0
0

Zdravo.
Malo sem se dolgočasila in nastalo je tole.
Kako se vam zdi?

Velika cerkvena ura je ravno odbila polnoč.
Ženska, cela oblečena v črno je tekla po ulici, k sebi pa stiskala sveženj odej. Vanje je bila ovita majhna deklica. Čeprav je spala, je vsake toliko odprla oči, vendar je bila premajhna, da bi se zavedala kaj se dogaja.
Ženska, ki je še pred minuto na vso moč tekla, se je naenkrat ustavila.
Ozrla se je na levo, proti vratom majhne zanikrne trgovine. Pred njimi je stala moška postava.
Hodil je gor in dol in očitno čakal nekoga.
“Kdo si?” je vprašala in stopila bližje. Med tem je imela prst natančno uperjen vanj.
Moški je pogledal proti njej, vendar ni odgovoril.
Ženska je stopila bližje, prst pa še vedno imela uperjen v moškega.
Po nekaj sekundah tišine se je na konici ženskinega prsta pojavil svetleč plamen ognja.
“Scarlett jaz sem. Pomiri se” je z prijaznim glasom dejal moški.
Scarlett je stopila do moškega in ga previdno objela. Še vedno je držala deklico, zato je morala biti pazljiva.
“Joe, ne straši me več tako” je rekla Scarlett in ga pogledala globoko v oči.
Joe se ji je nasmejal, nato pa pogledal deklico v njenem naročju.
“Hej Lucy” je rekel in jo pobožal po glavici.
Lucy se je zbudila, vendar ni zajokala. Ko je zagledala obraza svojih staršev, se je nasmehnila.
Joe jo je vzel v naročje in jo poljubil na lice.
“Se še bova videla” ji je šepnil in jo dal nazaj njeni mami.
“Se vidiva Scarlett” je rekel še njej in jo objel.
“Prosim pazi nase” je šepnila Scarlett s solznimi očmi “ne smejo te ujeti!”.
Njen mož ji je pokimal, se trkrat zavrtel okoli svoje osi in na mestu izginil.
Scarlett se je obrnila in odšla dalje.
Zbala se je, da bi jo kdo videl, zato je znova začela teči.
Lucy v njenem naročju je zdaj že trdno spala. Ko jo je Scarlett ošinila s pogledom je videla, da se smehlja. Najbrš zato, ker je po dveh tednih spet videla očeta.
Kmalu je prišla do svojega cilja. Na pol podrte, stare zgradbe. Brez kakršnegakoli oklevanja je odprla vrata, ki so skoraj padla s tečajev in vstopila.
Ko je bila noter, se je najprej odpravila naprej po hodniku, nato pa zavila na levo. Prišla je v čisto majhno sobo.
Stopila je do ene izmed sten. Namesto prsta je tokrat dvignila celo roko, ki je zažarela v ognjenih plamenih. Začela je iskati nekaj na steni.
Hitro je našla kar je iskala.
Njena roka je nehala žareti in z njo je pritisnila na gumb v obliki dlani, ki je bil na steni.
Tiho je zarožljalo.
Že v naslednji sekundi je pred njo stal velik prehod, ki se je spuščal približno za meter in pol. Takoj, ko se je odprl so se bakle same od sebe prižgale.
Scarlett je Lucy stisnila čisto k sebi in stopila v prehod. Čez nekaj sekund je slišala, da se je vhod zaprl.
Po starih kamnitih tleh je stopala dalje, dokler se prehod ni začel dvigovati.
Ko je stopila ven, se je znašla v mnogo lepši ulici, ki jo je poleg tega še dobro poznala.
Brez, da bi se ozirala je stekla naprej do največje zgradbe. Bila je bele barve z različnimi kipi okoli in na njej. Na sprednjem delu je bilo veliko oken, vendar so bila vsa temna. Luč je gorela le v eni sobi, čisto na vrhu.
Scarlett je odprla ogromna lesena vrata ter vstopila v zgradbo.
Znašla se je v prostornem hodniku z veliko stopnišči. Odšla je do največjega, ter se začela vzpenjati.
Čez nekaj minut je prišla do vrha.
Obrnila se je na desno in stopila naravnost do vrat, ki so vodila v sobo v kateri gori luč.
Potrkala je.
“Naprej” je dejal globok, vendar prijazen glas.
Scarlett je vstopila.
Soba je bila videti veliko manjša kot se je je spominjala. Najbrž zaradi kupa papirjev, ki so ležali povsod po tleh. Nasproti vrat je stala lesena pisalna miza. Tako kot vse ostale stvari je bila tudi ta prekrita s papirji.
Za njo je sedel star gospod.
“Žvijo oče” je rekla Scarlett in stopila do mize.
“Scarlett” se je nasmehnil ter vstal.
“Najbrž veš zakaj sem tukaj” je rekla Scarlett medtem, ko je gledala svojega očeta naravnost v oči.
“Predvidevam, da res” je dejal, se obrnil in se zastrmel skozi okno v nebo “ampak razmišljaj pametno. Kaj bi to lahko pomenilo za vajinega otroka? Naj ve vsaj resnico”.
“Ne more! ” se je razjezila Scarlett “Joeja iščejo povsot in bog ve kaj bodo potem naredili z njim. Na srečo se zna vsaj izmuzniti”.
“Sem ti že povedal, da delam vse kar je v moji moči, da ga nehajo preganjati” ji je z mirnim tonom odgovoril.
“Nočem se prepirati. Samo naredi to kar sem te prosila, da lahko zaščitim vsaj Lucy” je rekla Scarlett.
Njen oče se je takrat obrnil in stopil do nje.
“Prav. Upošteval bom tvojo željo, vendar vedi Scarlett, da boš Lucy zaščitila le z resnico. Nekoč bo ugotovila kaj se dogaja. To ji je namenjeno” je rekel.
“Hvala” se je zahvalila in preslišala zadnja dva stavka.
Potem je na sobo legla tišina. Oba sta se zastrmela v malo Lucy, ki je čisto mirno spala. Sploh se ni zavedala kaj v resnici je. Ni se zavedala, da je njen oče ravno ušel pred smrtjo in ni se zavedala, da se bo zjutraj zbudila v čisto novi sobi, daleč, daleč stran od tu.
“Torej, bolje da opraviva kar si želela” je rekel stari gospod in pogledal Scarlett. Upal je, da si bo premislila, vendar Scarlett je strmela v tla.
Zavzdihnil je in rokama je zamahnil narazen. Nato se je zaslišal glasen krik in soba se je zasvetlikala v svetlo- rumeni barvi.

Imate kakšno idejo za naslov?

0
0

malo je podobno, ampak zgodba čisto drugačna.
Poleg tega ne bom objavlala, ker sem to pisala samo iz dolgčasa niti nisem mislila resno

0
0

Res škoda, da ne misliš objavljati, meni se zdi, da imaš talent ali vsaj zelo dovršeno sposobnost pisanja, da o ideji sploh ne govorim. Čudovito je! Čisto si predstavljam obe ulici in prehod res si me popeljala v ta svet dogajanja tvoje zgodbe 🙂

0
0

ful dobra zgodba res moras nadaljevati. za naslov pa predlagam
Polnoč
Resnica
Od kod sem

0
0

Mene full zanima kaj se bo zgodilo ful je zanimivo ideje za naslov pa zaenkrat se nimam.

0
0

meni je ime Scarlett

0
0

Zgodba se mi zdi odlična. Ne vem, zakaj, ampak spominja me na Harry Potter in kamen modrosti

Prikazujem 6 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*