0
0

Hey!
Tukaj je novi del zgodbe.
Hvala vsem, ki berete. Res sem vam hvaležna za komentarje.
Nadaljevanje:

Dallas je ravno vstopil v mojo sobo.
»Hey« je rekel.
»Hey« sem odzdravila in se poskusila nasmehniti.
»Se lahko pogovoriva?« je vprašal.
»Seveda« sem rekla.
Dallas je že odprl usta, da bi začel govoriti ampak v tistem hipu se je okno moje sobe iz neznanega razloga odprlo in cel prostor je naenkrat postal leden.
Hitro sva stekla proti oknu in ga zaprla.
Od hlada sem se začela tresti po celem telesu zato sem odšla do omare in iskala kakšno jopico.
»Mack« je rekel Dallas. Pogledala sem proti njemu in v roki je držal svojo sivo- modro jopico, ki jo je imel še malo prej oblečeno. »Vzemi« je rekel in mi jo ogrnil okoli ramen.
Bila je tako prijetno topla. Sicer mi je bila malo prevelika ampak mi je bilo vseeno. Tako ali tako rada nosim prevelike stvari.
»Hvala« sem rekla.
»Ni problema« je odgovoril in se nasmehnil potem pa nadaljeval. »Glej res oprosti zaradi poljuba. Samo skrbelo me je, da se ti je kaj zgodilo, potem pa si bila v redu in se nisem mogel zadržati. Res oprosti vem, da to zveni čudno ampak res mi oprosti« je razlagal. »Samo strah me je bilo, da te ne bom več videl«.
V mojih očeh so se nabrale solze in začela sem jokati.
»Tudi jaz sem kriva. Samo nisem vedela kaj naj. V sobo sem se zapirala, ker sem vedela, da se bo nekaj takega zgodilo, če bova skupaj« sem govorila in po licih so mi lile solze. »In kot vidiš ni možno, da bi bila samo prijatelja, kaj več pa ne moreva biti« sem rekla.
»Ampak jaz te nočem izgubiti« je rekel in me pogledal naravnost v oči ter me prijel za roko.
»Tudi jaz ne tebe« sem rekla potem pa morala utihniti saj zaradi solz nisem več mogla govoriti.
Pogledala sem Dallasa in tudi njemu je po licu zdrsela solza.
Stopil je do mene in me objel. Jaz pa njega. Močno sem se stisnila k njemu. Malo zato, ker me je še vedno zeblo, malo pa zato, ker mi je bilo v njegovem objemu zelo prijetno.
»Kaj če bi še enkrat poskusila biti samo prijatelja?« me je vprašal vendar ni zvenel prepričljivo.
»Lahko poskusiva« sem rekla. »Ampak ne spusti me še«.
»Niti nisem nameraval« je rekel in se nasmehnil.
Vendar sva že v naslednji sekundi morala skočiti na razen saj sta v mojo sobo pridivjali teta Jenn in moja mama.
»A tukaj sta. Povsod sva vaju iskali« je rekla moja mama. »Dallas bo v redu, če danes spiš tukaj?« ga je vprašala teta Jenn.
»Zakaj?« sva vprašala oba v en glas.
»V tvoji in še nekaterih sobah so se pokvarila okna zato, je v njih zelo močan prepih. V hiši vlada norija tako, da prosim vsaj ti me upoštevaj« je rekla teta Jenn in pogledala Dallasa.
»Prav« je rekel in prikimal.
Teta Jenn in mama sta se nama nasmehnili nato pa odšli.
Tudi Dallas je odšel saj je moral iz sobe vzeti nekaj stvari, ki jih bo prinesel sem.
Kaj sem naredila da me vesolje sovraži? Zakaj se mora ravno to dogajati meni?
Ravno zdaj, ko sva se odločila, da bova spet poskusila biti prijatelja bova morala noč preživeti v isti sobi. In prepričana sem, da bova morala spati tudi v isti postelji. Pa saj je dovolj velika za oba. Jaz bom preprosto pač zlezla čisto na drugi konec tako, da se ne bova niti dotaknila. Preprosto bo.

Prosim komentirajte.

0
0

Ojoj saj ne da sem naletela ravno na ta del. Ok… Kaj je med njima… Mislim kajjjn? Ok. Saj vemo kam to pelje ampak kajjj?

0
0

Ne rabiš skrbet, ker se ne bo zgodilo nič takega. Samo preberi nadajevanje, ki bo jutri pa boš vidla.

Prikazujem 2 rezultata
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*