1
0

Najprej bi se kot pilovka zahvalila vsem, ki ste komentirali prvi del nezaželjenega potovanja Kraljeve družine. Ne bom pa dolgovezila. Besedo prepuščam kraljici Elizabeti. Izvolite.

Leonardo je začel: “Moji spoštovani podložniki in podložnice! Danes, sem se ta prelep sončen dan odločil posvetiti moji predragi družini.” Zavila sem z očmi. Bla, bla, bla! Ves čas govori o pomembnosti družine! Preidi že k bistvu! Sem pomislila. Čeprav je to običajno bistvo njegovih govorov.
Tokrat pa me je presenetil (In s tem ne mislim na nič pozitivnega).
“Moja spoštovana družina! Danes bomo skupaj proslavili moj načrt.” Vsi so zlolgočaseno dvignili kozarce pomarančnega soka, ki smo ga običajno pili za zajtrk, Leonardo pa je pohitel: “Počakajte, počakajte! Saj še nisem končal!” Neučakano in razočarano je večina prisotnih za mizo, pozlačene kozarce znova odložila na mizo. “Kakor koli. Danes bi moral biti za nas vse prav poseben dan!” s svojim pričakujočim pogledom je veselo pogledal po dvorani, kot da je mislil, da bomo od pričakovanja kar skakali od veselja.
Zdolgočaseno sem se zleknila, na žametni stol in dvignila kozarec pomarančnega soka, Davinchi pa je nadaljeval: “Danes, se bo celotna kraljeva družina odpravila na izlet.” Gotovo spet v bližnji park. Sem pomislila in popila požirek soka. “Na Dunaj!” Je veselo zavriskal Leonardo, jaz pa sem z vsebino pomarančnega soka, ki sem jo še imela v ustih poškropila služabnika Franka, ki mi je sedel nasproti. Bila sem tako zmedena, da se mu nisem niti opravičila. Naenkrat je v dvorani nastala popolna zmešnjava. Služabnice so v strahu klepetale, stražarji so tekli gor in dol po dvorani, pisarji so pisali zmazke o trenutnem dogajanju in tekali sem ter tja, kraljevi svetovalci in zdravniki, pa so hiteli spraševati Leonarda, če se počuti v redu.
Zakaj tak kraval zaradi enega lepega potovanja?
Naj razložim. Kraljeva družina je imela najprej v lasti le Veliko Britanijo. Ko pa sem se poročila z Davinchijem, je imel ta kup novih idej, za osvajanje sveta. Nekatere so bile tako genialne, da so celo delovale. Tako je Kraljeva družina osvajala državo za državo in v vsaki dobivala nove služabnike in vojake. Kmalu je tako zrasla, da sva z Leonardom postala nesramno bogata. Da se katera od držav ne bi zmrdovala nad našo družino, sva z Leonardom nabrala veliko denarja in se z velikanskim rdečim 6 nadstropnim in ZELO dolgim avtobusom in celotno kraljevo družino odpravila po deelah v najina lasti. Na cesarje, kralje, predsednike in prebivalce smo naredili tako dober vtis, da še danes prejemamo pozdravčke povsod okrog sveta. No, za na konec potovanja smo si prihranili Dunaj. Bili smo le še nekaj ur oddaljeni od Dunaja, ko pa nam je spustila guma na avtobusu. Morali smo uporabiti rezervno gumo, ki pa ni bila zelo zanesljiva, saj je bila zimska, mi pa smo potovali poleti. Raje smo se odločili, da se odpravimo domov. Hoteli smo priti čez leto dni, ko smo avtobus popolnoma popravili, pa so nas že na meji opozorili, da nas na Dunaju nočejo. Pa smo vseeno trmasto rinili tja. Na Dunaju so nas zasuli z žaljivkami in v nas metali gnile paradižnike. Ko pa jim je še takrat moja hči oklepaj rekla, da so navadni tepci, je torti dodala svečko (če se tako reče). Izgnali so nas in nas posvarili, kaj se nam bo zgodilo, če si bomo upali še kdaj priti v okolico Dunaja.
Zdaj pa mi povejte vi. Se vam Leonardo še vedno zdi pameten?

Preberite si nadaljevanje, ki ga bom napisala, ko dobim 5 komentarjev petih različnih oseb.
Hvala

0
0

super

0
0

wow

0
0

Ful dobr nadaljuj!

0
0

nadaljuj 🙂

0
0

Prosim te nadaljuj prosiim!! Ful je zanimivo in zelo mi je všeč tvoj slog pisanja. Pa tudi zabavno je in pac ja kumi cakam naslednji del NUJNO nadaljuj! 🙂

Prikazujem 5 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice*