0
0

Iz hiše je bilo še vedno slišati kričanje. Bili so kriki bolečine. Trije prišleki so se s strahom v očeh spogledali. Sofija je jazela sapo in otrplo zamrmala: “Ali imam prisluhe, ali pa sem res slišala ta blazen krik?” Čez trenutek ji je Ruben odgovoril: “Žal jih nimaš. Kaj naj bi to pomenilo?”
“Le na en način lahko izvemo!” Julijan je na grozo drugih dveh naredil korak proti veliki medeninasti kljuki. “Pazi na manire!” se je iz transa prebudila Sofija.”Ne moreš kar tako, meni nič, tebi nič, vdreti v hišo. Opozoriti moraš nase…” Julijan jo je prekinil: “Mogoče kje vidiš kakšen zvonec gospodična Vseveda?” Dekle
je le s prstom kujavo pokazalo na nek kičast obroč na sredini vrat. “Ljudje so včasih uporabljali tolkalo. Če ti slučajno ni jasno, kaj to je, me pozneje poišči in ti bom natančneje razložila…” Sledilo je
zavijanje z očmi obeh
fantov. Zdaj je že Ruben postal nestrpen. “No daj, zmigaj se! Če ne boš potrkal ti, bom pa jaz!”
Razdraženo je prijel za tolkalo in trikrat močno udaril. Po vili se je
razlegel glasen hrup trkanja. Zaslišalo se je škripanje lesenega poda. Nekdo prihaja. Kmalu so
zacvilila vrata. Najprej so se odprla le za ped, nato pa sunkovito na stežaj. Mladina pred vrati je v pričakovanju skoraj
umrla. Le kdo je odprl?Najprej sploh niso ničesar
videli. Notri je vladala popolna tema. Čez nekaj sekund so opazili silhueto, ki je stala približno en meter od
vrat. Bila je ženska. “Dober dan otroci!” jih
jeogovorila z mehkim glasom. Trojico je kar izstrelilo do nje. Z zanimanjem so jo pozdravili. “Smo prišli na
pravi naslov? Ali tukaj živi gospa Mortema
Tenebris?” je žensko
vprašal Ruben. “Pozdravljeni. Sem Elizabeth Swan, tukajšnja služkinja.” Ustnice so se ji raztegnile v širok nasmeh, da so ji lica pordečela, kot dve veliki sočni breskvi. Bila je prav prikupna. Ruben jo je vprašujoče pogledal, saj še zdaj ni odgovorila na vprašano. “Aja, saj res” Swanova se je očitno spomnila, da mora odgovoriti. “Res, prišli ste k njeni visokosti Mortemi Tenebris. Kaj pa je narobe?” Obiskovalce je zaobjela s vprašujočim pogledom. “Sem kaj takega rekla?” Oni so se namreč že nevemkolkič v tem dnevu od začudenja spogledali. Mislim, kdo svoji gospodarici govori “njena visokost”? so govorile njihove oči. Sofija je pohitela: “Ah nič, nič. Samo veseli smo, da smo prav prišli…”. “Meni se to ne zgodi ravno vedno,” je v smehu dodal Ruben. Elzabeth se je prisrčno zahahljala. “Oh otroci, kako rada jih imam, pa jih vidim le malokrat. Vstopite, vstpite vendar.” Hišna gospodinja je zamahnila z roko in se odmaknila otrokom. Ti so stopili skozi temen lesen obok. Spreletel jih je srh, ob nenadnem hladu. Zadgetali so in obstali z odprtimi usti. Stali so v prečudoviti ogromni predsobi. Pravzaprav se temu res le stežka reče predsoba. Spominjala je na avlo. Bila je razkošno a staromodno opremljena. Ob vhodnih vratih sta stali ogromni pozlačeni vazi, po tleh so bili razprostrti dragi izvezeni tepihi, ogromna francoska okna so krasile ogromne žametne zavese. Pred njimi je stal zastrašujoč kip. Ogromna kamnita kača, ki je ovijala ribo iz temnega marmorja. Podoba teh dveh živali je stala med dvema polkrožnima stopniščema. V ogromni avli je bilo pravzaprav čisto vse zastrašujoče veliko. Sofija, Ruben in Julijan so se očarani vrteli in vrteli okoli svoje osi in si ogledovali lepoto, ki jim jo je ponujal prostor.
Po temno vijoličastih stopniščnih preprogah se je čisto potiho spuščala prelepa gospa srednjih let. Njena škrlatna krinolina se je vlekla za njo. Temni lasje pa so kar plapolali okoli njene glave. Tanke temno rdeče ustnice so se na nek način ujemale z njenimi očmi. Bila je podobe rajske. Njene srčaste ustnice so se nenadoma odprle. “Toplo dobrodošli” je rekel njen hladen glas. Trije novinci v hiši so sunkovito obrnili glave proti desnemu stopnišču. Znova otrpli, tokrat od gospejine nenavadno popolne lepote, so zamomljali v pozdrav. Slišalo se je nekaj takega, kot Dober dan. “Če še niste ugotovili, sem jaz Mortema Tenebris. To je moj dvorec, ali vila. Kakor hočete. Naj vam bo jasno, da se imenuje Nemi kamen.” S prisiljenim nasmehom je še dodala: “Čistitke za zmago na nagradnem natečaju. Prišli ste na turistično kmetijo. Upam, da se boste imeli pri meni lepo.” To so bile njene zadjne besede, preden je odšla. Enako tiho in elegantno. Ker jih med govorom ni spustila do besede, je Sofija šele zdaj lahko vprašala služkinjo Elizabeth:
“Gospa Swan, smem vprašati kje ta kmetija sploh je? Prej je nisem videla. In gospa Tenebris me v tistih staromodno lepih oblačilih niti malo ne spominja na kmetico…” Služkinja si je roke pomela ob njeno dolgo krilo in rekla: “Prvo kot prvo. Prosim, ne kličite me gospa Swan, recite mi preprosto Eliss. Glede kmetije… Po gospodaričinih navodilih, vam moram povedati, da je oddaljena približno en kilometer od tu. Upravlja jo kmet Florint. Zdaj pa pojdite do vaših sob.” Je še dodala in se obrnila. “Kje natančno sploh so?” je hitro vprašal Julijan. “Oh, skoraj bi pozabila. Saj ne morete vedeti. Ne živite tukaj.” Lopnila se je po čelu in se opravičila. Naročila naj gredo po stopniščih in prišli bodo v svoje, drugo nadstropje. Zahvalili so se in prijeli prtljago. Preden so šli, jim je Swanova namenila pogled, ki ga niso razumeli. Lesk v njenih očeh jim je hotel nakaj povedati. Prijela se je za glavo in stekla skozi bližnja vrata. Trojica je dvignila obrvi in se spet spogledala. Zbali so se, da to spogledovanje nekaj pomeni. Raje so se zatopili v svoje misli, ki jih ta trenutek res ni primanjkovalo. Sledili so navodilom in se povzpeli po stopnišču. Levem stopnišču. Bilo jim bi neprijetno hoditi po stopnicah, ki so vodile h gospe Mortemi.
Prvo nadstropje je bilo enako čudovito, kot pritličje. Po stenah s tapetami, ki so bile poslikane z zastarelimi motivi vrtnic, je viselo na stotine slik. Ko so hodili, se jim je zazdelo, da jih ljudje na slikah opazujejo. Prišli so do konca hodnika. Tam so bile stopnice. Bile so drugačne. In vodile s v temo…

0
0

Wow, super zgodba!!! 🙂

0
0

Super ste! ❤

Prikazujem 2 rezultata
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*