0
0

Hey!!! 😀
Res se vam zahvaljujem vsem, ki komentirate mojo zgdobo. Sploh ne veste kako zelo mi je všeč, ko napišete komentar.
Tukaj je novi del (upam, da vam bo všeč):

Ko smo prišli domov sem se zaprla v svojo sobo, se stuširala in preoblekla.
Še vedno sem bila v šoku zaradi vsega. Imela sem občutek kot, da se to ne dogaja. Kot da so vse samo čudaške sanje in sem še zmeraj doma v postelji.
Mislim, da sem za nekaj časa izgubila razum saj sem se začela zaletavati v zid, da bi se zbudila. Ampak to ni pomagalo.
Nato sem iz predala vzela škarje, da bi se porezal z njimi. Mislila sem, da če me bo zelo bolelo se bom morda zbudila iz te nočne more.
Škarje sem že približala svoji roki in se pripravila na bolečino. »To je za tvoje dobro, to je za tvoje dobro« sem si mrmrala in bila z škarjami že čisto zraven roke.
Vendar se mi je razum na srečo vrnil preden sem si kaj naredila. Škarje sem pospravila nazaj v predal in začela jokati.
To niso sanje. To je resnica. In jaz sem se zares zapletla v to godljo.
Nato sem se spomnila svojega nasveta, ki sem ga dala Dallasu. »Dallas mogoče bi morala pozabiti na današnji dan. Ti si moj bratranec, v sorodu sva zato ne bi nikoli mogla biti skupaj. Še zmeraj pa sva lahko prijatelja«. Točno to sem mu rekla.
Potem sem se spomnila še najinega poljuba. Mojega prvega poljuba. Očitno je, da nama to z samo prijateljstvom ne uspeva.
Nisem vedela kaj naj naredim.
Z nekom bi se morala pogovoriti. Ampak s kom? Na teto Jenn in mamo lahko kar pozabim. Mogoče z Dallasom? Ne, ne, ne. Dokončno se mi je zmešalo. Ne morem reči Dallasu. Zagotovo se bova spet začela poljubljati, če bova sama v sobi.
Mogoče Roxy? Ah kaj pa govorim. Roxy ima o ljubezni manj pojma kot jaz.
In tudi Megan ne bo nikakor prišla v poštev. Vse bo spremenila v zgodbo.
Mogoče pa bi se le pogovorila z Dallasom. Konec koncev je on del tega problema. Nekaj časa sem ostala pri tej ideji.
Kmalu sem imela glavo tako polno misli, da sem nujno potrebovala svež zrak.
Odšla sem do okna, da bi ga odprla in opazila, da je zunaj nevihta še hujša kot prej.
Nato pa sem se končno spomnila nečesa. »Rachel!« sem vzkliknila in stekla k telefonu.
Rachel je moja starejša sestra. Stara je 15 (skoraj že 16) let in nekaj časa sva se super razumeli. Ampak po tistem, ko je odšla v srednjo šolo se je želela družiti samo še z priljubljenimi. Name je pozabila. Začela se je zanimati za modo, za fante…
Preden se je spremenila sva z Rachel dirkali z kolesi po bližnjem gozdu in tekmovali katera bo bolj blatna. Takrat so se ji tudi fantje še zdeli ogabni. Sedaj pa cele dneve hodi po trgovinah s sošolkami in se spogleduje z fanti.
Včasih pa se še zgodi, da preživiva kak dan skupaj. Zdaj se to ni zgodilo že kar nekaj časa vendar takrat ko se, se super razumeva.
Mogoče bi lahko poklicala njo.
Najprej sem oklevala potem pa vseeno vtipkala njeno številko in jo poklicala.
»Halo?« je dvignila slušalko.
»Hey. Rachel?« sem vprašala.
»Pri telefonu« je odgovorila.
»Jaz sem, Mack« sem ji začela razlagati pa me je prekinila.
»Mack! Hey! Kako si? Kako je mama? « me je začela spraševati.
»Mama je v redu, zase pa ne morem reči« sem ji rekla in zavzdihnila.
»Kaj pa je? Se je kaj zgodilo?« jo je zanimalo.
»Imaš sploh čas poslušati to? Imaš sploh čas zame? Ali si kje s svojimi prijateljicami?« sem vprašala.
»Ja. Mack ti si moja sestra. Se ne spomniš kako sva včasih dirkali z kolesi in se skrivali po hiši? Zmeraj bom imela čas zate, čeprav se zdaj družim tudi z drugimi ljudmi« mi je dejala. Nikoli si nebi mislila, da se še spomni vsega tega kar sva počeli skupaj, ko sva bili majhni.
»Ampak odkar se družiš z njimi si drugačna« sem rekla.
»Trapa. Ljudje se spreminjamo. In če se bom tudi ne vem kako zelo spremenila bom zmeraj imela čas zate« se je zasmejala.
»Hvala ti« sem ji hvaležno rekla.
»No zdaj pa mi povej kaj je narobe« je prijazno dejala.
»Najprej mi obljubi da ne boš nikoli povedala nikomur in da nihče ne prisluškuje temu pogovoru« sem rekla.
»Obljubim. In sama sem v sobi. Nikogar ni doma« mi je zatrdila.
»Prav« sem rekla in zavzdihnila.
Potem sem ji povedala za vse kar se je zgodilo. Od prvega dne, ko sem spoznala Dallasa in do danes.
Ko sem končala sem še enkrat globoko vdihnila nato pa čakala na odgovor.
»Poglej Mack. Pogovori se z Dallasom. Drugega kot to ti ne morem svetovati. Najbolj vama bo pomagal pogovor« je rekla in se zahihitala. Zagotovo se ji je vse zdelo smešno. Ampak ji ne zamerim, ker je res bilo.
»Prav. Hvala. Najboljša si« sem rekla nato pa prekinila zvezo.
Že sem se obrnila proti vratom, da bi odšla do Dallasa pa mi to ni bilo treba. Dallas je ravno vstopil v mojo sobo.

Upam, da vam je bil ta del všeč. Če želite, da nadaljujem komentirajte. Če želiste kaj spremeniti pravtako komentirajte.
Lep dan še naprej 🙂

0
0

Res zlo dobra zgodba.

0
0

Hi,zanimiva zgodba.TO JE RESNIČNA ALI NERESNIČNA ZGODBA?Si pa zelo samozavestna punca!Piši še naprej! 🙂

0
0

Hvala. In ta zgodba je delno resnična.

Prikazujem 3 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*