa zaslišim šumenje listov na drevesih. Pomirim se s tem, da so verjetno to živali, čeprav nisem prepričana v to.
Hodila sva še nekaj časa, ko se je pred nama pojavila črna senca. Mislila sem, da me bo od groze pobralo. Kakor hitro je senca prišla je tudi odšla.
La kaj je to?!?!

0
0

Zdaj sem prebrala vseh 5 delov in res je srčkana zgodbica. Ni ti treba več pisati ‘volkec’, samo pazi na velike začetnice. Čim prej nadaljuj, res me zanima kako se bo razvilo 🙂

0
0

luštkana zgodbica!!! 🙂
čim prej nadaljuj!!! 🙂

Prikazujem 2 rezultata
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*