0
0

3.Nepričakovano
“Obisk?Zame?”sem presenečeno vprašala babico.”Ja,nek priljuden fant sprašuje po tebi.” Fant!?Še nikoli nisem dobila nekakšnega obiska,ki ga sploh nisem pričakovala,sploh pa ne v obliki”priljudnega fanta.” “Pa si prepričana,da ni Jure?”sem previdno potipala.Jure je moj sosed in prijatelj.Včasih sva se skupaj igrala,zdaj pa včasih pride k meni in me odpelje na sprehod po gozdu,da malo poklepetava. Babi je včasih koga s kom zamenjala,zato sem mogla preveriti.”Jureta bi pa že prepoznala.Briana,nekdo te čaka in to ni Jure,”mi je prepričano ter rahlo užaljeno odgovorila babi.”Tudi prav,”sem zavzdihnila,vstala od mize in se napotila k vratom sobe.”Opiši mi ga,”sem jo prosila.”Takšni skuštrani lasje,zelene oči,…”Od presenečenja mi je skoraj odpadla spodnja čeljust.To pač ni mogoče.Vsekakor ni mogoče,da bi pred vrati stal…Lan? Še enkrat sem jo odločno vprašala:”Pa si povsem preprična,da je takšen in da je prišel k meni.””Briana,a se v redu počutiš? Ker če se,res ne razumem,zakaj je to tako težko dojeti,”je bila babi zdaj že rahlo nejevoljna.Spet se mi je iz prsi izvil globok vzdih.”Že prav,že prav.Kje pa je?”sem se pozanimala.Babi je zardela kot majhna punčka,ki so jo zasačili pri lumpariji.”No,nisem vedela kaj storiti z njim,pa sem ga pripeljala kar gor.” “Kaj?Oh,babi zakaj ga nisi pustila pred vrati?Saj bi mu šla jaz odpret!”sem obupano zasikala.Bila sem zmedena,presenečena,hkrati pa tako srečna,da bi lahko poletela.”V kuhinji te čaka,”je še rekla,nato pa odšla iz sobe.Preden je zaprla vrata,sem se za njo izmuznila še jaz.”Povej mu,da takoj pridem,” sem ji naročila,potem pa zavila v kopalnico.
Ko sem čisto sama stala pred ogledalom,sem se začela polno zavedati,kaj se pravzaprav dogaja.V kuhinji sedi Lan.Tisti Lan,v katerega sem tako dolgo zatreskana.Že drugič ta dan sem se morala uščipniti,da sem se prepričala,da ne sanjam.Ogledala sem si svoj odsev v ogledalu.Rdeči alarm,nujno se bo treba malo urediti.
Lase sem razčesala,nanesla malo bleščeče labele na ustnice ter si poravnala kavbojke in pulover.Ošinila sem lastni odsev,prišla pa do ugotovitve da je rezultat zadovoljiv.Globoko sem zajela sapo ter pokukala v kuhinjo.
Za mizo je prav zares sedel Lan in se živahno pogovarjal z mojo babi.”Ja,res je,gospa,”sem zaslišala njegov glas.Zaenkrat me še ni opazil,saj je sedel s hrbtom obrnjen proti meni.Ko sem plaho in tiho kot miška stala med vrati,me je prva zaznala babi.”A,je že tu,”je veselo naznanila,mene pa je v trebuhu neprijetno zvijalo.Zdaj se je Lan obrnil in me zagledal.Otrpnila sem,njemu pa se je čez obraz razlezel širok nasmešek,zaradi katerega sem začutila metuljčke v trebuhu.”Živjo,Briana.Upam,da ne motim,”je rahlo plaho rekel.Zardela sem in hitro odvrnila:”Ne,ne,sploh ne.Hm,a bi šla mogoče dol?Na sprehod v gozd?” Prikimal je,vstal od mize ter se poslovil od moje babice:”Lepo vas je bilo spoznati,gospa.” Očarljivo se je nasmehnil,babi pa se je zdela zelo zadovoljna.”Enako,”se mu je nasmehnila ter naju potisnila proti vratom,meni pa na uho zašepetala:”Dobra izbira,Brianica moja.” “Babi!”sem malo narejeno,malo pa zares ogorčeno zacvila v odgovor.Vstopila sva v dvigalo,vrata so se zaprla in naenkrat sva ostala sama.
Obema je bilo grozno nerodno.Nisem vedela ne kam gledati ne kaj reči,zato sem pokleknila,da bi obula.Medtem sva prispela v garažo ter izstopila skozi zadnja vrata.Hladen jesenski zrak je bušnil v naju in za hip sem kljub jakni zadrgetala.”Vse v redu?” je vprašal Lan,a ker iz grla nisem mogla spraviti niti glasu,kaj šele kakšne pametne besede,sem samo pokimala.”Dobro.Greva v gozd?”Spet se mi je nasmehnil.Presneto,takšne ubijalske nasmehe bi morali prepovedati!”Hm,ja,prav,”
sem še zmeraj nekoliko zmedeno odvrnila.Odpravila sva se proti mogočni hosti,ki se je začenjala na koncu naše ulice.Ko sva stala na gozdi poti,debelo pokriti z listjem,pod streho že skoraj golih dreves,sem lažje zadihala.Končno sem samo sebe uspela prepričati,da ni nič čudnega če se je na pragu naše hiše nenadoma pojavil Lan,zdaj pa se skupaj z mano sprehaja pa gozdu.Tišino je nekaj časa prekinjalo le šumenje suhega listja,ki so ga povzročali najini koraki,potem pa je Lan končno spregovoril:”Posušaj,žal mi je,da sem kar tako vdrl k tebi.Verjetno sem te malo prestrašil.” “Prestrašil?Ne,samo presenetil,”sem ga pomirila. Olajšano se mi je nasmehnil.”Dobro.”Zdelo se je,da je hotel nadaljevati,pa sem ga raje hitro prekinila.Morala sem izvedet.”Ampak zakaj si sploh prišel?In kako?Saj vendar ne živiš tako blizu mene.”Sama sem živela okrog 5 kilometrov od naše šole,on pa v vasici takoj zraven nje.Pogled je uprl v tla.Očitno ga je bilo sram.Grizel si je ustnico,nato pa me pogledal naravnost v oči.Potrudila sem se in vzdržala moč njegovega pogleda.”s kolesom sem prišel,to pa zato ker ti moram nekaj povedati.” Oblil me je mrzel pot.Kaj je bilo tako nujnega,da je v tem mrazu prikolesaril do mene?Kaj pa če se je komu kaj zgodilo?Isi,Lini,njegovemu bratu?Ko je opazil kako prestrašeno ga gledam,se je zasmejal in me kot bi mi bral misli pomiril:”Vse je v redu.Mislim,da ti bo to,kar ti imam povedati…No,mislim,da ti bo všeč.” Prehodila sva že precejšen del gozda(ni prav obširen),nato pa sva se ustavila na pečini,ki se je strmo spuščala do reke.Lenobno je vijugala daleč pod nama,za človeške probleme ji je bilo očitno popolnoma vseeno.Lan se je obrnil k meni,da sva si stala nasproti.”Briana…Te smem povabiti na zmenek?”

Tukaj je nov del,upam da vam je všeč.Razmišljam,da bi naslednji del napisala iz Lanovega stališča.Kaj pa vi mislite? Hvala za vse komentarje(ki jih sicer ni prav veliko,pa vseeno).Prosim,berite in komentirajte še naprej,ker bom zelooo vesela.Hvala!(:

Prikazujem 0 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*