0
0

Tukaj je novi del. Hvala vam za vse komenterje. Naj povdarimo da smo pisatelji trije ne pa samo eden. Prosim komentirajte to zgodbo.
_____________________________________________________________________________
Gosta tema na vrhu stopnic, je poskrbela, da je Julijanu, Sofiji in Rubenu v trenutku upadel ves pogum. “Ali sta prepričana, da je to pravo stopnišče?” je vprašalo dekle. Fanta sta jo srepo pogledala. “Midva? Saj nas že ves čas ti vodiš!” Rdečelaska jima je pokazala kujavo pokazala jezik. “Obstaja kašen drug vhod? Upam.” “Kar tukaj
bomo šli, boječka. Še nikoli nisi hodila po temi in… malo čudnih stopnicah?” jo je prekinil pogumni Julijan. Zajel je
sapo in hrabro prehodil prve tri stopnice. “Nisem še hodil po tako škripajočih stopnicah…” S tem je nova prijatelja poskusil spodboditi, da se
mu pridružita. “Vse je enkrat prvič,” je zavzdihnil Ruben “pojdiva”. Potrepljal je Sofijo po ramenu in družno sta priškripala do
Julijana. Stopnic kar ni hotelo biti konec. Vedno bolj so škripale in postajale so vse bolj nestabilne. “Iuu, ogabno!” je z mešanico groza, gnusa in presenečenja zavpila Sofija. “Pajčevine naravnost sovražim! Zagotovo se zdaj en kosmat pajek sprehaja po mojih laseh…”
“Umiri se punca! Pajka sem videl in vem, da se te je ustrašil bolj kot si se ti njega! Ni ga v bližini dveh metrov. Pojdimo,” je prestrašenko poskušal pomiriti Ruben. Prejel je Sofijin zahvaljujoč pogled. Kakor so v temi lahko razbrali, so vedeli, da jih do vrha loči le še nekaj stopnic.
Na vrh so prišli povsem utrujeni. Znašli so se na ozkem podestu, ki je imelo troje vrat. Drugega pohišva, razen majhne omarice in stola ni bilo. Skozi majhno okence, skoraj lino, je prihajal pramen svetlobe. V tem žarku, edinem svetlobnem viru, je bilo videti neskončno veliko prahu. “Sploh ne vem, kako bomo tukaj dihali” Ruben je začel narejeno težko
požitati zrak. “Očitno se moramo navaditi na to… Torej. Zmigajmo se v sobe,” je dejala rdečelaska. “Upam, da bodo sobe lepše, kot to.” Vsak je stopil do svojih vrat. Kot vsa vrata v hiši, tudi ta niso bila naoljena. Sofija je imela težave z otpiranjem svojih, zato sta fanta odprla pred njo. “No ja, ni tako slabo. A vseeno sem pričakoval lepše.” Ruben se je strinjal z Julijanom: “V primerjavi s famozno avlo…” Očalar je ugotavljal, da ima v sobi kar dve postelji, Ruben pa se je navduševal nad pogledom skozi okno. “Sofija, kako pa je pri tebi?” se je spomnil vprašati eden od fantov. “Ne morem odpreti vraAAAAAAAA!!!” Nenaden krik je Julijana in Rubena izstrelil iz sob. Stekla sta do tretjih vrat. Pred njimi je vsa bleda stala Sofija in si pokrivala usta. Gledala je v temačno kamro. Na steni, nasproti nje se je bohotila ogromna slika dostojanstvene gospe v naravni velikosti. “Kaj pa je, se je kaj takega zgodilo?!” sta zaskrbljeno spraševala fanta, potem pa okamenela. Videla sta sliko. “Joj, za trenutek sem pomislil, da pred nami v vsej svoji veličini stoji Tenebrisova! Kako sem se ustrašil!” Sofija je močno prikimala: “Saj zato sem se pa tako ustrašila! In vesta, da sem ugotovila nekaj groznega. To je…”
“Starka z avtobusa!” so zavpili vsi trije hkrati. “Poglejta vendar te električno modre oči z rdečimi pikami v njih,” je rekel Ruben. “Vse je zbledelo, le oči so popolne.” Julijan je zmedeno zmajal z glavo, ko se je približal. “To ne more biti ona. V kotu slike je namreč datum
njene smrti. 28.7. 1703.”

0
0

Zelo super zgodba, pohvala vsem trem. Samo zanima me, kako se zmenite kdo piše kateri del?

0
0

Em, najprej hvala tistemu, ki je namesto nas objavil ta del (prosimo, da tisti napiše zakaj je to naredil, ker smo Trije junaki mi in ne ti). Ginny dele pišemo vsi trije skupaj. Kadar smo skupaj je preprosto, kadar pa smo oddaljeni se posvetujemo preko kamere.

0
0

Zgodba je super. Se vidi, da ste vešči v sukanju pisala. Le tako naprej. Ali pišete za kakšne natečaje? Če ne -škoda. Se splača (Če ne drugo, zaradi nagrad!)

Prikazujem 3 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*