0
0

Pozdravljeni nazaj!
Sklenili smo da znova obudimo našo zgodbo, tukaj na pisalnici. Prosimo, da nam poveste vaše mnenje v komentar.
_______________________________________________________________________
Tistega dne je padal dež. Stari avtobus je hrumel po makadamski cesti, bržeča pokrajina pa je na trenutke spominjala na Škotsko megleno podeželje. Temni vrani so kot senca zla sledili tako rekoč muzejskemu eksponatu na cesti. Če si dobro pogledal, si skozi zatemnjeno šipo uzrl tri razposajene obraze. Pravzaprav eno vznemirjeno dekle in dva mrkogleda fanta.
“Kam sploh gremo? Nekam bogu za hrbtom,” je zdolgočaseno zanosljal eden izmed njiju. “Ah daj no, zakaj sta tako pesimistična. Sprostita se vendar. Saj gremo vendar na nagradni izlet. Tega ne doživi vsak,” ju je dekle skušalo spraviti v dobro voljo. “Ah pajade! Ti temu praviš nagrada?! Mene bolj spominja na kako dolgočasno šolsko ekskurzijo, Lucija,” je rekel drugi fant.
Sopotnica ga je zgroženo pogleda in se namrdnila: “Prvo kot prvo, ekskurzije so lahko prav zabavne, drugo kot drugo, sploh mi ni ime Lucija, ampak Sofija.” Obrnila se je stran od fantov, ki sta zavilabz očmi. “No to napako ti lahko oprostim, saj se poznamo le nekaj ur,” je dodala zatem. Temnolasec z okoglimi očali, ki rahlo spominjal na Harryja Potterja, se je z vzdihom izrl po avtobusu. Bili so edini potniki, razen stare gospe z električno modrimi očmi in nenavadnimi rdečkastimi pikami. “Malo neprijetno mi je. Tista starka bulji v nas kakor, da smo osmo čudo sveta,” je zašepetala Sofija. A izgledlo je kakor, da jo je starka slišala. Rdeči ogenjčki v njenih skrivnostnih očeh so nenadoma ugasnili. Kakor, da bi se nečesa spomnila se je zdrznila in umaknila pogled. Trojica je dvignila obrvi in se posvetila vsak sebi. Pteostanek poti je potekal v tišini. Čez slabe pol ure so pokrajino zamenjale stare hiše. “O, poglejte kako lepo. Izgleda kot v pravljici,” je zacvilila rdečelasa Sofija. Fant po imenu Ruben je seveda imel nakaj za dodati: “Pha, prav gotovo. Res pravljično,” se je še namrdnil. Tokrat je imel prav. Hiše so bile vegaste in pokrite z gostim bršljanom. Kar naenkrat je voznik vstavil, še pred posebej staro hišo. Ostanki zelene barve s polknic, pa je dodala svoj strinski učinek. “Prispeli smo,” je napeto vzdušje pretrgal čemerni voznik starine. Trojica se je zazrla v staro gospo, v pričakovanju, da bo izstopila. A ta ni niti mignila s prstom. “Kaj še čakate, otroci?!” je revsknil voznik. Mladi potniki so se zgroženo spogledali ob spoznanju, da bodo tukaj preživeli nadaljnih nekaj dni. Prvi se je zganil, Julijan, fant z očali. Prijel je svojo potovalko in se začel riniti med sedeži. Ostala dva sta mu z odporom sledila. Rubenu se je zazdelo, da jih je starka zlobno ošvrknila s pogledom. Avtobus je odbrzel, oni pa so obstali pred zastrašujočo vilo, ujeto v času. Iz vile se je zaslišal predirljiv krik…

0
0

Sem se že bala, da se vse te super zgodbe, ki so nastajale že na svetovalnici ne bodo več nadaljevale kot vedno super tvoja grozljivka je res napeta in čudovito opisuješ dogodke piši piši

0
0

Hej! Vi ste tako super!!! Jaz sem vaša naj naj fenica. Bodite tako super in najboljši še naprej!

0
0

Hej! Tvoja zgodba mi je zelo všeč! Nujno se mi moraš pridružiti v moj knjižni klub. Najbrž se ga spomnite… Pregledal sem celo zgodbo in nisi imela niti ene napake! HUDO!

0
0

Oprostite, ampak kolikokrat moramo še napisati, da boste dojeli da zgodbo pišemo trije? Morda zveni preveč grdo, a to pač morate vedeti… Drugače pa ful hvala za lepe komentarje! 🙂
Sorry,
TRIJE junaki

Prikazujem 4 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*