0
0

Ojla!Novi del je napisan z Lanovega stališča,samo toliko da veste.

Po dvorani so topo odmevali koraki.Kralj je pred prestolom razdraženo hodil sem in tja,pa spet nazaj.Mladenič,ki je stal pred njim,se je ob vsakem koraku zdrznil.Njegov obraz je bil nepremičen,a v očeh se mu je bralo,da je negotov.’Tako ne gre več,Alanis.Predolgo traja.Dekle mora izvedeti!’je končno nejevoljno spregovoril kralj in pretrgal mučno tišino,ki je vladala med njim in fantom.Alanis se mu je zazrl naravnost v oči in besno siknil:’Ti ne razumeš,prav ničesar ne razumeš!Z njo je treba počasi,da se ne bo prestrašila.Kaj bi bilo če,bi preprosto odkorakal k njej in ji povedal,da ni niti približno normalna in da se bo njeno življenje popolnoma spremenilo?No,kaj misliš,da si rekla?’ Kralj se je očitno zamislil nad svojimi besedami,saj je nekoliko osramočeno odvrnil:’Da si nor.Da ji lažeš.Kaj takega.”Vidiš,da veš.Bilo bi še huje,verjetno že na začetku ne bi želela govoriti z mano,’mu je zabrusil fant.’Zakaj pa to?’se je začudil vladar.Alanis je sklonil pogled in rahlo zardel.Trudil se je,da bi to prikril,pa mu ni uspelo.’Ker…,je počasi odgovoril,’No,ker se ne druživa ravno veliko.Vsekakor ne smemo narediti takšne napake in jo izgubiti.Za kraljestvo je zelo pomembna,’je že odločneje končal in se še zmeraj trudil prikriti sram.’Zaljubljen si vanjo,’je presenečeno rekel kralj.’Kaj?’Alanis se je poskusil delati nevednega,a oče ga je predobro poznal.’To dekle…,’ ‘Briana,’je hitro vskočil fant.’Ta Briana,’je nadaljeval kralj,’Všeč ti je.Zaljubljen si vanjo.In zato ji nočeš prehitro povedati,da je ne bi ti izgubil.Ti,ne kraljestvo.Priznaj,da se,khem,zanimaš zanjo,’je vztrajal.’Pa kaj potem,’ga je hladnokrvno zavrnil mladenič,pri tem pa z očmi nemirno begal po prostoru.’Pač mi je všeč.Ne razumem pa zakaj bi tebe to zanimalo,’je še dodal in kljubovalno pogledal očeta.’Mar se ne smem zanimati za družabno življenje lastnega sina?’ se je nekoliko užaljeno pritožil kralj.’Princ si,Alanis.Nekoč boš na mojem mestu,zato glej,da je dekle vredno prestola,’je končal s strogim tonom.Za njegovega sina je bila to očitno kaplja čez rob. ‘Če je vredna?’je ogorčeno zavpil Alanis,’Briana je rojena kraljica!’Na očeta je bil besen.Kako lahko tako govori o Briani,saj je sploh ne pozna!Saj je tudi sam ne pozna tako dobro,a to se bo kmalu spremenilo. Mora se.
4.Briana
V življenju pride trenutek,ko preprosto veš,da je čas za spremembo.In pride čas,za katerega veš,da je pravi.Jaz sem prvi trenutek,ko sem po poletnih počitnicah videl Briano vedel,da je letos pravi čas,da jo končno osvojim zase.
Bila je…tako drugačna.Odrasla.Zamišljena.Prekrasna.Pa da ne bo pomote,prekrasna je bila že prej,le na drugačen način.Celo leto je po mojih izračunih minilo,odkar sem nanjo namesto kot na prijazno punco iz paralelke začel gledati kot na inteligentno lepotičko,ki mi je obsedla pamet.Briana ni bila taka kot druge.Predvsem ni bila taka kot C-jevke.Klapa nališpanih puhloglavih kokoši z Julijo na čelu.Vse enako oblečene,naličene do te mere,da bi bilo vseeno če bi šle na operacijo obraza,s prazno glavo in mrzlim,preračunljivim srcem.Koze.
Briana je bila povsem drugačna.Prijazna,sočutna,pametna,zvesta,pogumna,drzna,hkrati pa poslušna,lepa in ljubeča.Oblačila se je moderno,a vedno tako,da je malo izstopala iz množice.Pa ne zanalašč,taka je pač bila.Njen značaj je popoln,njen izgled pa še bolj.Lasje ji temni in gledki mehko padajo prek ramen,ko teče pa za njo plapolajo lahno kot metuljeva krila.Oči ima velike in nežne,temne kot noč in globlje od oceana,take da se v njih lahko izgubiš.Njena polt je čokoladna,zato deluje malo eksotično,čeprav je čistokrvna belka.Smeji se cingljaje kot božični zvončki,njena postava je po mojem mnenju primerna za supermanakenko.A ona tega ne razkazuje kot Julija in njene kokoši.Drži se svojih prijateljic-Ise,Line,Nene in Ajde,vedno malo v ozadju,a dovolj,da jo drugi kdaj pa kdaj opazijo.Res je posebna.Drugačna.A zame popolna.
Zagotovo ima svoje napake.Prepričan sem,da ni samo takšna kot jo vidim jaz.Vseeno sem se že na začetku šolskega leta odločil,da jo bom osvojil.
Tega sem se lotil zelo strateško.Preklinjal sem svojo sramežljivost,saj je posledica tega bila,da si nisem upal preprosto stopiti k njej in jo povabiti na zmenek.Spraševal sem se,če me bo sploh sprejela.Ni bila naduta,vzvišena,niti slučajno,samo zdelo se mi je,da bi bilo ljubiti fanta kot sem jaz, čista norost.Sploh za tako popolno punco,ki bi si lahko našla nekoga prav tako perfektnega kot je ona sama.To pa nisem bil jaz.Vedno najbolj tih izmed vseh pretepačev.Vedno najbolj pameten od vseh razbijaških sošolcev.Čudak.Od rojstva sem vedel,da sem drugačen in mislil sem,da me bo Briana(čeprav tega ne ve),zavrnila.Vse,dokler nisem izvedel,da je posebna tudi ona.Morda celo še bolj od mene.
Po hitrem postopku sem kontaktiral njeno BFF Iso in jo zasliševal.Odprla se je šele takrat,ko sem ji rekel,da bom Nejcu (mojemu BFF-ju) povedal,da je zatreskana vanj.V bistvu sem se šalil,a nanjo je to imelo velik učinek.Bila je zadržana,a iz njenega momljanja sem nekako dojel,da imam celo možnosti.Od tistega dneva naprej sem čakal pravi trenutek.
Vsak dan sem opazoval Briano,da bi ugotovil če me mogoče tudi ona gleda.Sreča je bila očitno na moji strani,saj me je opazovala,ko pa sem jo pogledal,je glavo sramežljivo sklonila in mrzlično šepetala Isi.Ko sem jo prosil,če mi pomaga poiskati knjigo(ogromno bere),je sicer prikimala,zraven pa ves čas grizla ustnico.V meni je vzklilo novo upanje.

Končno!Po mučenju,imenovanem tudi šola,sva z Nejcem zdrvela v knjižnico,da bi naredila nalogo za matematiko.V kotu knjižnice sem opazil Briano,ki je živahno klepetala in se smejala z Iso in drugimi.Obrnil sem glavo,da bi začel pisati dolgočasne formule,ravno takrat pa me je Nejc dregnil v ramo.Nejevoljno sem ga pogledal.Smehljal se je in strmel nekam čez mojo ramo’Stari,gleda te.Hitro se zgani!’mi je navdušeno svetoval.Nisem se obrnil,saj sem vedel,da bo Briana v tem primeru pogledala stran.Zaupal sem Nejcu,zato sem se brez nadaljnega razmišljanja obrnil in ji pomahal.
Od presenečenja so se ji razširile oči,v njih pa je zasvetila iskrica.Isa jo je dregnila pod rebra in ji nekaj šepetala na uho,ona pa njej.Ves ta čas me je gledala,nazadnje pa mi je le poklonila enega svojih bleščečih nasmehov in pomahala nazaj.Zbral sem se,da nisem kakor idiot strmel vanjo in ji nagajivo pomežiknil ter spet začel delati nalogo.Nejc se je nagnil k meni.’To,Lan,dober si bil! Je že tvoja!’je navdušeno govoril.’Misliš?’sem ga nejeverno vprašal.Nisem si znal predstavljati,da bi bila Briana sploh kdaj moja,le poskusiti sem hotel.’Itak,stari,’mi je zagotovil.’Poglej,z Iso odhajata,’je še dodal in se karseda očarljivo nasmehnil Brianini najboljši prijateljici.Po svoje sva imela kar srečo.Nejc je bil zaljubljen v Iso,jaz pa v Briano.Sreča pa taka!
Okrog dveh sem se privlekel iz šole,preden sem prišel domov,pa dvakrat zgrešil ulico.Samo Briana mi je hodila po glavi,njene bleščeče temne oči in prekrasen nasmeh.Briana…
Bilo je odločeno.Na hitro sem se počesal,popravil frizuro z gelom,poravnal obleko in skočil na kolo.Še danes jo bom povabil na zmenek,drugače se mi bo zmešalo.Ni živela prav blizu mene,okoli 5 km stran,a bilo mi je čisto vseeno.Čeprav je bilo zunaj precej mrzlo,me je grel tisti skrivnostni ogenj,ki ga je prižgala Briana.Drvel sem po bližnjicah in stranskih cestah,ko pa sem bil prepričan,da prstov nikoli več ne bom odlepil od krmila,sem končno zavil v njeno ulico.
Kolo sem prislonil na tačko in počasi odšel za hišo,da bi pozvonil.Naenkrat sem se sam sebi zazdel največji butec na planetu.Kaj si bo mislila,če bom kar tako nenapovedano vdrl k njej?Da si nor,mi je šepetal notranji glasek.Pozvonil sem in iz glave odrinil vse dvome,kajti za njih je bilo zdaj že prepozno.Po domofonu se je oglasil starejši ženski glas.’Halo?’Zajel sem sapo in rekel:’Jaz sem,hm,Lan,Brianin sošolec.Umm,je Briana doma?’ Ženska,verjetno Brianina babica,se je živahno zasmejala.Očitno ni bila prav nič začudena.’Ja,ja,Briana je doma.Bom prišla odpret vrata.’ ‘Hvala,’sem zamomljal in se spraševal,zakaj ne pošlje kar Briane.Ni minilo veliko časa,ko so se vrata odprla in pred njim je stala visoka,vitka,rdečelasa gospa v od moke belem predpasniku.Prijazno se mi je smehljala.’Želiš,mladi mož?”Jaz…’sem počasi začel,’Prišel sem k Briani.Nujno se morava pogovoriti.’ Ženska,ki je bila očitno prav tako razmevajoča kot Briana,ni silila vame.Prikimala je,me z dvigalom(zdelo se mi je precej kul,da so imeli dvigalo v hiši) odpeljala gor in me posedla za mizo v kuhinji.’Iskat jo grem.Saj bo hitro.Prav?’ Živčno sem prikimal.Odšla je po hodniku in izginila za vogal,jaz pa sem kot kupček nesreče obsedel na stolu.Kam si zabredel,Lan sem se spraševal.Prepričan sem bil,da se moja pustolovščina ne bo dobro končala.V tistem času se je Brianina babica (predstavila se je kot Aleksandra) že vrnila in me z nasmeškom obvestila,da njena vnukinja takoj pride.Verjetno se mi je videlo,da sem tako živčen,da bi najraje stekel stran,čim dalj od tam,saj se je zelo potrudila in kmalu sva veselo klepetala.
Ravno,ko sem se nekoliko sprostil,se je njen pogled ustavil na nečemu,česar jaz nisem videl.Obrnil sem se.Med vrati je stala Briana in se živčno nasmihala.S pogledom je nemirno švigala sem in tja,potem pa se ustavila na meni.Nekaj časa me je gledala in molil sem,da ne opazi kako močno me vleče k njej,hkrati pa si želim steči daleč,daleč stran.Zavzdihnil sem ter iz sebe nekako spravil boren ‘živijo.’ Tudi ona je zdaj končno spregovorila:’Ojla.Hm,a greva kar ven na sprehod v gozd?’ Tako zardela in v zadregi je bila le še bolj prikupna.Hitro sem prikimal,se poslovil od njene babice in že sva stala v dvigalu.
Oba sva molčala in obupano iskala nekaj,kar bi lahko počela.Briana se je sklonila in si obula škornje.Prispela sva do garaže in izstopila skozi zadnja vrata.
Zunaj je bilo že čutiti zimo,ki je jeseni dihala za ovratnik.Drevesa so bila že skoraj gola, hladen zrak pa je ostro bodel v obraz.Briana je zadrgetala.’V redu?’sem jo vprašal.’V redu.’ Počasi sva se odpravila po ulici do gozda,ki se je razraščal na njenem koncu.Opravičil sem se ji za nenapovedan vdor in ji pojasnil,da ji moram nujno nekaj povedati.Zdaj sva že hodila po gozdu in le šumenje suhega listja,ki je žarelo v vseh barvah,je prekinjalo tišino,ki je zavladala med nama.Ni bila moreča ali taka,ki pritiska nate.Preprosto bila je,tiha in mirna je visela med nama,čakala da končno spregovorim tistih par besed,zaradi katerih sem prišel.Da jo končno povabim na zmenek.
Obstala sva na pečini,ki je strmo padala do reke,ki se je lenobno vila daleč pod nama.Briana je stala in molče strmela v reko.V očeh se ji je zrcalilo neizgovorjeno vprašanja.Zakaj?Stopil sem bližje k njej,jo nežno prijel za rame ter jo obrnil proti sebi.Zrla sva si iz oči v oči,kot bi tekmovala kdo prej umakne pogled.Potrudil sem se,da sem premagal urok njenih globokih oči,globoko zavzdihnil in vprašal:’Briana…Te smem povabiti na zmenek?’
Na prekrasnem obrazu se ji je zarisal nasmeh.

Tole je novi del in upam,da vam je všeč.Opravičujem se za vse slovnične napake,ker pišem na telefonu.Prosim,komentirajte,ker mi to zelo veliko pomeni.Hvala!

0
0

Super je. 🙂

0
0

Res dobro!

0
0

Super je kdaj boš nadaljevala?

0
0

Nadaljevanje pride čez 1 teden,ker gremo na tabor in me ne bo.:)

0
0

Ok komaj čakam

Prikazujem 5 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*