1
0

Sofija, Ruben in Julijan so hodili po vasi. Ljudje, ki so hodili mimo njih, niso bili navajeni nobenih obiskovalcev. Vanje so buljili, saj so se trije prišleki zelo razlikovali od njih, vaščanov. Njihov izgled je bil drugačen. Obleke so bile modernejše in frizure od trojice niso bile tako staromodne. Niso
se počutili prav dobro, ker so na sebi čutili prav vse oči. Pohiteli so proti odcepu, kjer je stal znak
za plažo. Ko so opazili, da je odcep v bistvu majhna stezica, obkoljena z visokimi drevesi in gostim grmičevjem. “Pogledala bom na Google maps. Ne vem, če bi tukaj kam prišli…” je
predlagala Sofija. Prižgala je telefon in takoj ugotovila, da ni internetne povezave. Mobilni podatki ne delujejo. “Ni povezave!” je zagodrnjala. “Saj res, hotel sem vama povedati.
Niti v vili Nemi kamen je ni,” je vzkliknil Ruben. Prijatelj ga je ogorčeno pogledal. “Ta kraj je pa res za časom.”
Odločili so se, da bodo šli kar po stezici. “Nekam bomo že prišli.”
Po nekaj korakih so
zagledali prve ljudi. Ob poti so bili parkirani tudi avti. Res stari avti. “Oh, takšne avte sem videl v tehničnem muzeju!” Groza.
Prišli so do konca stezice
na vrhu hribčka. Od tam se je videla skoraj cela plaža. Plaža polna ljudi. Presenečeni nad množico, so stekli dol. Otroci so čofotali v vodi, se lovili, gruča fantov je
skakala v vodo, veliko pa se jih je sončilo. Tudi od teh ljudi jih je nekaj razlikovalo. Tokrat kopalke. Da ne bi ravno
vsi opazili razlike so stekli v vodo. Po petnajst minutnem plavanju, je k njim prišla mlada plavalka. “Živjo!” jih je pozdravila. “Sem Anabela. Kdo ste pa vi? Ste se priselili sem? Kje živite? Le obisk pri starih starših?” Zasula jih je s ploho vprašanj. Ruben jo je smeje pošprical in jih predstavil. “Tukaj smo le začasno. Zmagali smo na nekem natečaju, za nagrado pa smo prejeli nekajdnevno bivanje na kmetiji,” ji je razložil. Sofija ga je dopolnila: “Prebivamo v dvorcu Nemi kamen, pri gospe Mortemi Tenebris.” Anabela je zazijala in se izgovorila, da se ji mudi. V trenutku je ni bilo več. Trije prijatelji so se spogledali in se dogovorili, da imajo te reke za danes dosti. Na obali so se hitro ovili v brisače in tako skrili svoje lepe kopalke. Ko so hiteli po poti, je Sofija naenkrat kriknila. Pred njimi se je zvijala velika črna kača. Julijan je odskočil v desno, Sofija pa je vsa panična skočila na drugo stran. Ravno tja pa je lezla tudi kača. Njena desna noga je pristala na kačinem repu. Prestrašeno dekle je še bolj zakričalo in brezglavo steklo po poti naprej. Fanta sta pohitela za njo. Sofija je v histeričnem joku prva pritekla do dvorca.
Iz notranjosti so se spet razlegali grgrajoči kriki…

0
0

No kaj porečete na ta del? Verjetno ste ga prebrali že na svetovalnici a vseeno naju res zanimajo vaša mnenja. Že obrabljena tehnika drugih: če vam je všeč in če zelite, da nadaljujemo, napišite nekaj ali pa vsaj “naprej”. Hvala! 🙂

0
0

Pišite naprej! Vsi trije. Vaša zgodba mi je zelo všeč.
PS: kje pa je tretji junak?

Prikazujem 2 rezultata
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*