0
0

Nekaj naslednjih dni je potekalo povsem normalno. Prišel je ponedeljek. Mama je vstopila v sobo. “MAMI!” je bilo vse kar sem rekla. Prijela me je za roko. Bila je tiha in oblečena v črnino. Videla sem, da ji gre na jok. “Kaj je?” sem končno izdavila.”Ariana?” sem vprašala. Mama me je povlekla skozi vrata bolnišnice. Bila sem vesela, da bom videla dom, a kaj je narobe z mami? To mi ni šlo iz glave. Tedaj se je mama vsedla na klop. Dejala mi je, tiho plašno, odkrito, drhteče: “Li, nekaj ti moram povedati.” Bila sem nestrpna, napeta. “Tvoj oče.” “KAJ!” sem skoraj jezno-žalostna zavpila. Mama je planila v jok.” “MRTEV JE.” V oči so mi stol
pile solze. Bila sem strta. Z mamo sem stopala po sivem betonu. Piha je jesenski veter. Občutek sem imela, da sem na svetu sama z mamo. Obiskali sva grob. Med potjo mi je mama pojasnila da je oče umrl na travniku, pri vožnji s kolesom. Padel je čez skalo, ki je porej ni bilo nikoli tam in si zlomil hrbtenico. Bil je mrtev. Skala je dan po nesreči izginila. S poti sem utrgala belo lilijo in jo dala na grob. Tedaj sem zajokala. Sredi travnika je stal bel križ poleg njega pa bea lilija. Tedaj pa sem zagledala nekako “dimast” napis ANNABELLE, ta je še to isto sekundo izginil. Z mamo sva ostali sami, sami v prevelikem svetu, polnem pošasti, medtem ko naju oče varuje in kliče tja daleč onstran iz nebes.

0
0

Super grozljivka! Zelo zanimiva.Pa piši še kaj.

Prikazujem 2 rezultata
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*