0
0

Hey!
Hvala vsem, ki berete zgodbo in hvala tudi, da komentirate.
Tukaj je novi del:
Zjutraj sem se zbudila bolj pozno.
Najprej sem rabila nekaj časa, da sem se sploh spomnila kje sem nato pa še kaj vse se je včeraj dogajalo. Spet sem malo jokala, ko sem se spomnila na Dallasa.
Nato sem se poskusila spraviti v red in odšla na zajtrk. Vsi so se z veseljem pogovarjali o vsem mogočem. Vsi razen mene in Dallasa, ki sva strmela vsak v svoj krožnik in občasno po nesreči pogledala drug drugega. Takrat sva hitro umaknila pogled in dalje strmela vsak v svoj del tal.
Po zajtrku sem se oblekla v kopalke in odšla na plažo kjer naj bi se dobila z Dallasom.
Poti sem se spomnila še od včeraj, ko sem odhajala domov.
Ko sem prišla na dogovorjeno mesto me je že čakal in s sabo je imel dve deski.
Dallas mi je pomagal z deskanjem kar pa ni bilo tako lahko kot je izgledalo. Pa ne samo zaradi tega, ker sem vedno padla z deske ampak zaradi drugih stvari. Npr. vsakič, ko sva se dotaknila sva hitro skočila narazen kot, da se je prepovedano dotakniti med sabo.
Čez nekaj časa sva odšla domov na kosilo, po kosilu pa nazaj na plažo do večerje. Po večerji pa sem se zaprla v sobo in ležala na postelji dokler nisem zaspala.
Bila sem zelo jezna na mamo, ker me je zvlekla s sabo. Vem, da ona ni mogla vplivati na to, da mi je všeč Dallas ampak, če ne bi šla zraven ga sploh ne bi mogla nikoli spoznati in nikoli ne bi prišlo do te zmede.
Približno tako so potekali dnevi skoraj pet dni, dokler nisem bila več pri volji do ničesar. Začela sem se zapirati v sobo. Ven sem prihajala le na zajtrk, kosilo in večerjo pa še to nisem pojedla skoraj nič. Na srečo ni nihče nič opazil. No, nihče razen Dallasa.
Ko je bilo jutro in sem že tretji dan zapored želela ostati zaprta v sobi je nekdo potrkal na vrata.
»Kdo si?« sem vprašala z nekako zdolgočasenim glasom. »Dallas. Lahko vstopim?« je vprašal. »Ja, karkoli« sem rekla kot, da mi je vseeno za vse.
»Si v redu? Že dva dni si zaprta v sobi« je vprašal in sedel k meni na posteljo.
»Ja čisto v redu sem« sem odgovorila in vzela v roke knjigo in začela brati.
Čez nekaj časa je Dallas vprašal »Kaj pa bereš?«.
Čeprav zelo nerada sem mu vseeno odgovorila. »Neumno knjigo, ki govori o tem, kako se dva otroka spoznata in sta si všeč potem pa ugotovita, da ne moreta biti skupaj zato ker sta bratranec in sestrična« sem rekla sarkastično (seveda zato, ker sem si opis izmislila).
Naenkrat sem pred vrati moje sobe zaslišala smeh. Pogledala sem proti vratom in tam sta stali teta Jenn in moja mama. »To je pa zagotovo hecna knjiga« je rekla teta Jenn. »Predvidevam, da na koncu nista skupaj. To bi bilo zagotovo čudno. Če bi bila jaz kateri od staršev v knjigi, jima zagotovo ne bi pustila biti skupaj« je pristavila moja mama.
Raje sem pospravila knjigo preden bi videla, da v resnici govori o podnebnih spremembah.
Ker sva z Dallasom bila tiho in gledala v tla sta mami raje odšli in se še naprej norčevali iz ideje, da bi bila bratranec in sestrična lahko skupaj.
»Greva deskat?« je čez nekaj časa vprašal Dallas. »Mogoče« sem odvrnila in skomignila z rameni. »Prav. Veš kje me najdeš« je rekel in odšel.
Čez sekundo sem bila že na nogah, se oblekla v kopalke in odšla za njim proti obali.
Ko sem prišla do mesta kjer sva po navadi deskala sem videla, da so valovi ogromni in da z morja prihaja nevihta. Kmalu bo tu saj veter že močno piha in večina ljudi je že odšla.
Odločim se da bom vseeno malo deskala (ker sem postajala že prav dobra v tem) in potem odšla domov.
Vzela sem desko ter se zapodila v morje. Čakala sem na ravno pravšnji val.
Vendar sem izbrala prevelikega zato mi je spodneslo desko. Zakričala sem »Pomagajte!« potem pa me je zalil nov val. Bila sem pod vodo in nisem mogla na površje. Začela sem se dušiti in zajela me je panika. Zelo velika. Ko se mi je končno uspelo prebiti na površje sem videla, da že dežuje. Še enkrat sem želela zaklicati pomagajte ampak me je že zalil nov val in spet sem bila pod vodo.
Nekako sem vedela da bom umrla. Samo mižala sem in odštevala sekunde koliko časa še lahko zdržim pod vodo medtem pa krilila z rokami, da bi se vseeno mogoče uspela rešiti.
Naenkrat sem začutila, da me je nekaj oz. nekdo prijel roko in me potegnil na površje.
Moje oči so bile še vedno zaprte. Ko sem jih odprla sem zagledala Dallasa. Prišel me je rešit. Pomagal mi je da sem se naslonila na njegovo desko saj je bila moja bog ve kje.
Še zmeraj je deževalo, se bliskalo in grmelo, valovi pa na srečo niso bili več tako visoki.
Ko sva prišla do sape sem rekla »Hvala ker si me rešil Dallas« in ga objela. »Bal sem se da si umrla« je rekel.
Potem je bilo vse tiho. Samo gledala sva drug drugega. Ni naju motil dež ali grmenje.
Bilo je kot na dan, ko sva se spoznala. Spet sem gledala v njegove prijazne rjave oči in prisrčne lase, ko so bili zdaj mokri.
Nasmehnila sem se.
Ampak kmalu je moj obraz postal resnejši. Nagnila sem se proti Dallasu on pa proti meni in potem sva se poljubila. Bilo je čudovito.
Ampak trenutek ni trajal dolgo. Že čez nekaj sekund sva videla teto Jenn in mojo mamo (vsaj zdi se mi da sta bili onidve, ker sva bila daleč od kopnega tako, da sem videla samo dve postavi) kako sta šli po plaži in gledale proti nama. Ko sta naju zagledali sta začeli kričati in mahati.
»Morala bi iti« je rekel Dallas. »Ja, ja seveda« sem zmedeno pritrdila.
Odplavala sva proti obali kjer sta nama moja mama in teta Jenn pomagali iz vode.
Medtem, ko smo hodili nazaj je Dallas začel pojasnjevati stvari jaz pa sem bila večino časa tiho. Najin poljub sva zadržala zase saj mislim, da mami ne bi bili navdušeni nad tem.

Upam, da vam je všeč. Prosim komentirajte. Če vam kaj ni všeč povejte, da popravim.

0
0

To je zelo zelo zelo dobra zgodba. Všeč mi je vsebina… 🙂

0
0

Ojoj! Kok grozn! Pa tok bi bla lustkana skupej. Kako sta lahko v sorodu?! Ampak zelo dober del in vsec mi je da je daljsi 😀

Prikazujem 2 rezultata
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*