Odgovorjeno
0
0

Alanis je korakal po neskončnem labirintu hodnikov in prehodov,ki so se vili po celotnem gradu.Njegov obraz je bil nepremičen,drža pokončna,srce pa negotovo.Oče ga je že spet želel videti.Spet ga je poklical k sebi kot ničvrednega cucka,ki mu le zažvižgaš in že priteče.Svojega očeta,modrega in preudarnega moža,je imel rad in je do njega čutil globoko spoštovanje,a zdaj je njegovo vedenje preseglo vse meje.Fant je vedel,da je kot kralj pod velikim pritiskom in se trudil razumeti,a razumevajočo potrpežljivost sta vse bolj prekrivala nestrpnost in bes.Navidez brezizhodno iskanje srebrnega elementa ga je spravljalo v obup,ki ga je skrival pred vsemi,celo pred lastnim sinom.Še posebej pred njim.Očitno ni želel,da bi mladi princ mislil,da je mehkužen strahopetec.A Alanis ga je predobro poznal.Do njega se je obnašal precej bolj zadirčno in ukazovalno kot običajno in nič kar je naredil,ni bilo prav.Vse od bratove smrti v bitki ga je neprestano primerjal z njim.Večinoma v dobrem smislu,a zdaj bi Alejandro vse storil bolje od njega.Bil je,čeprav ga je bilo sram priznati,ljubosumen na mlajšo sestro Aisho,ki je oče ni nikoli grajal ali kritiziral kot Alanisa.Prav to,da ga je neprestano primerjal z mrtvim bratom,ga je najbolj peklilo.Čeprav je bil takrat še deček,je Alanis starejšega brata močno pogrešal.Nihče ga ni bolje razumel od Alejandra.Ko ga je kralj ves čas omenjal,se rana,ki je takrat nastala,ni mogla zaceliti.Bolela je in krvavela.Zakaj ga je oče moral tako mučiti?Najraje bi ga močno stresel in mu v uho zakričal,da je zdaj on tu,da uredi zadeve,ne Alejandro.Povedal bi mu,da ga tudi on pogreša in si želi,da bi bil tu,a ga pač ni.Kruto,a življenje je tako.Resnica boli.
Tako zatopljen v lastne misli Alanis sploh ni opazil,kako dolgo že hodi in tako je nenadoma obstal pred masivnimi dvojnimi vrati iz temnega hrastovega lesa,ki so se grozeče dvigovala pred njim kot bi ga spraševala,če si upa vstopiti.Roko je položil na mrzlo kljuko,a jo takoj spet umaknil ter pretreseno spoznal,kako močno se boji lastnega očeta.Pa se res boji njega?Ali bolečine,ki mu jo bo prizadejal?O tem ni bil prepričan.Stresel je z glavo,da bi pregnal neprijetne misli in globoko vdihnil,da bi se pomiril.Z novo samozavestjo,a še s strahom pred novimi kritikami,je potrkal,visoko dvignil glavo in odločno odrinil težka vrata.
Prestolna dvorana se je razkošno lesketala,vsa v marmorju in zlatu.Zlati sončni žarki,ki so padali skozi visoka obokana okna in se odbijali od zloščenih tal ter diamantnih lestencev,so Alanisa popolnoma zaslepili.Na koncu vsega tega blišča je ob zadnji steni,prekriti s tapiserijo,na mogočnem,alabastrno belem prestolu sedel kralj.Njegov obraz je bil upadel in utrujen in z odsotnim pogledom je zamišljeno strmel skozi okno.Iz zamaknjenosti so ga zdramili težki koraki njegovega sina,ki so po dvorani zaradi marmornatih tal doneli s trojno jakostjo.Ko se je ozrl,da bi našel izvor korakov in zagledal svojega sina,se mu je obraz razjasnil.”Ah,Alanis.Lepo,da se spet vidiva.Vesel sem,da si se odzval mojemu klicu.” Njegovo veselje mladeniča ni ganil,njegov obraz pa je ostal nepremičen tudi takrat,ko je s hladnim,rahlo zajedljivim glasom odvrnil:”Seveda sem se odzval.Kraljevi volji se vendar ne bom upiral.”Bilo je očitno,da ga zbada,a kralj je to namerno preslišal.”Zakaj si me klical?”ga je vprašal princ.Ob ledenem hladu,ki je vel iz njegovega glasu,je mož za trenutek otrpnil,a se je hitro slet zbral.”No…”je obotavljajoče začel,”Želel sem te videti.Kako si.Kaj počneš.Take stvari.”Alanis temu žal ni zmogel verjeti.Njegov oče ga ni nikoli klical samo zato,ker bi ga želel videti,vedno je nekaj hotel od njega in tokrat ni bilo nič drugače.Nekaj je imel za bregom in ugotovil bo,kaj.”Zakaj si me klical?”je povsem mirno,a odločno ponovil fant.V njegovem glasu je bilo zaznati nepotrpežljivost,ki je naraščala v njem in grozila,da bo izbruhnila iz njega.”Saj razumem,da si nestrpen.Na tvojem mestu bi tudi meni pošli živci,”se mu je prizanesljivo nasmehnil kralj.Kaj je zdaj to?Tako ne bosta nikamor prišla.To srečanje se ni odvijalo po Alanisovem načrtu.Nameraval je priti,hladnokrvno opraviti,kar pač mora in karseda hitro oditi.Nepotrebnega nakladanja v planu ni bilo.”Kaj hočeš od mene?”je povzdignil glas.Zdaj je bil odkrito nestrpen in jezen.Kralj pa se ni pustil motiti.Če je bil užaljen ali prizadet,tega ni pokazal,saj je le zajel sapo in ga pomiril.”Ničesar nočem od tebe.Samo pogovoril bi se rad.”Alanis ga je ocenjujoče premeril s pogledom.Zdel se je iskren in začelo ga je zanimati,kaj mu ima povedati.”O čem?”se je previdno pozanimal in roke,ki jih je imel doslej prekrižane na prsih,spustil ob telo.”Poglej,res bi rad,da me poslušaš.Pomembno je.”Fant je prikimal in se pozorno zazrl vanj.Zdelo se je,da kralj zbira pogum in ni mu bilo jasno,zakaj.”Vem,da sem bil nesramen do tebe.Da sem zahteval preveč in te premalo pohvalil.Ne bi te smel primerjati s tvojim bratom,saj si prav tak kot on,a hkrati nekaj posebnega.Bil sem bedak,vem.Prosim te za nekaj,kar lahko stori le človek z zares velikim srcem.Prosim te,odpusti mi.Mi oprostiš?”Ko je končal,je pogled usmeril v tla.Očitno se je bal odziva svojega sina.Fanta so njegove besede zadele v srce.Njegov oče se ni nikoli opravičeval za svoja dejanja in besede.Nikoli ni prosil.In nikoli ni sklonil glave.Ni ga prvič videl obupanega,še nikoli pa ni slišal,da bi bil njegov glas tako negotov,tako…proseč.Njegove besede so ga prikovale na mesto in mu zaprle usta.Ni vedel,kaj naj mu odgovori,saj ni bil prepričan,če je tega zmožen.Zmore odpustiti?Ozrl se je k očetu,ki ga je motril z upajočim pogledom.Izpovedal se mu je in se iskreno opravičil.Čeprav je Alanis trpel,je imel očeta še vedno zelo rad in spraševal se je,da je sploh lahko podvomil o tem,ali mu zmore oprostiti.”Res si bil nesramen.In bedak,”je previdno začel fant.Kralju so se oči ob zvenu njegovega glasu veselo zableščale,ob njegovih prvih besedah pa je sijaj zbledel.”To ti priznam.Priznam ti tudi,da sem te sovražil zaradi stvari,ki si mi jih počel,”je nepopustljivo nadaljeval princ.”A še vedno si moj oče.Poleg Aishe si vse,kar imam.Odpustim ti.”V srcu je začutil nekakšno lahkotnost,kot,da bi se breme,ki ga je nezavedno nosil,sprostilo z njegovih ramen.Lepo je bilo,da sta se z očetom za spremembo pogovarjala brez kričanja in groženj.Obraz velikega vladarja je radostno zažarel.”Res?”je nejeverno rekel,kot,da ne more verjeti svojim ušesom.”Res.A ne misli,da bom vse pozabil,”mu je za nameček še dodal in se prvič,odkar je prišel,nasmehnil.Kralju se je na obrazu pojavil žalosten nasmešek.”V resnici nisem pričakoval niti tega.Nisem verjel,da mi boš oprostil,kaj šele pozabil.Hvala.”Alanis je prikimal in se zatopil v misli.Odpusti lahko,a pozabiti ne more.Nekatere stvari,nekatere rane so zarezane preveč globoko,da bi jih pozabili.Da bi jih izbrisali.Vseh hudih besed ni mogoče nikoli povsem pozabiti,prav tako ne trpljenja,žalosti.Lahko jih potlačimo,skrijemo pred svetom,a nekoč se pokažejo.Alanis je skrival,kako močno ga je prizadela bratova smrt in je očetu zameril,ker mu ni pustil,da bi jo prebolel.To ne more preprosto izginiti.Iz razmišljanja ga je potegnil očetov glas.”Še enkrat,hvala ti.A prosim te,kot oče sina,da le za danes pozabi na vse.Samo za danes pusti,da v tvojem spominu nastane luknja,kajti današnji dan je zelo poseben.Saj veš zakaj,kajne?”Seveda je vedel,le kako bi mogel pozabiti.”Vem,da je poseben dan,”je rahlo užaljeno zatrdil princ.”Mamin rojstni dan je.”Njegova mama.Močna ženska,ognjevita lepotica z bleščeče zelenimi očmi,ki jih je Alanis podedoval po njej.Vzporedno z Alejadrovo smrtjo je izginila tudi ona.Zjutraj je preprosto ni bilo več.Nihče ni vedel kje je,ali je sploh še živa,jo je kdo ugrabil,ali je odšla samovoljno…Ničesar niso imeli,da bi vedeli,kje jo iskati.Minilo je že precej let,a v njenih sobanah je na oknu še zmeraj gorela sveča z vonjem po lilijah,njenih najljubših cvetlicah.Prvih nekaj mesecev so jo intenzivno iskali,potem pa prenehali,a njgov oče ja ni pozabil.Kralj ni nikoli izgubil upanja na njeno vrnitev,saj jo je ljubil najbolj na svetu.Bolj kot svoje kraljestvo,bolj kot svoje otroke.Le takrat,ko je Leticia izginila,ga je Alanis videl jokati.Čisto ponesreči.Bilo mu je okoli deset let in splazil se je v njegovo sobo,da bi vprašal,kje je mami.On pa je čisto sam sedel za mizo in v soju sveč je videl solze na njegovih izrazitih licih.Ko je prišel bližje,ga je objel in mu rekel,da bo mama nekoč prišla nazaj.Tudi mladi princ jo je pogrešal.Zven njenega glasu,kako je vedno znala pomiriti očeta in pripraviti Aisho do spanja.Tudi on je še vedno upal,da se bo vrnila.
Očitno je kralj opazil odseve spominov v njegovih očeh,saj se je žalostno nasmehnil in ga razumevajoče vprašal:”Jo pogrešaš?”Alanis je prikimal.”Jaz tudi.Ampak vem,da bo prišla k nam.Če ne drugega,da bo videla,v kako lepo deklico je zrasla Aisha.Verjetno naju,srboritih bikov,niti ne pogreša.”Fant se je nasmehnil.”Alanis…Še enkrat hvala,ker si mi oprostil.”Za trenutek je premolknil,nato pa z nežnim glasom rekel:”Mama bi bila ponosna nate.” Ob teh besedah je stopil bližje k njemu in po dolgem,dolgem času je Alanis spet objel očeta.

6.Sestrske vezi
Preostalo popoldne je minilo ovito v sladko rožnato meglico.Tavala sem med oblaki sreče in zaljubljenosti in se na klice sploh nisem odzivala.V mislih sem še vedno podoživljala trenutke.Tistega,ko sem ga zagledala v kuhinji.Tistega,ko me je vprašal,če bi šla z njim na zmenek.In nazadnje tisti trenutem,ko se je dotaknil mojih las in mi rekel snežna vila.
Bil je že večer in gore,na katere je gledal moj mali balkonček,so se obarvale rožnato.Sedela sem v svojem najljubšem stolu in brala.Ravno,ko sem se začela prepirati z glavnim junakom,ker ni ugotovil,da ga je nekdo prevaral,je na moja vrata potrkalo.”Soba pospravljena,naloga narejena,naslednji teden ni nobenega testa!”sem nejevoljno zaklicala,misleč,da pred vrati stoji mami,ki me je prišla preverjat.Tisti,ki je stal pred vrati,je bil očitno zelo trmast,saj je še enkrat potrkal,tokrat glasneje.”Naprej!”sem nerazpoloženo zarenčala in odložila knjigo.V sobo je stopila Neža.”Kaj pa kričiš,Briana?Mene nič ne briga za tvojo nalogo.” “Mene pa zate ne.Kaj počneš tukaj?”sem je zabrusila.Nisem bila povsem prepričana,zakaj sem slabe volje,a trenutno so mi šli vsi na živce.Neža je privdignila obrvi in užaljena odvrnila:”Prišla sem pogledat,kaj počneš.To se pa menda sme?”Trmasto je strmela vame in čakala na moj odziv.Vedela sem,da ni bi smela biti tako nesramna do nje,saj mi nič noče.Vedno razume in lahko ji zaupam vse.Najboljša starejša sestra je.”Itak,da.Pridi noter.”Nasmehnila se je in sedla na mojo posteljo.”Bri,poslušaj…”je počasi začela in njen glas ni napovedoval nič dobrega.”Danes sem te opazovala in ugotovila,da vsi tvoji simptomi ustezajo neki zelo…No,zelo nenavadni bolezni.”Čez obraz ji je hušknil prebrisan nasmeh.Uživala je v tem,da me je delala živčno.”Kateri?”sem se delala neumno,čeprav se mi je zdelo,da še predobro vem,kateri.”Draga moja,vse kaže na to,da si zaljubljena.Pravzaprav zatreskana do ušes.Bo držalo?”Pa smo tam.Vedela sem,da bo opazila,da po hiši hodim kot mesečnik.Ko je prišla k meni,da bi si sposodila spenjač,je zagotovo videla srčke v mojem zvezku in stokrat počečkano ime,ki me ves čas spremlja.Kljub zavedanju,da je vsakršno izmikanje brezupno,sem bila odločena,da bijem bitko do konca.”Jaz?Zaljubljena?Neeee…”sem zategnila in iskala točko,kamor bi lahko usmerila pogled.Čutila sem,da zardevam in zaslišala Nežin glas:”Sestrica,nikar ne poskušaj.Meni ne moreš skriti.Mami lahko,mami lahko lažeš,meni pa ne.Poslušam,”je smeje rekla in se naslonila nazaj.Globoko sem zavzdihnila.Izgubila sem.Tako ali tako sem ji že omenila Lana in nekoč bi ji povedala,njej sem povedala vse.”Obljubiš,da ne boš nikomur izdala?”sem negotovo vprašala.”Veš,da ne.To ti dolgujem,”mi je zatrdila.Res mi je bila dolžna.Vsi skriti obiski pri fantih,prve zabave in izdano prijateljstvo.Neštetokrat sem sedela pri njej na postelji in jo poslušala jokati.Vedno sem bila edina pokonci,ko je včasih (pre)pozno prišla domov.Pa je nisem nikoli zatožila staršem.In ona tudi ni nikoli izdala mojih skrivnosti,ko sem ji povedala za Lana,vse probleme s prijateljicami in starši.”Častna sestrska,”je še dodala Neža in potrepljala prostor ob sebi.Zavzdihnila sem in se vrgla na posteljo zraven nje.Objela me je prek ramen in iz mene se je vsul plaz besed.Podrobno sem ji opisala celotno zgodbo,vse od začetka v šoli do trenutka,ko je sedel v naši kuhinji in me kasneje na tisti pečini povabil na zmenek.Neža je tiho poslušala,kimala in se kdaj pa kdaj nasmehnila.Ko sem končala s tem,da se je dotaknil mojih las,se je udobneje namestila in pripomnila:”Dolga zgodba,ni kaj.Vesela sem zate,Briana.Prva ljubezen ni kar tako,”mi je pomežiknila.”Saj vem.”Neža se je zresnila:”Poslušaj še par nasvetov strokovnjakinje.Prvo pravilo:Previdno s fanti,ker znajo biti prave…Zanjo biti pasji.Zelo”Spet sem prikimala.To sem nekako vedela,čeprav ga še nisem imela.”Vedno misli s svojo glavo.Ne pusti,da bi te kdorkoli nadziral.Nikoli.Ok?” “Ok,”sem pritrdila.Slišala sem preveč groznih zgodbic o nadlegovanju in posilstvih,da bi pozabila na kaj takega.”In,Bri?” “Ja?” “Če bo naredil karkoli,kar ti ne bo všeč,če bo kdo kaj težil,mi moraš atkoj povedati.Dino bo opravil z njim.”Grozeče je počila s členki in obe sva prasnili v smeh.Dino je Nežin fant.Vsakič,ko se vidiva,me vpraša,kje je kakšen’šocl’.In jaz mu vedno rečem,a ga še ni.Zadnjič mu je Neža zagrozila,da bo videl hudiča,ko mu bom enkrat rekla,da me nekdo spodaj čaka.Ko sva se nehali režati kot pečena mačka,mi je Neža spet pogledala v oči.”Ali pa kar jaz.Ne bom dopustila,da težijo moji sestrici.”Res je bila najboljša.Bila je zaščitniška,a ne preveč kot mami.Razumela je vse probleme,saj še ni pozabila,kako je biti mlada,zaljubljena in frfotava najstnica za razliko od moje mami.Nasmehnila sem se ji.”Ne skrbi.Lan ni tak.”Nisem si znala predstavljati,da bi on kdaj težil ali,ali da bi mi naredil kaj,česar ne bi hotela.”Bolje zanj,da res.”Ko je opazila,da jo malo prestrašeno gledam,se je zasmejala in me potolažila:”Hej,upam,da te nisem preveč prestrašila.Niso vsi fantje slabi,še zdaleč ne.Samo previdna moraš biti.A zate me ne skrbi,ker vem,da imaš okus,kar se tega tiče.” “Recimo.In,veš,tudi sama se znam braniti.”Čeprav sem plesala balet in sem bila zelo nežen človek,me je Isa,ki je trenirala karate,naučila osnovnih prijemov in prepričana sem bila,da bi se lahko ubranila.”Saj vem,”je prepričano rekla Neža,nato pa nadaljevala:”Kdaj si rekla,da se dobita?””Jutri ob štirih pri Mlečni cesti,”sem ji povedala.Zamišljeno je začela nekaj mrmrati v brado,nato pa zmagoslavno vzkliknila:”Aha!Jutri je faks samo do dveh,pomeni,da sem doma okrog pol treh.Pomeni,da ti lahko pomagam,da se urediš,za svoj prvi zmenek.”Videti je bila navdušena,a jaz sem bila še bolj.”Resno?”sem jo nejeverno vprašala.Morala sem še enkrat slišati,da bo zares držalo.”Itak.Umij si lase in se stuširaj.Za vse ostalo bo poskrbel Neža Botique,”je izjavila z obupno francoščino in spet sva se začeli hihitati.Še posebej prikladno je bilo,da mami ne bo doma,ker bo na seminarju in bova imeli proste roke ter od doma se bom lahko ‘k Isi’ odpravila brez neprijetnih vprašanj.Lepo je bilo imeti starejšo sestro.In tudi zelo praktično.”No,”je povzela Neža.”Fino se je bilo pogovarjati s tabo.Res sem vesela zate.Jutri ob treh v moji sobi se bodo dogajali čudeži.”V smehu sem pokimala.Vstala je s postelje,še preden pa je odšla,sva se tesno objeli.Tako prijetno je dišala,po kremi,njenem parfumu in po ljubezni.Res sem jo imela rada.Nikoli me ni pustila na cedilu in vedela sem,da me tudi jutri ne bo.”Čestitam za prvi zmenek,Briana,”mi je šepnila na uho,nato pa se sunkovito obrnila,da so njeni oranžkasti lasje zaplapolali za njo in izginila skozi vrata.
Pogledala sem na telefon in opazila,da mi je Isa odpisala.Nekaj časa sva veselo klepetali in izvedela je vse podrobnosti mojega nepričakovanega srečanja z Lanom.Bilo je že precej pozno,zato sem skočila pod tuš,zlezla v pižamo in se zavila v odejo.Brala sem,a je v sobo vdrla mami in tako sem morala ugasniti luč.
Ko sem ležala v temi in poslušala veter,ki je zavijal zunaj,sem se spet prepustila sanjarjenju.Ko sem pomislila na Lana me je oblil grenko-sladek občutek,ki se je naselil v mojih prsih,mi ogrel srce in me silil,da sem se nasmehnila.Zaspala sem z nasmehom na ustnicah,v pričakovanju,kaj mi bo jutri prinesel in sliko bleščečih smaragdno zelenih oči.

Ojla!Tu je novi del in upam,da vam je všeč.Prosim,prosim komentirajte,ker mi to res zelo veliko pomeni.Hvala za vse prejšnje komentarje in oglede.In hvala že vnaprej za vse nove (a upam preveč:)

Najboljši odgovor
0
0

Super zgodba

0
0

coooooooll!!!! 🙂
next!!! 🙂

Prikazujem 2 rezultata
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*