0
0

“Še zdaj ne razumem tiste slike…” je zmedeno povedala Sofija. Trije prijatelji so hodili po stopniščih v pritljičje. Hodili so proti jedilnici.
Ko so si ogledovali sliko v temni kamri, ki je bilo v resnici podstrešje, so zaslišali odmevajoč gong. Uganili so, da je to znak za kosilo. Svoje stvari so
hitro spravili v sobi. Predtem so se odločili, da
bosta fanta skupaj, Sofija pa sama v enoposteljni sobi.
Ko so prišli v vhodno dvorano, so na levi zagledali gong in velika bela vrata. Predvidevali
so, da je za njimi jedilnica. Ruben jih je odprl za ped, ko je za njimi zagrmel močan glas. “Kako si drznete odpirati ta vrata?!” Bila je
Mortema Tenebris, ki je stopala po desnem stopnišču. “Ampak… mi… em…” se je jecljajoče opravičeval Julijan.
“Izpljuni že!” je nestrpno zavpila. “Sploh ni važno, ta vrata so za vas prepovedana in izogibajte se jim v velikem loku.”
Oni pa so le prestrašeno prikimali in ubogljivo stopili pet korakov stran od vrat. Sledili so sledi, ki jo je kazal Mortemin iztegnjen kazalec.
Pohiteli so k vratom in
Sofija se je spomnila, da je soznja prej stekla gospodinja Elizabeth. Ko so se vrata odprla, se je trojici zazdelo, da so se znašli v pravljici. Ogromna miza, ki je bila
včasih očitno kos kraljevega pohišva, se je dobesedno šibila pod težo dobrot. Na sredini je stal velik bronast jušnik, okoli sta bila dva krožnika, v obliki elipse,
polna prekajenega mesa z brokolijem, na srebrnem krožniku je bilo kar preveč maslenega krompirja, zelena in grška solata, pečena zelenjava, bele, rdeče, mesne omake.
Poleg vsega pa so opazili tudi najrazličnejše sladice. Od barvnih pudingov, sadnih kolačkov in pit, do čokoladnih mussejev in krem brulejev. Planili so na hrano in ni jim bilo mar, kaj si je ob
njihovem ne ravno vljudnem početju, mislila Tenebrisova. Ta je kot prava kraljica sedela na razkošnem prestolu na robu mize. Jedla je čisto tiho in počasi. Vseeno je bila
prva, ki je pojedla. Kasneje so trije prijatelji ugotavljali, da je vase spravila le en košček mesa, dva krompirja in grižljaj lešnikove
pite. Ko je pogoltnila, je vstala, s pogledom premerila prisotne in rekla: “Danes greste na kmetijo, kjer boste dobili nadaljne napotke.” Takoj zatem je šla iz jedilnice. Sofija je pogoltnila in se
nečesa spomnila. To je bil pravi trenutek. Obrnila se je proti gospodinji Eliss
in jo premišljeno ogovorila: “Ne vem, če vas smem to vorašati, a res nas zanima.” Swanova je z zanimanjem privzdignila
obrvi. “Le daj, kar
vprašaj,” jo je spodbudila. “No, ko smo stali pred hišo, smo zaslišali… kričanje. Je bila to gospa Tenebris? Prosim, razložite nam.” Eliss je za trenutek pogledala v stop in čelo
se ji je orosilo. Dejala je: “Ahh… Kje pa… To, to sem bila jaz. Zadaj na vrtu sem videla veliko podgano…”
“Aja, to pojasni vse,” se je nasmehnilo dekle “Tudi meni niso ravno pri srcu.”
S tem je bila ta tema zaključena. Nekaj časa so še jedli, nato pa je Ruben spustil vilico in nož. Pogledal je oba prijatelja, kakor da bi ju želel vprašati za dovoljenje. Ta sta mu
negotovo prikimala, saj sta vedela kaj misli. “Hm, gospa Eliss, ste mogoče kdaj opazili tisto sliko na podstrešju?” Gospodinja je spet pomencala in naposled odgovorila: “Na podstrešju je veliko slik v škatlah. Oh, saj res. Misliš Tisto sliko?” se je spomnila. “Em, verjetno
Tisto, ja,” je skomignil. “Kdo je tista ženska? Vse nas je na nekoga spominjala. Poznate staro gospo, ima nenavadno modre oči?” Gospodinja je rahlo zardela, potem pa
povedala: “Ah, naj vam bo. Povedala vam bom. Čisto potiho, ker gospodarici zagatovo ne bi bilo všeč, da vam to pravim.” Prijatelji so se ji prihuljeno približali in
prisluhnili. “Ona je stara prednica gospe Tenebris.”
“Ampak imata potem Mortema in starka z avtobusa kaj skupnega? Sta si mar v sorodu?” Elizabeth se je spet prijela za glavo. “Otroci, sprašujte me toliko! Pomiti moram posodo. Se vidimo pozneje.” Odvihrala je v kuhinjo. Sofija, Ruben in Julijan so se spogledali in šli v svoji podstrešni sobi. Na poti so srečali Tenebrisovo, ki jih je ledeno pogledala. “Predlagam vam, da greste na plažo,” je rekla. Niso se ji upali oporekati. “Hvala za predlog. Res je vroče,” je kar najbolj vljudno rekel Julijan. Stekli so po brisače in se preoblekli v kopalke. “Kje sploh je plaža? Ah, jo bomo že našli. Danes se res več nočem približat Tenebrisovki…” Skozi okno so videli Swanovo in ji pomahali. Dobro so se počutili, da so spet zunaj. Dvorec se je v njihovo zavest slabo zapisal že prvi dan. Sprehajajoč po vasi, so opazili, da so ljudje drugačni kot oni. Spominjali so jih na ljudi iz res starih filmov. Pomislili so, da so se znašli v vasi, ujeti v času…

0
0

Ahh, kot vidimo vam naša zgodba ni preveč všeč… sploh vam ni všeč. Ko ne dobiš niti enega konentarja ni ravno najlepše… Naš trud in čas gre očitno v nič. Nevemo, če je sploh smiselno nadaljevati z zgodbo o Treh junakih? Vrejetno bomo objavili že napisane dele, potem pa konec…

Prikazujem 1 rezultat
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*