0
0

Na kmetiji je vse potekalo dobro. Sofija je krtačila konje, Ruben je namesto dekleta kidal gnoj, napravil je res plemenito gesto. Torej vse je potekalo dobro, dokler niso vsebolj temnega neba prekrili težki oblaki. V trenutku se je ohladilo. Julijan je občutil spremembo in pogledal
skozi prašno okno v hlevu. Pripravljalo se je na nevihto. “Pohiteti bom moral, če hočem ostati suh…” si je mislil. Hitro je zmetal preostalo
seno v korito za kravo, pospravil vile in stekel skozi glavna vrata. Še preden je naredil nekaj korakov je bil že čisto
moker. Ostre mrzle kaplje so kot miniaturni nožiči rezale meglo, ki se je nabrala okoli kmetijskih poslopij. Zavzdihnil je in se pognal za prijateljema, ki sta bezljala k vratom
hiše kmeta Florinta. V majhni veži so naredili pravo lužo, saj je iz njih kar curljalo. Kmet jih ni prav nič lepo gledal, a jim je vseeno skuhal topel čaj. Sedeli so na neudobni zofi in se na tiho
zgražali nad grenkobo v skodelicah. Sofija se je čez nekaj časa popraskala po ri… hočm reči zadnji plati in zastokala: “To delo me je pošteno utrudilo!” V tistem trenutku je v sobo vstopil
Florint. “Utrudilo!” je zavpil “Raje ne pomisli več na utrujenost. To je bil vaš prvi delovni dan. Še veliko imate za opraviti. Kar navadite se. In ti, dekle, ti boš
dobivala najtežje naloge!” Prijatelji so se v strahu začudeno spogledali. Sofiji se je začela tresti spodnja ustnica, v očeh pa so se ji začele nabirati solze. Tega res ni
pričakovala. Z mešanico
jeze, žalosti in ogorčenosti, je vstala. Pogledala je Florinta in mu z drhtečim glasom zavpila: “Začenjam te sovražiti!” Pograbila je jopico in odvihrala skozi vrata. Takoj, ko je
sprevidel njene namene je Ruben vstal in nameraval pohiteti za njo, a ga je kmetov jezni pogled prikoval nazal na zofo. “Sofija!” je še vtegnil zavpiti, ko ga je Julijan močno dregnil s komolcem pod rebra, češ naj utihne. Objokana Sofija je mukoma odprla škripajoča vrata, ki so se upirala močnemu vetru in odločno zakorakala v dež. Ostre kaplje so jo bičale v
obraz, zato je poiskala zavetje v hlevu. Stekla je k svojemu najljubšemu
konju in ga objela. “Sovražim ta kraj! Obžalujem, da sem sploh prišla sem! Hočem domov!” je objokana vpila v konjev bok. Nato pa je spokojno trkanje dežja razsvetlila močna bela svetloba. Strela. Strela je udarila. Udarila je v hlev.

0
0

To je zelo dobra zgodba

0
0

a je kidal dekleta? in zelo zelo grozlivo

0
0

Prosim, medo poo? Kaj si želel/a s tem povedati? Ne nihče ni kidal deklet, le dekle je kidalo gnoj. Razumeš? In ja, hvala za kompliment.

Prikazujem 3 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*