0
0

2.Moje življenje
Šola. Nujno zlo,ki ga je treba preživeti.Je kot zapor,kjer je veliko zapornikov različnih vrst.Nekateri mirno in tiho čakamo ter sodelujemo s pazniki,saj vemo da nas bodo tako najhitreje izpustili.Potem pa so tu še tisti,ki preprosto ne razumejo,da upor proti paznikom ne pomaga,da bodo za kaj takega končali na zaprtem oddelku.Pa se lotimo še paznikov.Eni so prijazni ter tako mehkega srca,da je treba le nekaj pravih besed,in HOP,že si na prostosti.A na veliko žalost nas zapornikov,niso vsi takšni.Veliko je takšnih,ki so večino časa še kar znosni,včasih se jim pa dobesedno strga.Najdejo pa se tudi primeri,ki so tako zlobni,da uživajo v mučenju naših možganov ter nas,tudi če nismo krivi zločina,zadržujejo v zaporu.Ne,saj se hecam.Ne bom se pritoževala nad svojo osnovno šolo,saj po sestrinem pripovedovanju vem,kaj me čaka na gimnaziji ter kasneje na faksu.
Sicer je bilo pa je bilo danes v šoli še kar.Nič posebnega pri pouku,med odmorom je bilo pa bolj zanimivo.S puncami smo kot vedno šle v knjižnico,ki je bila že nabito polna,pa smo si vseeno izborile prostor pri radiatorju pri zadnji steni.Knjižničarka je vpila svoj običajni “Psssssst!” a ker je je nihče ni poslušal niti slišal,je obupala.Mi smo sedele v svojem kotu,ko so v knjižnico prikolovratili še fantje.Na mojo srečo je bil med njimi Lan,na Isino pa Nejc.
A,saj res Isa je moja najboljša prijateljica.Ves čas tičiva skupaj,na pogled pa sva čisto nasprotje.Jaz temne,ona zlate lase.Jaz rjave,ona modre oči.Jaz temno polt,ona pa svetlo in malo pegasto.Pa sva vseeno BFF.Druga o drugi veva več kot kdorkoli,zato sem naprimer zelo dobro obveščena o Nejcu,ona pa o Lanu.
Skupaj sva škilili proti fantovskem gnezdu,v istem trenutku pa se Lan obrnil in mi pomahal.V trebuhu sem imela metuljčke,lica pa verjetno češnjevo rdeča.Isa me je s komolcem dregnila pod rebra.”Daj,Bri,pomahaj mu nazaj” Še zmeraj me je gledal in kot bi imel pogled njegovih zelenih oči čarobno moč,se nisem mogla zganiti.”Zemlja kliče Briano,oglasi se!” Končno sem odrgala pogled in jo nejeverno vprašala:”Pa si prepričana da je mahal meni?” “Seveda sem,”me je veselo zavrnila Isa,”Hitro naredi kaj,preden pogleda stran.” Globoko sem zavzdihnila,se kar najlepše nasmehnila in pomahala.Pomežniknil mi je ter spet začel klepetati s prijatelji.To je boli zame preveč.Pobrala sem torbo,zgrabila Iso za roko in jo odvlekla iz knjižnice.
Ko sva varno zaklenjenjeni čepeli v stranišču,se je iz mene bruhnil slap besed. “A si videla?Kako se je to lahko zgodilo?Mislim, pol leta sem ga opazovala,ga gledala,on pa nič.Zakaj se je to spremenilo?” Isa me je pomirjujoče objela in rekla:”Bri,kaj nisi vesela.Si pozabila,kako dolgo si sanjala o tem?” Seveda nisem pozabila,kako bi le.Vseeno nisem vedela,ali naj bom srečna,presenečena,sumničava ali vse hkrati.Ljubezen je zapletena! “Sploh pa,” je dodala Isa in zardela,”Tudi on te je gledal.Enkrat je celo prišel do mene in me spraševal o tebi.” Široko sem zazevala.Na lahno sem se uščipnila v lice,da bi se prepričala,da ne sanjam.”Zakaj mi nisi povedala?!”sem veselo zacvilila.Zdaj je Isa zardela še bolj.”Ker me je prosil,da ti ne povem,če ne bo on povedal Nejcu,da mi je všeč.” “Kako pa on to ve?”sem jo presenečeno vprašala.”Ne vem in me tudi ne zanima,”me je hitro prekinila Isa,”Kmalu bo zvonilo,zato raje pohitiva.”Še vedno zmedena od vseh novic sem ji sledila iz stranišča do učilnice za španščino.Prisežem,če ne bi bilo Ise,bi verjetno zavila v telovadnico,tako zbegana sem bila.
Ko sem po koncu pouka na parkirišču čakala,da me pobere babi,bi skoraj zgrešila njen avto.Najraje bi samo sebe oklofutala,da bi se lahko vsaj malo zbrala.
Doma je torba odletela v kot,jaz pa na posteljo.Bila sem srečna kot še nikoli v življenju,hkrati pa me je bilo strah in bila sem polna vprašanj.Kaj se bo razvilo iz tega?Kako je sploh prišlo do tega?Je sploh možno pri le 14 letih občutiti pravo ljubezen?Na to zadnje vprašanje sem poznala odgovor.Ne.Kristalno jasno mi je bilo,da pri takšni starosti ne morem poznati,še manj pa čutiti tiste prave,globoke ljubezni,ki te potem veže za vse življenje.A kljub temu nisem mogla nehsti misliti na Lana ali si iz glave izbiti njegove nasmejane podobe.Zavzdihnila sem in sklenila,da bom zaenkrat le uživala v prekrasnem občutku toplote,ki me je oblival.Legla sem na hrbet ter se zastrmela v beli strop nad mano.Na ustnice se mi je prikradel nasmeh.Kako prikupno se mi je nasmehnil…
Očitno sem od vsega hudega zadremala,kajti zbudilo me je trkanje na vrata moje sobe.Planila sem pokonci,sedla ze pisalno mizo ter se pretvarjala,da delam domačo nalogo,saj sem predvidevala,da je domov prispela mami in me je prišla pozdravit.Zaklicala sem:”Naprej!”in vrata so se odprla.Na njih je stala babi ter se smehljala.”Briana,” je rekla,”Obisk imaš”

0
0

Super je

0
0

Ojla!Opravičujem se,prehitro sem poslala,rada bi povedala še,da se opravičujem za vse slovnične napake,ker pišem na telefonu in se malo hitreje zmotim.Prosim,komentirajte,ker bom zeeelooo vesela.Vsem hvala že vnaprej.:)

Prikazujem 2 rezultata
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*