0
0

Udarila je strela. Kot bi tenil je bila slamnata hlevska streha v plamenih. Ognjeni zublji so se hitro širili po stari leseni zgrabdi. Sofija, ki je še vedno jokala ognja še ni opazila. Presketanje slame in nenavadna toplota pa sta jo opozorili na dogajanje okoli nje.
Fanta in kmet Florint so še vedno sedeli v skromni dnevni sobi in se greli s skodelico čaja v rokah. Ruben hotel vprašati, če gre lahko po prijateljico, a ga je nekaj zmotilo. Vsi so se zdrznili. Prestrašen krik je razparal tišino. Takoj za tem pa so se slišali še kriki konjev. V trenutku so že stali pred odprtimi vrati in z grozo

zrli v žareči hlev. Iz njega so zvrzeli trije preplašeni konji in zavili proti gozdu. Dež je še kar vztrajal, a mokrega razbijanja na njihova lica še zaznali niso. Pognali so se proti hlevu. “Sofija, Sofija, kje si?!” sta vpila fanta. Usavili so se pred vhodom pred katerim jim je pot zapiral debel lesen tram. Spet so zaslišlai vreščanje dekleta, tokrat zelo blizu. Nikakor niso mogli iti noter. Fanta sta se na vsak način trudila odmakniti prepreko, a jima ni vspelo.”Moj konj, moj konj! Mortema!” je brezglavo kričal kmet in se držal za glavo. Ruben se je vrgel na tla našel ozko odprtino. Neustavljiva
sila ga je vlekla notri. K Sofiji. Splazil se je spodaj in zakašljal. Notri je bilo pouno dima in vroče je bilo kot v peklu. Zaslišal je šibko kašljanje in stekel proti zadnju boksu. Pred njega so padali goreči kosi lesa, a nič ga ni
zaustavilo. Ves omotičen se je vstavil ob boksu,… ki pa je bil zaklenjen. Poklical je Sofijo. “Ruben, oh Ruben,” je dahnila ta. “Vrata od boksa so zklenjena, Ron pa je še vedno notri!” mu je panično zahlipala in ga objela, ko je splezal čez ograjo k nje. “Spraviti ga morava ven. Samo kako?” Fant je močno brcnil v lesena vrata boksa. “Ogenj! Ogenj lahko sežge vrata, da nam naredi prosto pot.” “Kaj si znorela?! Naj zdaj čamamo da sežge vse. Ja kar izvoli. Uzeli se na tla, vzemi knjigo za krajšanje časa, jaz pa bom malo zaspal,” se je sarkastično razjezil Ruben. Sofija je zavila z očmi in stekla do gorečega lesa na tleh. Jezno ga je zgrabila in vrgla v lesena vrata. Kmalu je les zagorel. “Hitro, pomagaj mi z Ronom,” je v kašljanju izdavila. Omotičnemu konju sta pomagala vstati. Hiteli so skozi plamene, ki jim z bolečino res niso prizanašali. Sofija se je va omotična sedi teka zgrudila na tla in krčevito jokala od bolečine in neustavljivega kašlja. Pogumni Ruben se je želel dokazati kot pravi junak, zato je dvignil dekle in jo nesel, kakor ženini neveste. Julijan in Florint sta bila še vedno pred vhodom. Fant je ravno do konca zlomil že dogorel tram, da je imela trojica prosto pot na varno. Sofija in Ruben sta brez moči obležala na tleh in si pihala opekline, konj pa se je miril v kmetovem objemu. Dež je kajkmalu pogasil ogenj. Kup pepela in ožgana kamnita stena sta ostala kot boleč spomin na požar, ki je skoraj vzel mlada življenja.

________________________________
Prosimo za komentarje, ker ti nam sploh dajejo motivacijo za pisanje, ki pa nam je primanjkuje zaradi skopega števila komentarjev. Zanima nas, če vam je naša zgodba sploh všeč, kaj vas moti, kaj naj spremenimo, da vam bo zgodba zanimivejša. Naj so naslednji deli krajši? Plis, hvala

0
0

HUDA ZGODBA ŠE PREHUDA JE

0
0

Super

Prikazujem 2 rezultata
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*